Jedro

Če je sodišče druge stopnje odgovorilo na navedbe v pritožbi v zvezi z zaračunavanjem storitev gostom, ni podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki prvega odstavka 354. člena ZPP.

Če revizija bistvenih kršitev določb postopka izrecno ne navaja in jih tudi ne utemeljuje, revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede na določbo 386. člena ZPP.

Ugovor revidenta o krajevni pristojnosti v reviziji ni dopusten (20. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa disciplinskih organov toženke, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker naj dne 6.8.1991 gostom ne bi izstavil registriranega računa, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 58. točki 9. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti ("neizstavljanje registriranih računov gostom"). Ugotovilo je, da ni dovolj trdnih dokazov, da je tožnik storil kršitev delovne obveznosti, organi tožene stranke pa so bistveno kršili pravila postopka, ker najpomembnejša priča ni bila zaslišana v navzočnosti tožnika.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ker se je strinjalo z odločitvijo in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Ugotovilo je tudi, da na disciplinsko obravnavo ni bil vabljen sindikalni poverjenik.

Tožena stranka je zoper drugostopno odločbo vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijala je predvsem dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje. V reviziji je navajala, da je tožniku dokazana krivda. Sodišče prve stopnje v ponovno izvedenem dokaznem postopku ni upoštevalo napotil sodišča druge stopnje. Pravila disciplinskega postopka niso bila bistveno kršena, ker najbolj pomembna obremenilna priča v disciplinskem postopku ni bila zaslišana v navzočnosti tožnika. To je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. Na disciplinsko obravnavo je bil vabljen sindikalni poverjenik, drugačna ugotovitev sodišča druge stopnje zato pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik ni blokiral zneskov, ampak jih je pozneje ročno seštel in račun izročil gostu. Sodišče druge stopnje je s tem, da se o tem ni izjasnilo in da je tudi glede tega potrdilo prvostopno odločbo, bistveno kršilo pravila postopka. Tožena stranka je tudi ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz vsebine revizije je sklepati, da ta v zvezi z načinom blokiranja zneskov gostom, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke prvega odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP). V zvezi s tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da iz dokazov, ki so bili izvedeni na prvi stopnji, ni mogoče sklepati, da je tožnik kriv za očitano kršitev delovne obveznosti. Sodišče druge stopnje je torej odgovorilo na pritožbo v zvezi z načinom zaračunavanja storitev gostom, zaradi česar zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

V ostalem delu revizija le na splošno in brez utemeljitve uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar kršitev izrecno ne navaja in jih tudi ne utemeljuje, revizijsko sodišče pa lahko obravnava le tiste bistvene kršitve določb postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene. Zato je revizijsko sodišče v smislu določbe 386. člena ZPP po uradni dolžnosti izpodbijano odločbo preizkusilo le še glede kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijanih odločbah. Navedbe v reviziji, da sodišče prve stopnje glede ugotavljanja dejanskega stanja ni upoštevalo napotkov sodišča druge stopnje, o dokazani krivdi tožnika, o načinu blokiranja računov in njihovega seštevanja ter o prisotnosti sindikalnega poverjenika (o njegovem vabilu in prisotnosti na seji sveta podjetja, ki je obravnaval ugovor tožnika, v spisu ni dokazov), zato kot dejansko vprašanje ne morejo biti predmet obravnavanja na revizijski stopnji. Po prvem odstavku 20. člena ZPP se sodišče na ugovor toženca izreče za krajevno nepristojno, če je bil ugovor vložen najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari.

Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. Ps 33/92-3 z dne 23.7.1992 kot krajevno pristojno sodišče določilo sodišče prve stopnje v Novi Gorici. Ugovor o krajevni pristojnosti zaradi določbe 20. člena ZPP, zaradi odločitve sodišča druge stopnje o določitvi krajevno pristojnega sodišča in zaradi nedovoljenosti revizije v zvezi s tem vprašanjem (prvi odstavek 382. člena ZPP) ne more biti predmet revizije. To velja tudi za odločanje o tem ugovoru na drugi stopnji.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

ZPP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).