Jedro

Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno le o enem od dveh s tožbo izpodbijanih upravnih aktov, ni pa jasno, o katerem. Zato ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 46/2002-6 z dne 16.4.2002 in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.2002. Kot izhaja iz prvostopne sodbe, je tožena stranka z njo zavrnila pritožbo tožnika z dne 22.2.2002 zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2002, s katero je ta zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči z dne 1.2.2002 odločila z odločbo z dne 20.2.2002, v kateri je navedla, da ocenjuje, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato ni razumno sprožati (4. alinea 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001, v nadaljevanju: ZBPP). Kljub jasnemu pravnemu pouku v odločbi, da zoper njo ni mogoča pritožba, temveč upravni spor, je tožnik dne 21.2.2002 vložil pritožbo na predsednika Okrožnega sodišča v Celju. Glede na to, da tožnik zoper navedeno odločbo, kljub razumljivemu pravnemu pouku, ni vložil tožbe pri pristojnem sodišču, temveč neposredno pritožbo na predsednika sodšča, za kar ni imel zakonske podlage, je tožena stranka tožnikovo pritožbo pravilno zavrgla kot nedovoljeno.

Tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo in zoper nalog - opomin za plačilo sodne takse z datumom 20.5.2002. Odločba z datumom 22.2.2002, ki jo navaja izpodbijana sodba, ne obstaja. Na dan 22.2.2002 je bil izdan sklep, med tem ko je bila odločba izdana dne 20.2.2002. Upravni spor je sprožil proti obema aktoma. Prvostopno sodišče 1. točke tožbe (s katero je v upravnem sporu izpodbijal odločbo z dne 20.2.2002) sploh ni obravnavalo, temveč le 2. točko tožbe, ki je manj pomembna. Zahteva, da mu sodišče izplača odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT za čustveno trpljenje, ter da mu omogoči predložiti dokaze proti K.M., ki mu je do 25.7.2002 dolgovala že 12.000.000,00 SIT.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz tožbe z dne 7.3.2002, je tožeča stranka z njo izpodbijala dva upravna akta, in sicer tako odločbo z dne 20.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za odobritev brezplačne pravne pomoči, kot tudi sklep z dne 22.2.2002, s katerim je tožena stranka kot nedovoljeno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo. Iz uvoda, kot tudi obrazložitve, izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča izhaja, da je z njo odločeno le o enem izpodbijanem aktu, in sicer o "odločbi z dne 22.2.2002", kar ni točen naziv nobenega od izpodbijanih upravnih aktov. Zato ni jasno, kateri del tožbe je obravnavalo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče pa tudi ni odločalo o drugem tožnikovem zahtevku, niti ni iz spisa razvidno, da bi se odločilo, da bo zahtevka obravnavalo ločeno. Tako tudi ni točna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožeča stranka zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za brezplačno pravno pomoč, ni vložila tožbe pri pristojnem sodišču, saj je tožbo vložila 7.3.2002. Glede na navedeno ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nezakonito postopanje prvostopnega sodišča pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 16. člena ZUS. Ker je bilo že zaradi navedenega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, sodišče druge stopnje drugih pritožbenih navedb ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ni pa obravnavalo pritožbenih navedb tožeče stranke zoper nalog za plačilo sodne takse, saj je te potrebno šteti za zahtevo za odmero sodne takse (1. odstavek 27. člena Zakona o sodnih taksah), o kateri odloča prvostopno sodišče.