Jedro

Pravilo o sočasni spolnitvi iz prvega odstavka 122. člena ZOR v dvostranskih pogodbah velja takrat, ko ni dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali ko z narave posla ne izvira kaj drugega. V tej pravdni zadevi sta obe sodišči poudarili, da je v kupni pogodbi z dne 18.8.1990 dogovorjeno, da se bo prepis opravil po plačilu celotne kupnine. Zato je toženčevo sklicevanje na pravilo o sočasni spolnitvi materialnopravno zmotno.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrne, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožnikoma tolarsko vrednost 12.500,00 DEM s pp, ponovno pa je zavrnilo toženčev nasprotni tožbeni zahtevek za overitev podpisa na kupni pogodbi z dne 27.8.1992 oziroma za izstavitev ustrezne, za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnikovo ime sposobne listine. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo proti odločitvi o ugoditvi tožbenemu zahtevku in proti odločitvi o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodi, podrejeno pa vsaj ugodi njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Toženec ve za omejenost revizijskih razlogov glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa meni, da je glede samega dokaznega zaključka podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je razlaga o oceni izvedenih dokazov nelogična, nesprejemljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nesprejemljivo je, da bi toženec moral tožnikoma še kaj plačati, ko pa je plačal celotno kupnino, kar jasno izhaja iz zapisa kupne pogodbe z dne 27.8.1992. Sodišče druge stopnje je le pavšalno ali pa sploh ni odgovorilo na vse toženčeve pripombe v pritožbi. Sodišči bi morali upoštevati zapis, da je kupnina že plačana, saj pisna pogodba z dne 27.8.1992 ni bila formalno izpodbijana. V tem novejšem zapisu tudi ni pogoja iz domačega zapisa pogodbe, da se bo zemljiškoknjižni prepis opravil šele po plačilu tretjega obroka. Zato je toženec upravičen vsaj do upoštevanja pravila o sočasnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti, in to tudi v primeru, če bi bili pravilni zaključki sodišč glede delnega neplačila. V nadaljevanju toženec utemeljuje revizijo tudi proti tistemu delu odločitve obeh sodišč, ki se nanaša na zavrnitev njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku ni utemeljena, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa ni dovoljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe iz ZPP/77. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega se glede na revizijske navedbe zaveda tudi toženec, vendar zmotno opredeljuje, da predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77) zatrjevana neskladnost ali nelogičnost dokazne ocene, da dela tretjega obroka kupnine v vtoževani višini ni plačal. Dokazna ocena izvedenih dokazov se vedno nanaša na ugotavljanje dejstev. Drugačno vrednotenje dokazov pomeni drugačno ugotovitev dejanskega stanja. To jasno izhaja tudi iz toženčevega revizijskega vztrajanja, da je plačal celotno kupnino, kar je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo obeh sodišč, da vtoževanega dela kupnine še ni plačal. Zato je revizijska opredelitev izpodbijanja "dokaznega zaključka" kot uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zmotna. Gre za na revizijski stopnji nedovoljenjo izpodbijanje dejanskega stanja. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da zapis v kupni pogodbi z dne 27.8.1992 o plačilu celotne kupnine ne ustreza resnici in da toženec spornega zneska kupnine še ni plačal, so na take odločilne dejanske ugotovitve vezani revizijsko sodišče in stranke. Le zaradi toženčevega revizijskega vztrajanja revizijsko sodišče k razlogom obeh sodišč dodaja, da je prav toženčevo sklicevanje na zapis v pogodbi o plačilu kupnine nelogično in v nasprotju z njegovo lastno izpovedjo, da naj bi še preostali sporni del kupnine plačal na domu tožnikov šele po zapisu kupne pogodbe.

Revizijski očitek o pavšalnem odgovoru pritožbenega sodišča in o izostalem odgovoru na vse njegove pripombe v pritožbi ni konkretiziran. Sodišče druge stopnje mora po prvem odstavku 375. člena ZPP/77 v razlogih svoje odločbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker toženec v reviziji ni navedel, katerih odločilnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni presodilo, ali je nanje odgovorilo le pavšalno, revizijsko sodišče uveljavljane bistvene krišitve določb pravdnega postopka ni moglo obravnavati.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta tožnika tožencu s kupno pogodbo z dne 18.8.1990 prodala počitniško hišico v S. za 70.000,00 DEM, da se je toženec zavezal kupnino plačati v treh obrokih in da so se pogodbene stranke dogovorile tudi, da se bo prepis izvedel po plačilu tretjega obroka. Ker toženec dela tretjega obroka kupnine še ni plačal, je svojo pogodbeno obveznost v skladu z določbo prvega odstavka 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) dolžan v celoti izpolniti. Zato sta odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku in sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe materialnopravno pravilni. V okviru pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče kot ugovor obravnavalo tudi toženčevo sklicevanje na pravilo o sočasni spolnitvi iz prvega odstavka 122. člena ZOR, ki v dvostranskih pogodbah velja takrat, ko ni dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali ko z narave posla ne izvira kaj drugega. V tej pravdni zadevi sta obe sodišči poudarili, da je v kupni pogodbi z dne 18.8.1990 dogovorjeno, da se bo prepis opravil po plačilu celotne kupnine. Zato je toženčevo sklicevanje na pravilo o sočasni spolnitvi materialnopravno zmotno. Doslej je toženec ta ugovor utemeljeval s trditvijo, da je plačal celotno kupnino. Njegovo revizijsko sklicevanje na dejstvo, da tega pogoja ni v novejši pogodbi z dne 27.8.1992 (ki po ugotovitvah obeh sodišč vsebuje neresničen zapis o plačilu celotne kupnine), ki da je nadomestila prejšnjo pogodbo, torej spremenila prvotni dogovor glede zemljiškoknjižne izvedbe pogodbe, zato predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto o spremembi pogodbeno dogovorjenih medsebojnih obveznosti pravdnih strank.

Toženec z revizijo izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka. Spor za overitev podpisa na kupni pogodbi in za izstavitev zemljiškoknjižne listine je premoženjski spor. Revizije po določbi tretjega odstavka 382. člena ZPP/77 ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, kot jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska 80.000,00 SIT. Po drugem odstavku 186. člena ZPP/77 mora tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pravica do revizije odvisna od te vrednosti, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Toženec je z vlogo z dne 16.12.1992 vložil tudi nasprotno tožbo z zahtevkom za overitev podpisa na kupni pogodbi z dne 27.8.1992 oziroma za izstavitev zemljiškoknjižne listine, vendar ni istočasno (pa tudi kasneje ne) ocenil vrednosti spornega predmeta. Zato v tem delu njegova revizija ni dovoljena.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena in četrtega odstavka 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP/77 odločilo kot v izreku te odločbe. Izrek zajema tudi odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških.