Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoj posojilne pogodbe, ne more zahtevati vračila posojila. Za uspešno obrambo tožene stranke je dovolj, da dokaže, da je denar prejela na podlagi drugega pravnega posla, saj tožeča stranka ne zatrjuje obogatitve.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko je pred tem razveljavilo sklep o izvršbi z dne 12.12.2000, s katerim je tožeča stranka zahtevala 3.000,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.
2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Tožeča stranka je nakazala toženi stranki na njen račun 3.000,00 EUR kot kratkoročni kredit po pogodbi. Iz bančnega izpiska izhaja, da je bil namen nakazila kratkoročni kredit in jasna pogodbena volja pravdnih strank. Odločilen je bančni izpisek, ki dokazuje vsebino vsebino zaveze in denarno obveznost. Razlogi v sodbi so protispisni, nakar sodišče ugotavlja, da ni nastalo upniško-dolžniško razmerje oziroma obveznost. To pa je v nasprotju z bančnim izpiskom z dne 15.7.2011. Sodišče protispisno sklepa, da je šlo za nagrado za posredovanje. V spisu ni listine, ki bi dokazovala posredniško pogodbo, njeno vsebino in pravice in obveznosti. Neresničen je konstrukt tožene stranke in priče L. P., da obstaja dogovor, da tožeča stranka izdela za družbo D. d.o.o. elaborat v vrednosti 6.000,00 EUR in da družba domači vrtovi plača tožeči stranki ta znesek, tožeča stranka pa toženi stranki 3.000,00 EUR kot provizijo. Tak dogovor ni obstajal. Sodišče zmotno zaključuje, da je v RS splošno znano dejstvo, da je sistem provizij v poslovanju med gospodarskimi subjekti običaj. Če bi šlo za provizijo, bi to bilo polovico pogodbene vrednosti in bi bila družba D. d.o.o. oškodovana. Zato so izpovedbe toženca in priče P. izmišljene. Odnos med tožečo stranko in družbo D. d.o.o. je bil urejen s pogodbo z dne 20.3.2011, katero prilaga tožeča stranka v spis. Dogovor, ki ga zatrjuje tožena stranka je ničen, saj je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo in nima dopustne podlage. Če bi bilo res, kar ugotavlja sodišče, bi šlo za podkupnino in ne provizijo. S temi navedbami tožena stranka ni seznanjena in to prereka. Sodišče zmotno ugotavlja, da so dejstva nesporna in da ni sporno, da je bil v zvezi s tem poslom sklenjen dogovor o proviziji. To je protispisno. Sodišče naredi napačen izračun, ko govori od 2 do 2,5 % provizije od 1.500.000,00 EUR. To je 30.000,00 EUR in ne 3.000,00 EUR. Sodišče je napačno ocenilo elektronsko sporočilo z dne 28.11.2012 o vračilu kredita 2.500,00 EUR. Nekritično je sledilo izpovedbi tožene stranke, ki je izpovedal, da je zapis kratkoročni kredit iz razloga, ker mu je direktor rekel, da mu drugače tega zneska ne more nakazati.
3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Prereka navedbe in vztraja, da je šlo za provizijo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožeča stranka v pravdi zahteva vrnitev denarja na podlagi kreditne pogodbe (3.000,00 EUR). Tožena stranka pa trdi, da ta znesek ni bil nakazan kot kredit, ampak provizija za drugi posel. Ker pisne pogodbe med pravdnima strankama ni, bi tožeča stranka ob takšni tožbi in odgovoru morala dokazati, da je bila kreditna pogodba dejansko sklenjena, da je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila in da sedaj mora izpolniti svojo obveznost vračila kredita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila posojilna pogodba sklenjena, da bi jo tožeča stranka izvršila in da sedaj mora vrniti posojilo tožena stranka (določbe 569. člena in naslednje OZ). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi se pravdni stranki dogovorili za posojilo in vrnitev posojila.
6. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je dokaz o obstoju posojila bančni izpisek, na katerem je pisalo „kratkoročni kredit“ in izplačilo 3.000,00 EUR iz računa družbe E. d.o.o. na račun toženca. Na te navede je toženec odgovoril in sodišče je to sprejelo, da je ta zapis pogojeval tožnik oziroma zakoniti zastopnik in da je pri tem dogovoru bil prisoten L. P. Ta priča je dejansko potrdila navedbe tožene stranke oziroma ni potrdila navedb tožeče stranke o obstoju posojilne pogodbe. Drugi dokaz, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je izpisek s spletne pošte z dne 28.11.2012 (priloga B4). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz tega izpiska ne izhaja obstoj „kredita“ 3.000,00 EUR do tožene stranke. Iz tega izpiska izhaja le, da direktor mag. I. V. piše tožencu, da ima evidentiran kratkoročni kredit 2.500,00 EUR, ki je vezan na pripravo dokumentacije do prejema pozitivnega sklepa, kot je bilo dogovorjeno. V nadaljevanju maila mu piše, naj sredstva nakaže v zgoraj navedeni višini. Takšen zapis ne potrjuje trditev tožeče stranke.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka ni dokazala obstoja posojilne pogodbe in obveznosti toženca, da posojilo vrne. O teh ugotovitvah je dokazna ocena v sodbi sodišča prve stopnje konsistentna, v skladu s predloženimi in vpogledanimi listinami in opravljenimi zaslišanji strank in priče. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ne sledi izpisku z dne 15.7.2011, kar je sestavila tožeča stranka in ima sodba razloge o pravnoodločilnih dejstvih o nedokazani posojilni pogodbi. Tožena stranka se je v pravdi branila, da je prejeti znesek bila provizija za organizacijo posla med tožečo stranko in družbo D. d.o.o. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno in odveč računalo zatrjevano provizijo v višini 2 do 2,5 % od pridobljenih sredstev 1.500.000,00 EUR; vendar je šlo le za odgovore sodišča prve stopnje zatrjevanju tožeče stranke o tem, da ni bila pogodba o posredovanju sklenjena in da torej tožencu ne gre provizija. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje o tem, da naj bi bila taka provizija normalna in splošno znano dejstvo. Vendar gre za odgovore sodišča prve stopnje na zanikanje tožeče stranke, kar je pravzaprav odveč. Za pritožbeno sodišče je dovolj, da tožeči stranki ni uspelo dokazati njenih trditev v zvezi s posojilom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo med tožečo stranko in tožencem tudi za določena poslovna razmerja in plačevanje „nagrade“ ali „provizije“ za opravljeno delo toženca. Vendar za utemeljenost tožbenega zahtevka ni treba tožeči stranki dokazati, kakšen posel je sklenila s tožečo stranko. Dovolj je, da je dokazala, da je neka podlaga za nakazilo bila in da nakazilo 3.000,00 EUR ni bilo posojilo kot trdi tožeča stranka. Tožeča stranka ne toži vrnitev denarja na podlagi obogatitve.
8. Tožeča stranka prvič v pritožbenem postopku predloži pogodbo med tožečo stranko in družbo D. d.o.o. z dne 20.3.2011 in ne pojasni, zakaj te pogodbe oziroma dokaza ni mogla predložiti brez svoje krivde do konca glavne obravnave. Zato pritožbeno sodišče tega dokaza ni moglo upoštevati (337. člen ZPP). Pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje na 4. strani sodbe ugotavljalo nekaj kot nesporno dejstvo, kar pa je bilo sporno (navedbe v zvezi s provizijo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za smiselno očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče prve stopnje je zgolj v dokazni oceni nerodno zapisalo, da je šlo med pravdnima strankama za poskus pridobitve nepovratnih sredstev za potrebe investiranja družbe D. d.o.o. Nato pa sodišče v zvezi s prvo ugotovitvijo (o pridobivanju nepovratnih sredstev za potrebe investiranja družbe D. d.o.o.) nadaljuje dokazno oceno tako, da ocenjuje, da je v zvezi s tem poslom sklenjen dogovor o proviziji. Šlo je za dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in zaslišanje priče. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je bil plačani znesek 3.000,00 EUR za obe stranki nesporno ugotovljeno dejstvo provizija, ne bi pisalo obsežne dokazne ocene v zvezi s to trditvijo.
9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno prvo in tožbeni zahtevek zavrnilo, pri tem pa ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, tožena pa s svojimi navedbami ni pripomogla k odločitvi na pritožbeni stopnji.