Jedro

Glede na to, da tožnica v navedenem zapuščinskem postopku ni postavila zahtevka, da se ji prizna določen delež na zapuščini zaradi prispevka k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja, o kateri je odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, jo tak pravnomočni sklep veže in tako ne more pravno veljavno kasneje vtoževati svojih vlaganj v pravdi.

Izrek

Pritožbo tožnikov se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim sta tožnika vtoževala ugotovitev in da je tožena stranka dolžna priznati: 1. da sta tožnika: - solastnika po notranje nedoločenih deležih, skupaj do deleža 1/2 nepremičnin - parc.št. 2612, 2614, 2617/2, 98/1, 2613, vse vpisane v vl.št. 357 k.o. V. ter poslovnega prostora v skupni izmeri 55,95 m 2 v poslovnem objektu stoječem na parc.št. 2755 k.o. Š.; - solastnika skupaj do 1/5 parcel št. 1267, 678/1 vpisanih v vl.št. 357 k.o. V., parcel št. 2784, 488, 1478/2, 1351/1, 1390/2 vpisanih v vl.št. 536 k.o. V.; parcel št. 705/2 in 705/3 vpisanih v vl.št. 1135 k.o. M.; parcele št. 2084 vpisane v vl.št. 824 k.o. Š.; parcele št. 862 vpisane v vl.št. 823 k.o. Š.; - solastnika skupaj do deleža 1/3 stanovanjske hiše stoječe na parc.št. 2765 vpisane v vl.št. 2167 k.o. S.; 2. da sta tožnika solastnika po notranje nedoločenih deležih skupaj do deleža 1/2 osnovnih sredstev kokošje farme in sicer avtomatskega gajbnega sistema za rejo kokoši nesnic kapacitete 9500 kokoši znamke F., kalibratorja za jajca znamke G. kapacitete 1500 jajc na uro, prikolice za odvoz gnoja nosilnosti 3 tone, traktorja znamke S. moči 60ks, traktorskega priključka za razkuževanje farme znamke F. kapacitete 400 l, silosa za hranjenje kokošje hrane višine 5 m kapacitete 20 m3 opremljen z napravo za transport hrane, mešalca za pripravo hrane znamke M. kapacitete 4 m3 s transportno napravo in mešalca s tehtnico s transportnimi elementi in mlina za mletje koruze; 3. da je tožena stranka dolžna izstaviti tožnikoma listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice po deležu in obsegu nepremičnin navedenih v 1. in 2. točki izreka te sodbe v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, sicer bo listino nadomestila ta sodba, pod izvršbo; 4. da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Z izpodbijano sodbo je še odločilo,da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 657.930,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnika. V pritožbi navajata, da se je sodišče vnaprej odločilo, ne da bi presojalo izvedene dokaze ali je šlo za širšo skupnost in skupno pridobivanje in vzdrževanje premoženja. Ugotovljena dejstva izkazujejo, da je toženka skupaj s pok. možem S.P. in tremi otroci živela na kmetiji, ki se je sprva ukvarjala s poljedelstvom in delno živinorejo, v letu 1972 pa se je začela preusmerjati v sodobno kokošjo farmo, ki je očitno dobro poslovala vse od leta 1980. To izpričuje dejstvo, ki je bilo ugotovljeno, da so bile kupljene številne nepremičnine v tem obdobju prav iz dohodka farme, adaptirana je bila stanovanjska hiša v nadstropju, kjer živi toženka (leta 1987), poslovni prostori v Š. (1996). Družina je bila delovna in so vsi otroci pomagali že od malega, zraven pa so se še šolali tako, kot je vsak želel. Hčerka toženke K.Č. od leta 1973, ko je odšla od doma ni več pomagala na kmetiji, pomagala pa sta njen mož in sin, za kar pa so dobili veliko finančno pomoč, kot je povedal sin toženke T.P. Slednji je pomagal vse od leta 1981, ko je odšel od doma, pa tudi še po tem. Za to pa je dobil finančno pomoč od doma. To pomeni, da sta navedena otroka toženke participirala pri dohodku iz kmetije. Na kmetiji so pomagali tudi sosedje (eni za malenkostno plačilo v naturalijah, drugi zastonj), redno zaposleni delavec, ki je dobival plačo. Po stališču sodišča naj bi imela enako vlogo tudi druga tožnica in kasneje njen mož, da bi lahko zahtevala plačilo za delo oz. da je šlo za običajno pomoč otrok staršem, kar pa ni res. Tožnica je bila doma s starši in tvorno sodelovala pri upravljanju kmetije oz. farme še 17 let. Od leta 1976 dalje je vodila vso administracijo, finančne, ekonomske, računovodske pa tudi pravne zadeve v okviru dejavnosti, ki je bila registrirana (priče E.T., P.B., T.Ž.). Na očetovo prigovarjanje je ostala doma in si v celoti z lastnimi sredstvi adaptirala pritličje hiše, ki je postala nova kvaliteta (priče M.S., D.G., J.G.). Njej pa tudi pričam sinu T., njegovi ženi E., N.Č., S.N., je pok. oče govoril, da bo prevzemnica farme. Zato sta z možem na farmi tudi delala. Očeta je tožnica nadomeščala vsa leta, od leta 1990 pa skupaj s tožnikom, v času enomesečne odsotnosti staršev na leto in njegove bolezni, delala je tudi za vikende in praznike (priči V.P., P.B.). Prav smešna je ocena sodišča, da je šlo za običajno pomoč staršem, saj je bilo delo, ki ga je opravljala, povsem samostojno in je predstavljalo del celotne dejavnosti, ki je prinašal dohodek in to delo je imelo svojo vrednost, ki se jo z izvedenci (ekonomske, kmetijske in gradbene stroke) da ocenit. Prvo tožnik je za svoje delo dobival minimalno plačo, delal pa je cele dneve, še na dopust je šel le en krat. Od bolezni pok. očeta oz. tasta pa sta delo v celoti sama organizirala in ga izvajala. Tako je šlo v celotnem obdobju za skupno pridobivanje in do dela ustvarjenega oz. ohranjenega ima tožeča stranka stvarno pravno pravico. Sodišče je napačno ocenilo tudi adaptacijo pritličja hiše, vinske kleti in investicije v halo. Ali je šlo pri adaptaciji za novo kvaliteto, bi moral podati izvedenec. Da se listine povezane z adaptaciji glasijo pretežno na ime pok. očeta. Je povsem logično, saj se je kmetija imenovala S.P., on pa je bil tudi povsod prvi. Predložene listine vsekakor dokazujejo dejstvo nakupov oz. stroškov, posredno pa tudi delež tožeče stranke na ustvarjenem premoženju, ob upoštevanju širše življenjske skupnosti in skupnega pridobivanja. Tožeča stranka ne more biti oškodovana za vse, kar je vložila v dom in kmetijo, katerega del je, sedaj pa naj bi se skupaj s prvo tožnikom in tremi otroci celo izselila, brez ničesar in še plačala najemnino. Gre za popolni preobrat in skrajno nerazumno obnašanje toženke po smrti pok. očeta (slednja je pred zapuščinsko obravnavo trdila, da bo uredila zadeve tako, da bo prav). Vsi sosedje in družinski prijatelji zaslišani kot priče so dejansko potrdili vlogo tožeče stranke na kmetiji oz. farmi. Tožeča strank je upravičena do alikvotnega dela premoženja in ustvarjenega, najmanj pa do pritličja stanovanjske hiše, saj je vložila 30 let dela tako fizičnega kot visokošolskega znanja, skrbi in sredstev v vzdrževanje, obnovo in razvoj kmetije. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje, pri čemer naj bodo priglašeni pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe tožnika uveljavljata ugotovitev različno velikega solastninskega deleža na posameznih vtoževanih stvareh (nepremičnine in premičnine) na podlagi 32.čl. Zakona o dedovanju (ZD), ker sta s svojim prispevkom z delom in sredstvi pomagala k ohranitvi in povečanju vrednosti premoženja, ki je bilo predmet dedovanja po pokojnem S.P. oz. podrejeno na podlagi določil Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR).

Po 32.čl. ZD je mogoče zahtevati delež tudi na delu premoženja oz. izločati tudi del premoženja, ki pomeni "določeno celoto", vendar ne na način da se na posameznih stvareh zahteva različen solastninski delež. Zato je zahtevek tožeče stranke nesklepčen in bi ga sodišče prve stopnje moralo že zaradi tega zavrniti. Ker pa ga je le meritorno obravnavalo in prav rezultat te presoje tožeča stranka izpodbija, pritožbeno sodišče še navaja kot sledi.

Glede zahtevka tožnika: Pravico do izločanja dela zapustnikovega premoženja opredeljuje 32.čl. Zakona o dedovanju (ZD). In sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tako lahko pravico le tožnica, ki je hčerka pok. S.P., ne pa tudi tožnik, saj ni potomec pok. zapustnika S.P., bil je le njegov zet. Nima torej aktivne legitimacije na podlagi navedenega določila. Tožnik tudi ni dokazal vlaganj, ki bi predstavljala novo stvar, zaradi česar bi bil njegov zahtevek na podlagi določil ZTLR lahko utemeljen. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnik sam izpovedal, da svojih sredstev v vtoževano premoženje ni vlagal. V obdobju od 1990 do 8.3.1995 (ko je bil zaposlen v podjetju G.) pa je na kmetiji, tako kot drugi, pomagal v popoldanskem času in v času dela prostih dni, kasneje od 8.3.1995 do 31.3.1998 pa je bil redno zaposlen pri pok. S.P. in za svoje delo prejemal dogovorjeni prihodek. Tem ugotovitvam pritožba ne oporeka, tako je tudi odločitev sodišča, da tožnikov tožbeni zahtevek niti na podlagi določil ZTLR ni utemeljen, pravilna.

Glede zahtevka tožnice: Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnica lahko po 32.čl. ZD izloča premoženje iz premoženja pok. S.P. Pravni teoretiki pravno naravo pravico zapustnikovega potomca zahtevati, da se mu iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (32.čl. ZD) različno opredeljujejo in sicer eni zagovarjajo stališče, da gre za zahtevek stvarno pravne narave (Crnić), drugi da gre za zahtevek dednopravne narave (Gavella, Finžgar), tretji ga opredeljujejo kot sui generis (Zupančič) ali pa kot zahtevek, ki ima deloma dednopravno deloma stvarno pravno naravo (Rijavec). V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz tožbe in v postopku prebranega zapuščinskega spisa Okrožnega sodišča v N., tožnica sodelovala v zapuščinskem postopku po pok. očetu S.P. in se celo odpovedala nujnemu deležu (kot tudi ostala dva otroka pokojnega), zaradi česar je dedovala kot edina oporočna dedinja toženka - žena pokojnega. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen dne 9.8.1997. Glede na to pa, da tožnica v navedenem zapuščinskem postopku ni postavila zahtevka, da se ji prizna določen delež na zapuščini zaradi prispevka k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja, morebitna vrednost teh prispevkov pa je ostala sestavni del zapuščine, o kateri je odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, jo tak pravnomočni sklep veže in tako ne more pravno veljavno kasneje vtoževati svojih vlaganj v pravdi (tako tudi Rijavec, Dedovanje, GV, Ljubljana 1999, stran 193, 194 in Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1986, stran 339 in novejša sodna praksa - VSK I Cp 490/2005). Tožnica v okviru določil 32.čl. ZD po oceni pritožbenega sodišča nastopa kot upravičenka, ki sme prav zaradi uvedbe dedovanja (ne pa tudi za življenja zapustnika - Zupančič, Uvodna pojasnila k ZD, Uradni list RS, 2005, stran 27) uveljavljati svoj prispevek k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja z izločitvijo dela premoženja ne glede na to, ali bi imela po splošnih pravilih civilnega prava stvarnopravno ali pa samo obligacijsko upravičenje. Zato po mnenju pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča, da pravnomočni sklep o dedovanju po pok. S.P., pri čemer je v navedenem zapuščinskem postopku sodelovala tudi tožnica, ni ovira za obravnavni zahtevek, ni materialno pravno pravilen. Že zaradi navedenega bi bilo potrebno tožničin zahtevek na podlagi 32.čl. ZD zavrniti.

Je pa sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek temelječ na določilih ZTLR, saj je ugotovilo, da tožničina vlaganja niso bila podana v takšnem obsegu, da bi pripeljala do stvarno pravnega upravičenja - ustvaritve nove stvari in v posledici tega do stvarno pravnega upravičenja. Kot izhaja iz pritožbenih navedb pa se tožnica ne strinja z izpodbijano odločbo, ki temelji na določilih ZTLR, le glede nepremičnin na katerih se nahajajo: - stanovanjska hiša v kateri v pritličju živi tožnica, - vinska klet ter - hala. Glede ostalih nepremičnin in premičnin torej zanjo izpodbijana odločba temelječa na ZTLR ni sporna. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširnega izvedenega postopka ugotovilo, da je tožnica vlagala v adaptacijo pritličja stanovanjske hiše, kjer sedaj živi, pred tem pa je v stanovanju v pritličju živela njena nona. In sicer je ugotovilo, da je plačala 3/4 gradbenih del, ki jih je izvajal M.S., ter dela, ki sta jih izvajala D.G.(vodovodna instalacija, montaža sanitarij) in J.G. (razna mizarska dela); Pokojni S.P. pa je plačal 1/4 gradbenih del, del mizarskih del, stavbno pohištvo, gradbeni material (12, 13 stran sodbe). Glede na navedeno, pa pritožbena navajanja ne omajejo zaključkov sodišča prve stopnje, da taka tožničina vlaganja niso pripeljala do nove stvari (zato tudi postavitev izvedenca ni bila potrebna) in da torej tožnica na podlagi le-teh ni pridobila stavrnopravnega upravičenja na parceli na kateri navedena hiša stoji. Prav tako je ugotovilo, da je tožnica vlagala svoja sredstva v priredbo obstoječega prostora v vinsko klet, vendar ni sama vlagala ampak je vlagal tudi pok. oče. Glede na navedeno navedena tožničina vlaganja niso predstavljala novo stvar in tako prav gotovo tudi po oceni pritožbenega sodišča, stvarnopravni zahtevek ni utemeljen. Kar se tiče pritožbenih navedb v zvezi s tožničinimi investicijami v halo, pa le-ta niso konkretizirana, zato pritožbeno sodišče nanje ni moglo odgovoriti.

Tožeča stranka pa ni ne zatrjevala ne dokazala sklenitve morebitnega pravnega posla za pridobitev solastninske pravice v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati obstoja nobene pravne podlage (ZD, ZTLR) za pridobitev solastninske pravice na vtoževanih nepremičninah.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (355.čl. ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1.odst. 165.čl. ZPP.