Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoj za uporabo 117. člena SZ je imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju v času uveljavitve SZ.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Tožeča stranka je od tožene zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za dvoinpolsobno stanovanje v M., L., I. nadstopje, št. 2 ali za drugo temu enakovredno stanovanje, v katero bi se preselila na zahtevo tožene stranke v skladu s pravnomočno odločbo bivšega Temeljnega sodišča v M., enote v M. z dne 4.7.1994 s popustom v ceni v skladu z določbami stanovanjskega zakona. Sodišče prve stopnje je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 4.7.1994 je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki, da se mora izseliti iz stanovanja v M., L., vendar šele potem, ko ji bo tožena stranka izročila oziroma omogočila preselitev v dvosobno stanovanje v M., F. ali drugo temu enakovredno stanovanje. Ugotovljeno pa je, da je bilo stanovanje v F. last Mestne občine M., ki ga je že prodala. Tožena stranka torej ne more tožeči stranki preskrbeti stanovanja v F., temveč drugo enakovredno stanovanje. Zato tožbenega zahtevka ni bilo mogoče zavrniti. Izselitev iz stanovanja na L. je namreč vezana na preselitev tožnice v drugo stanovanje, ki je enakovredno stanovanju na F. ulici št... Čim je tako, je tožnica tudi upravičena do nakupa takega stanovanja.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.
V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Ta pa je v tem primeru tak, da tožnica zahteva od tožene stranke, da z njo sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje v M., L., ali za drugo, temu enakovredno stanovanje. V okviru takega tožbenega zahtevka sta nižji sodišči ugotovili, da tožnica na stanovanju, omenjenem v tožbi, nikoli ni pridobila stanovanjske pravice. To pa pomeni, da po določbi 117. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91) ni upravičena niti do odkupa tega stanovanja, niti do odkupa temu enakovrednega stanovanja. Sodišče prve stopnje je namreč s sodbo z dne 4.7.1994 (opr. št. I P ../94) tožnici naložilo, da se mora iz stanovanja, ki je predmet te pravde, izseliti. Izselitev je pogojena s tem, da ji mora tožena stranka omogočiti preselitev v dvosobno stanovanje št... v M., F. (kjer je bila pred preselitvijo v sporno stanovanje imetnica stanovanjske pravice) ali v drugo, temu enakovredno stanovanje. Tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje, ki ga je sicer (pogojno) dolžna izprazniti, zato ni v skladu z navedenimi dejanskimi ugotovitvami, torej sodbo z dne 4.7.1994, na katero se sklicuje. Te okoliščine tudi revizija ne izpodbija.
Zakonite podlage za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v M. ali temu stanovanju enakovredno stanovanje, ni. Odločitvi nižjih sodišč sta torej pravno pravilni, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).