Jedro

ZGO-1 nima posebnih določb za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte oziroma tako imenovano „legalizacijo“, zato je treba določbe 66. člena ZGO-1 uporabiti tudi v teh primerih.

Postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja se začne na zahtevo stranke, kakršnakoli odločitev mimo tega zahtevka, tudi glede parcel, na katerih naj bi stal obravnavan objekt, pa je nezakonita.

Izrek

Tožba se zavrne Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo strojne lope, zgrajene na zemljišču s parc. št. 1045/1, 1045/2 in 1044 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da ugotovitev o tem, na katerih zemljiščih je zgrajen obravnavani objekt, izhaja iz projektne dokumentacije – geodetskega načrta, vodilne mape (pisni del, stran 4) in grafičnega dela (listi 06/1, 06/2 in 06/3). To zemljišče po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000 za območje Mestne občine Ljubljana spada v območje urejanja z oznako MK 8/3. Merila in pogoji za posege v to območje so določeni z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za del planske celote M8 Polje-Vevče-Kašelj (v nadaljevanju Odlok). Zemljišče s parc. št. 1045/1 k.o. ..., na katerem stoji 72 m2 obravnavanega objekta, po dolgoročnem planu spada na prvo območje kmetijskih zemljišč, na katerem po Odloku ni dovoljena gradnja strojnih lop. Enako velja tudi za zemljišče s parc. št. 1045/2 k.o. ..., na katerem je zgrajenega 12,5 m2 obravnavanega objekta. Glede na dolgoročni plan in Odlok bi bila gradnja strojne lope dovoljena le na parc. št. 1044 k.o. ..., na kateri pa je zgrajenega le 2,7 m2 obravnavanega objekta. Ker je treba skladnost objekta s prostorskimi akti presojati kot celoto, prvostopenjski organ ugotavlja, da ta objekt ni skladen s prostorskimi akti in zato zanj ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Ker parcele nameravane gradnje izhajajo iz predložene projektne dokumentacije, za odločitev ni bistveno, da v naravi niso vidni vsi mejniki predmetnih parcel. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi ponovno ugotavlja, da zemljišči parc. št. 1045/1 in 1045/2 (deloma) po Dolgoročnem planu spadata na prvo območje kmetijskih zemljišč in da to, na katerih parcelah stoji obravnavani objekt, izhaja iz projektne dokumentacije, torej iz podatkov, ki jih je toženki predložil investitor sam. Po teh podatkih se pretežni del obravnavanega objekta nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, na katerem po veljavnem prostorskem aktu ni dopustna gradnja takih objektov. V tem delu predloženi projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, zato za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da na terenu ni mejnikov, zato ni mogoče ugotoviti, na katerih zemljiščih se nahaja obravnavani objekt. Glede na to, da je območje gradnje potrditvah upravnega organa delno zazidljivo, to pomeni, da ni bilo ugotovljeno odločilno dejstvo. To dejstvo bi moral upravni organ ugotavljati z izvedencem geodetske stroke.

Na zemljišču s parc. št. 1045/2 k.o. ... je bila zakonito legalizirana stanovanjska hiša, po „uredbi“ pa je na legaliziranih območjih na funkcionalnih zemljiščih dovoljeno graditi pomožne objekte. Ker del strojne lope stoji na zemljišču, kjer je gradnja dovoljena, je nepravilna zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na tem zemljišču. S tem je „onemogočena pridobitev oblastvenega dovoljenja tudi za legalizacijo legalno zgrajenega objekta na zazidljivem zemljišču, ter kjer je objekte možno legalizirati v skladu z veljavnimi prostorskimi akti“.

Poleg tega toženka ni ugotavljala dejanskega stanja glede navedbe tožnika, da gre za objekt na parc. št. 1045/2 k.o. ..., ki se ga na vzhodni strani „drži sporni nadstrešek“. Iz zapisnika inšpekcije izhaja, da gre za nadstrešek z enokapno streho na stebrih, ki po določbah ZGO-1 ne predstavlja objekta, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Če gre za enostaven objekt, bi morala toženka postopek s sklepom ustaviti oziroma pozvati tožnika na umik ali dopolnitev vloge za legalizacijo.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči tako, da bo ugodilo zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo strojne lope, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, poleg tega pa še, naj toženki naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ker ZGO-1 nima posebnih določb za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte oziroma tako imenovano „legalizacijo“, je treba navedeno določbo uporabiti tudi v teh primerih.

To pomeni, da se v vseh postopkih za izdajo gradbenega dovoljenj na podlagi povsem nedvoumne zakonske določbe ugotavlja izključno to, ali je v skladu s prostorskim aktom izdelan predloženi projekt, ne pa morda tudi v naravi že obstoječi objekt. Če je na podlagi predloženega projekta izdano gradbeno dovoljenje, je skladnost dejansko zgrajenega objekta s tem dovoljenjem (in s tem tudi predloženim projektom) mogoče preverjati le v naknadnih inšpekcijskih postopkih.

Tudi v obravnavani zadevi je zato brezpredmetno, na katerih parcelah dejansko stoji objekt, katerega legalizacijo skuša doseči tožnik. Zahtevana je bila namreč izdaja upravnega dovoljenja za gradnjo objekta, opisanega v predloženem projektu, in to na tam navedenih parcelah.

Po 128. členu ZUP sme organ v zadevah, v katerih je po zakonu za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zadeva podana, odločanje brez zahteve stranke pa je lahko v takih zadevah celo razlog za ničnost odločbe (4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Po prvem odstavku 213. člena ZUP se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank.

Ker se postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja začne na zahtevo stranke (prvi odstavek 54. člena ZGO-1), je bila toženka glede na navedeno zakonsko ureditev pri odločanju vezana na tožnikov zahtevek, ki je vsebinsko opredeljen z projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja. Kakršnakoli odločitev mimo tega zahtevka, tudi glede parcel, na katerih naj bi stal obravnavan objekt, bi bila zato nezakonita.

Iz istih razlogov so neutemeljene tudi tožbene navedbe o tem, da bi morala toženka obravnavani objekt šteti za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno in kako bi morala nato ravnati. Tožnik je namreč zahteval prav izdajo gradbenega dovoljenja in o tem zahtevku je morala toženka odločiti. Po ugotovitvi, da je tožnikova vloga popolna in sposobna za obravnavo toženka ni imela nobene zakonske podlage, da bi jo zavrgla (prim. 66. in 67. člen ZUP), prav tako pa tudi ni imela podlage za ustavitev postopka, do katere načeloma pride zaradi smrti ali prenehanja stranke (četrti odstavek 50. člena ZUP) ali zaradi umika zahteve (prvi in drugi odstavek 135. člena ZUP).

Zaradi vezanosti na tožnikov zahtevek toženka tudi ni mogla izdati gradbenega dovoljenja le za dele obravnavanega objekta, ki (tudi glede na podatke iz projekta) stojijo na zazidljivem zemljišču. Tožnik je namreč zahteval izdajo dovoljenja za objekt, kot je opisan v projektni dokumentaciji v celoti in ne za njegove posamezne dele. Tak objekt je bil tudi predmet preverjanja skladnosti s prostorskim aktom, kar hkrati pomeni, da morajo biti zazidljiva vsa zemljišča, na katerih ta objekt po projektu stoji.

S tem, ko je toženka preverila, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja izključno na podlagi podatkov iz projektne dokumentacije oziroma tožnikovega zahtevka, je torej ravnala pravilno in zakonito. Sodišče dodaja še, da dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, da je bil na enem od zemljišč obravnavane gradnje predhodno že legaliziran stanovanjski objekt, samo po sebi ne vpliva na status tega zemljišča kot kmetijskega zemljišča in s tem na skladnost predloženega projekta z veljavnim prostorskim aktom. Odločanje o namembnosti zemljišč namreč ne more biti predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja po ZGO-1. Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.