Jedro

Če državni tožilec svojo tezo dokaže s potrebno stopnjo gotovosti, jo lahko obdolženec izpodbija s predlaganjem dokazov v svojo korist.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A.O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 13.3.2007 obdolženega A.O. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženčevi izdatki in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je obdolženega A.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, mu na podlagi prvega in drugega odstavka 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 211. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, nastale na prvi in drugi stopnji, ter določilo 500 EUR povprečnine.

Obdolženčev zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Navaja, da sodišče druge stopnje ni ravnalo v skladu z načelom iskanja materialne resnice in proste presoje dokazov ter da je zato dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo višjega sodišča razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v predlogu, podanem na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP, podaja mnenje, da pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena. Navaja, da ostaja pritožba v celoti znotraj argumentacije, ki jo je uveljavljala v dosedanjem postopku, tako da očitki zoper ugotovljeno dejansko stanje niso utemeljeni, ostali pritožbeni razlogi pa sploh niso obrazloženi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrne.

Obdolženi A.O. in njegov zagovornik se o predlogu vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik dejansko stanje ugotovljeno v drugostopenjski sodbi izpodbija z navedbami, da je višje sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na "svojstveno" interpretacijo izpovedbe urbanističnega inšpektorja I.A., ki je povedal, da je obdolženec nelegalno izkopaval skrilavec in ga izkoriščal za obdelavo skrilnih plošč, pri čemer pa je sodišče obšlo pričine navedbe, da iz lastnega ni mogel zanesljivo ugotoviti, ali obdolženec pri obdelavi skrilnih plošč uporablja prav ta izkopani skrilavec. Po pritožnikovem mnenju bi bilo zaradi zanesljivega odgovora na to vprašanje treba pridobiti ali dopolniti že obstoječa izvedenska mnenja z geološkimi ugotovitvami o sledljivosti med odstranjenim materialom ter skrilavcem, uporabljenim v ploščah, ki jih je obdolženec prodal po fakturah v spisu in raziskati, ali je morda surovino nabavljal kje drugje. V pritožbi tudi poudarja, da računi, izdani ob dobavi skrilnih plošč končnemu kupcu, poleg stroškov uporabljenega materiala vsebujejo tudi stroške dela in druge stroške, tako da iz fakturiranega zneska nikakor ni mogoče izluščiti vrednosti samega skrilavca, pri čemer tudi ni mogoče prezreti, da so med mnenji izvedencev in prič glede vrednosti materiala takšne razlike, da nobenemu od podatkov ni mogoče slediti z zadostno gotovostjo. Po pritožnikovem mnenju ne vzdrži logične presoje utemeljitev drugostopenjskega sodišča, da je na podlagi dejstva, da v računih ni navedena dobava skrilnih plošč, mogoče sklepati, da jih je obdolženec pridobil z izkopavanjem in naknadno obdelavo ter izključiti možnost, da jih je kupil kje drugje. Pritožnik poudarja, da je zato sodišče druge stopnje napačno ugotovilo višino premoženjske koristi in da škoda ni enaka ceni, ki so jo za končne izdelke plačali odjemalci. Po pritožnikovem videnju obdolžencu ni dokazano kolikšno količino materiala naj bi izkopal, koliko uporabnega skrilja je iz tega pridobil, prav tako pa sodišče druge stopnje ni argumentirano ovrglo obdolženčevega zagovora, da je pretežni del materiala uporabil za sanacijo obeh plazov. V nasprotju z navedbami priče F.Č., ki je obdolženčev zagovor potrdil, da je sodišče kategorično zavrnilo možnost, da je obdolženec s skrilavcem le saniral plaz, pri čemer pa je kot zadostno štelo dejstvo, da za takšno sanacijo ni imel potrebnih dovoljenj in koncesije za izkop skrilavca.

Sodišče druge stopnje je na obravnavi v celoti ponovilo dokazni postopek, nato pa presodilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ocenilo je, da je na podlagi pričevanja urbanističnega inšpektorja I.A. dokazano, da je obdolženec v navedenem času na omenjeni lokaciji izkopaval skrilavec in ga izkoriščal za izdelavo skrilnih plošč, ki se uporabljajo v gradbeništvu. Da je šlo za prodajo teh plošč, vključno z njihovo montažo v količini in vrednosti, navedeni v opisu dejanja, je ugotovilo na podlagi računov, pri čemer obdolženec v zagovoru ni zanikal prodaje skrilavca za približno 3.000.000 SIT. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da obdolženec ni imel potrebnih dovoljenj in koncesijske pogodbe za izkopavanje skrilja, pri čemer je vedelo za sodno poravnavo med Republiko Slovenijo in obdolžencem, s katero se je ta zavezal plačati odškodnino v višini 2.000.000 SIT, zaradi, kot navaja tudi pritožba, "eksploatacije prav kritične kamnine na kritičnem kraju in času". Sklepanje sodišča druge stopnje, da navedene okoliščine izkazujejo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je razumno in zadostna podlaga za tisto stopnjo zanesljivega prepričanja, ki je enaka mentalnemu stanju subjektivne (funkcionalne) gotovosti, ki sodišču omogoča, da obdolženca zanesljivo obsodi. Glede na to, da je državni tožilec svojo tezo dokazal s potrebno stopnjo gotovosti, bi jo lahko obdolženec izpodbi(ja)l s predlaganjem dokazov v svojo korist, s katerimi bi dokaz(ov)al, da je skrilne plošče, razvidne iz faktur v prilogi A 3, kupil, vendar tega ni storil. Zato tudi s trditvijo v pritožbi, da ni mogoče izključiti možnosti, da obdolženec navedenih skrilnih plošč ni kupil, ki pa jo z ničemer ne podkrepi, pritožnik ne more omajati pravilnosti temu nasprotnih ugotovitev v drugostopenjski sodbi. Obdolženčevemu zagovorniku je treba pritrditi samo v tistem delu, ko trdi, da so v ceni skrilne plošče, prodane končnemu kupcu, vsebovani tudi stroški dela in drugi stroški v zvezi z obdelavo skrilavca, ki pa jih pritožnik pobližje ne specificira, tako da vrednost izkopane mineralne surovine skrilavca ni mogoče enačiti z vrednostjo skrilnih plošč. Iz opisa dejanja je razvidno, da je obdolženec v nasprotju s določno citiranimi predpisi izkopal in si prilastil skrilavec, last Republike Slovenije, ki ga je predelal v 914 m2 skrilnih plošč v vrednosti 1.329.870 SIT (sedaj 5.549,45 EUR) in jih nato prodal. V obrazložitvi (zadnji odstavek na četrti strani) pa je navedeno, da se ta znesek nanaša na vrednost skrilnih plošč. Z enostavno operacijo deljenja se lahko ugotovi, da je sodišče ugotovilo, da je 1 m2 skrilne plošče vreden 1.455 SIT (6,07 EUR), toliko kot ga je v svojem mnenju z dne 15.3.2004 navedel sodni izvedenec V.Ž. in je po izračunu primerljiv z mnenjem Geološkega zavoda Slovenije z dne 24.11.2004. Cena se razlikuje od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec dr. S.Š., vendar pritožnik razen posplošenega zavračanja ugotovitev v drugostopenjski sodbi točneje ne opredeli, zakaj je dejansko stanje glede vrednosti skrilnih plošč v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno. Po oceni Vrhovnega sodišča je presoja v izpodbijani sodbi še razumna, tako da o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče govoriti. Na podlagi vrednosti m3 metra mineralne surovine skrilavca kot je razvidna iz mnenja Geološkega zavoda Slovenije (od 34000 do 51000 SIT oziroma 142-213 EUR), ob upoštevanju podatka, da je iz take količine mogoče pridobiti 30 m2 obložnih skrilnih plošč, je mogoče zanesljivo sklepati, da vrednost skrilavca, ki ga je izkopal in si ga prilastil obdolženec, ni toliko nižja od vrednosti, navedene v opisu dejanja, da bi lahko pripeljala do drugačne kvalifikacije kaznivega dejanja oziroma da bi lahko vplivala na odločbo o kazenski sankciji. Prav tako nima nobenega vpliva na odvzem premoženjske koristi, saj ta ne pride v poštev, ker sta se še pred vložitvijo obtožnega akta država in obdolženec glede premoženjskopravnega zahtevka poravnala. Zato tudi s temi navedbami pritožnik ne more omajati pravilnosti izpodbijane sodbe.

Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče pridobiti ali dopolniti že obstoječa izvedenska mnenja v zvezi z ugotovitvami, ki bi omogočale sledljivost med odstranjenim materialom in skrilnimi ploščami, ki jih je prodal. Tega očitka ni mogoče presojati v okviru kršitve pravic obrambe, saj obramba takih dokaznih predlogov v dosedanjem postopku sploh ni podala, ampak zgolj z vidika zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že pojasnjeno, je po oceni Vrhovnega sodišča sodišče druge stopnje razumno utemeljilo svojo ugotovitev, da izvedeni dokazi z gotovostjo kažejo, da si je obdolženec protipravno prilastil skrilavec. Kolikor pritožnik z izpodbijanjem dejanskega stanja poskuša prikazati drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Zagovornik obdolženega A.O. po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbami, da je nerazpolaganje z dovoljenji in koncesijo za izkop skrilavca lahko le predmet prekrškovnega, ne pa kazenskega postopka. Tudi glede uveljavljanja te kršitve pritožnik ostaja na ravni golega zatrjevanja in svojega stališča določneje ne obrazloži. Že sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago, na katero je oprlo ugotovitev, da so naravni viri, torej tudi rudnine oziroma mineralne snovi v lasti Republike Slovenije in podalo določno razčlembo zakonodaje do 27.7.1999 in po uveljavitvi Zakona o rudarstvu (ZRud, Uradni list RS, št. 56/99). V času, ko obdolženec storil kaznivo dejanje, ni imel potrebnih dovoljenj in tudi ni sklenil koncesijske pogodbe, na podlagi katerih bi lahko zakonito izkopaval skrilavec. Z vidika obdolženca je šlo zato za tujo stvar, ki si jo je s tem, da jo je izkopal, predelal v skrilne plošče in prodal, prilastil in na ta način udejanjil vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine.

Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je obdolženčev zagovornik zatrjeval v uvodnem delu pritožbi, v obrazložitvi ni utemeljil, zato njegovih navedb v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Prav tako zagovornik obdolženega A.O. ni obrazložil pritožbe v delu, v katerem izpodbija kazensko sankcijo. Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus, ki ga je v tem obsegu opravilo Vrhovno sodišče, je pokazal, da je sodišče druge stopnje okoliščine, pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je pritožba zagovornika obdolženega A.O. neutemeljena in jo je na podlagi drugega odstavka 398. člena v zvezi s 391. členom ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Glede na tak izid pritožbenega postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem pritožbenim postopkom.