Jedro

Obveznost plačila komunalnega prispevka nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo, kar pa enako velja tudi v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožnikoma za graditev (pridobitev dovoljenja za objekt daljšega obstoja) objekta enostanovanjske stavbe (CC-SS: 11100) na naslovu ..., na zemljišču, parc. št. 2660, k.o. ..., odmeri komunalni prispevek v višini 3.456,54 EUR (1. točka izreka), ki sta ga dolžna poravnati v enkratnem znesku v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe na prehodni račun toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), in da morata dokazilo o njegovem plačilu pa priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja (3. točka izreka). Odločil je še, da je odmerna odločba izvršilni naslov (4. točka izreka) in da ni stroškov postopka (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika kot investitorja pri toženki vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka za graditev prej navedene enostanovanjske stavbe na parc. št. 2660, k.o. ..., ki ji je bil priložen opis objekta daljšega obstoja. Glede na to je prvostopenjski organ na podlagi 221. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Semič (v nadaljevanju Odlok) odmeril komunalni prispevek v skupnem znesku 3.456,54 EUR.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 5. 12. 2019 zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in odločil, da ni stroškov postopka (2. točka izreka). V pritožbenem postopku je ugotovil, da prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnal v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je tožnikoma skladno s prvim odstavkom 251. člena ZUP poslal poziv, da se izrečeta o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z odmero predmetnega komunalnega prispevka. Tožnika sta se 2. 12. 2019 osebno zglasila pri toženki z namenom, da se zniža komunalni prispevek. Toženka jim je pojasnila, da ga ni mogoče znižati, ker gre za legalizacijo stavbe in se komunalni prispevek odmeri kot za novogradnjo. Tožnika sta izjavila, da glede odmere predmetnega komunalnega prispevka ne razpolagata z dokazili, ki bi dokazovala drugače, kot sta navedla že v pritožbi, drugih dejstev in okoliščin pa nista navedla (zapisnik št. ...). Glede na to je drugostopenjski organ ugotovil, da tožnika želita legalizirati stanovanjsko hišo na zemljišču, parc. št. 2660, k.o. ..., saj to izhaja že iz njune vloge za odmero komunalnega prispevka. Izdano gradbeno oziroma lokacijsko dovoljenje, na katera se tožnika sklicujeta v pritožbi, pa nista podlagi za zmanjšanje komunalnega prispevka za stanovanjsko stavbo na parc. št. 2660, k.o. .... Priložena izjava, ki sta jo podpisala tožnica in njen oče, je za obravnavano zadevo tudi brezpredmetna, ker prispevek za spremembo namembnosti ni komunalni prispevek.

3. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega organa niso točne. Sklicujeta se na sodbo tega sodišča I U 209/2017 z dne 20. 2. 2018. Menita, da bi morala organa upoštevati vse dajatve, ki so bile poravnane za gradnjo nove hiše leta 1980, saj so bile poravnane vse finančne obveznosti, ki so bile v veljavi v času izdaje omenjenih dovoljenj, kar pomeni, da je bil med drugim poravnan tudi komunalni prispevek v obliki in na način, ki je bil tedaj v veljavi, in naj bi se takrat priznane dajatve prenesle na novo gradbeno dovoljenje. Upravni organ v postopku izdaje odločbe tudi ni postopal v skladu z ZUP, ker jima ni bila dana možnost izjave. Pri izračunu višine komunalnega prispevka tudi niso bila upoštevana dejstva, da sta 14. 7. 1980 pridobila odločbo št. 351-373/97, s katero se je popravilo pravnomočno lokacijsko dovoljenje št. 351-373/79 z dne 3. 6. 1980, da sta 28. 8. 1980 pridobila gradbeno dovoljenje št. 351-373/79 za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 283/12, k.o. ..., da sta 29. 1. 1998 pridobila lokacijsko dovoljenje št. 351-373/79, s katerim se jima je dovolila spremenjena lokacija – legalizacija nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču, parc. št. 2660, k.o. ..., izjava z dne 29. 8. 1980 in dejstvo, da so po končani gradnji nove stanovanjske hiše staro hišo porušili. Po pridobljenem lokacijskem dovoljenju z dne 29. 1. 1998 sta bila prepričana, da sta s tem legalizirala novo lokacijo hiše in da je že izdano gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo iz leta 1980 še vedno veljavno. Takrat sta bila prepričana, da ni treba pridobiti novega gradbenega dovoljenje in tega tudi nista storila. Po ugotovitvi in opozorilu upravnih organov v letu 2019, da je treba hišo legalizirati na način, da se pridobi novo gradbeno dovoljenje, pa sta ugotovila, da je treba pridobiti novo gradbeno dokumentacijo in gradbeno dovoljenje. Ob izgradnji nove hiše so samo dvignili višino kolenčnega zidu in s tem pridobili bivalni prostor na podstrešju; te dodatne neto tlorisne površine tudi priznavata pri obračunu komunalnega prispevka. Za ostale neto tlorisne površine pa smatrata, da bi morala toženka upoštevati kot že plačane dajatve iz leta 1980. Organ je namreč odmeril komunalni prispevek od celotne neto tlorisne površine 271,50 m2 in ne samo od razlike v neto tlorisni površini med dejansko neto tlorisno površino in neto tlorisno površino, ki je bila dovoljena na podlagi lokacijskih dovoljenj in gradbenega dovoljenja. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je poslala dokumente upravnega spisa zadeve, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o odmeri komunalnega prispevka tožnikoma v višini 3.456,54 EUR za graditev (pridobitev dovoljenja za objekt daljšega obstoja) objekta enostanovanjske stavbe (CC-SS: 11100) na naslovu ..., na zemljišču, parc. št. 2660, k.o. ..., ki temelji na prvem odstavku 221. člena ZUreP-2, po katerem komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Odmerna odločba je izvršilni naslov.

7. V zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter dokumentov upravnega spisa zadeve, da sta tožnika pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 21. 10. 2019 za enostanovanjsko stavbo na parc. št. 2660, k.o. ..., ki sta ji med drugim priložila tudi zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja po 117. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Glede na to se tožnika neutemeljeno sklicujeta na gradbeno dovoljenje št. 351-373/79 z dne 28. 8. 1980, saj je bilo to gradbeno dovoljenje, kot izhaja iz njegovega izreka, izdano za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 2661, k.o. ..., medtem ko je bil v tem primeru komunalni prispevek odmerjen v zvezi z objektom na zemljišču s parc. št. 2660, k.o. .... To pa pomeni, da se navedeno gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicujeta tožnika, nanaša na gradnjo drugega objekta, na drugi parceli (lokaciji), kot je parcela, na kateri stoji enostanovanjska stavba, in v zvezi s katero sta vložila zahtevo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, na podlagi česar je prvostopenjski organ odmeril sporni komunalni prispevek. Gradbeno dovoljenje namreč daje legalnost le objektu, ki je postavljen na parceli, ki je označena v njegovem izreku.

8. Ob tem se tožnika sklicujeta tudi na lokacijsko dovoljenje št. 351-373/79 z dne 29. 1. 1998, s katerim jima je bila dovoljena lokacija – legalizacija nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču, parc. št. 2660, k.o. .... Vendar – kot tudi sama navajata v tožbi in kar je med strankama nesporno – za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 2660, k.o. ... nista (še) pridobila gradbenega dovoljenja. V lokacijskem dovoljenju z dne 29. 1. 1998 je tudi izrecno navedeno, da le-to ne nadomešča gradbenega dovoljenja, za katerega je treba zaprositi s posebno vlogo (12. točka izreka), in da lokacijsko dovoljenje izgubi veljavo, če se za izdajo gradbenega dovoljenja ne zaprosi v roku enega leta po pravnomočnosti tega dovoljenja (13. točka izreka). Le, če bi tožnika že predhodno pridobila (tudi) gradbeno dovoljenje za gradnjo opisanega objekta na parc. št. 2660, k.o. ... (česar pa nista pridobila in kar je med strankama, kot rečeno, nesporno), v zvezi s katerim bi jima bil tudi odmerjen komunalni prispevek, ki bi ga tudi že plačala, bi se lahko kvečjemu predpostavljalo, da je bil v zvezi s tem objektom komunalni prispevek plačan. Kolikor pa sta tožnika glede na izdano gradbeno dovoljenje št. 351-373/79 z dne 28. 8. 1980 morebiti plačala komunalni prispevek v zvezi z gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 2661, k.o. ..., pa bi lahko kvečjemu zahtevala njegovo vračilo.

9. Vendar pa sodišče pripominja, da so navedbe tožnikov o tem, da bi morala organa upoštevati vse dajatve, ki naj bi bile poravnane za gradnjo hiše leta 1980, kar naj bi pomenilo, da je bil plačan tudi komunalni prispevek, in naj bi se takrat priznane dajatve prenesle na novo gradbeno dovoljenje, povsem pavšalne, neobrazložene in nekonkretizirane. Tožnika namreč v zvezi s tem ne zadostita niti trditvenemu bremenu, saj konkretno ne pojasnita, katere so te dajatve, niti ne navedeta, še manj izkažeta, kolikšna naj bi bila njihova višina. Prav tako tudi nista priložila nobenih dokazil o tem, da jima je bil za obravnavani objekt že odmerjen komunalni prispevek (npr. odločbo o odmeri komunalnega prispevka), niti ne dokazil, s katerimi bi izkazovala, da sta komunalni prispevek za obravnavani objekt že plačala in v kolikšnem znesku. Navedenega nista izkazala ne pred prvostopenjskim organom v vlogi za odmero komunalnega prispevka, ne v pritožbenem postopku, v okviru katerega jima je bila dana možnost izjave o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, niti tega z ničemer ne izkazujeta v predmetni tožbi. Neupoštevni za odločitev v tej zadevi pa sta tudi odločba št. 351-373/79 z dne 14. 7. 1980 in izjava z dne 29. 8. 1980, saj se nanašata na gradnjo objekta na parc. št. 2661, k.o. ... in ne izkazujeta morebiti že plačanega komunalnega prispevka ter njegove višine za obravnavani objekt, v zvezi s katerim sta vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka, ki je predmet te zadeve. Sodba tega sodišča I U 209/2017, na katero se sklicujeta, pa ni relevantna za odločitev v tej zadevi, saj gre v njej za drugačno dejansko in pravno stanje, kot je pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Poleg tega tudi sama tožnika v tožbi navajata, da sta ugotovila, da je treba obravnavani objekt legalizirati in zanj pridobiti gradbeno dovoljenje. Prav tako sta sama vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka v zvezi z objektom na parc. št. 2660, k.o. .... Obveznost plačila komunalnega prispevka namreč nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo, kar pa enako velja tudi v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo.

10. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi 146. člena ZUP in s tem pravice tožnikov do izjave v postopku, saj je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku na podlagi pooblastil, ki mu jih daje ZUP (prvi odstavek 251. člena ZUP), odpravil bistveno kršitev pravil postopka, do katere je prišlo na prvi stopnji upravnega postopka. Tožnikoma je namreč pred izdajo drugostopenjske odločbe vročil poziv št. 354-44/2019-4 z dne 25. 11. 2019 in jima dal možnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o zadevi. Tožnika sta to možnost tudi izkoristila in ustno na zapisnik pri toženki podala svoji izjavi (zapisnik št. 354-44/2019-5 z dne 2. 12. 2019), s čimer je bila kršitev pravice do izjave tožnikov v postopku pred prvostopenjskim organom odpravljena.

11. Glede na obrazloženo je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker stranke niti niso predlagale izvedbe dokazov, tožnika pa s svojimi splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami nista uspela vzbuditi objektivnega in konkretnega dvoma glede rezultata izvedenega dokaznega postopka, niti nista v tožbi za svoje navedbe ponudila kakršnegakoli (relevantnega) dokaza (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi drugim odstavkom 52. člena istega zakona). Kolikor sta se sklicevala na listine oziroma podatke in dokumente iz upravnega spisa, pa jih je sodišče presodilo že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.