Jedro

Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova, je bilo rušenje, ki ga je opravil pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnica bi se jim lahko izognila le, če bi do datuma opravljanja izvršbe odstranila obravnavani objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ ugotovil, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe, št. 06122-88/2014-85 z dne 23. 1. 2017, za odstranitev nevarnega propadajočega hotela na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 1801/1 k.o. ..., opravljena in stroški opravljene izvršbe znašajo 169.209,90 EUR (1. točka izreka), da je inšpekcijska zavezanka - tožnica dolžna poravnati stroške izvršilnega postopka v znesku 169.209,90 EUR v 8 (osmih) dneh po vročitvi tega sklepa na tam navedeni račun (2. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je zaradi neizvršitve dejanja s strani tožnice po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 23. 1. 2017 organ pričel z upravno izvršbo po drugi osebi, ki se je vršila od 17. 10. 2017 do 6. 12. 2017. Izvršbo je izvajal pogodbeni izvajalec A. d.o.o.. O stroških izvršbe je organ že izdal sklep z dne 7. 2. 2018, ki ga je drugostopni organ z odločbo z dne 30. 4. 2018 odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje z napotilom, naj organ tožnico seznani s tam navedenimi listinami. Pooblaščenec tožnice je 11. 12. 2017 vpogledal v spis in se tako seznanil z zapisniki o izvršbi, cenami pogodbenega izvajalca po sklenjeni pogodbi in z do tedaj izdanimi računi za opravljene storitve posameznih izvajalcev v izvršilnem postopku. Organ je glede na napotila drugostopnega organa tožnici posredoval še dokumente v zvezi s stroški priprave in izvedbe prisilne izvršbe - odstranitve hotela na parc. št. 1801/1, k.o. ..., in ji dal možnost za izjasnitev. Tožnica je prerekala obstoj in višino stroškov. V zvezi z navedbami tožnice je pojasnil, da je postopek izbire izvajalca ločen upravni postopek javnega naročanja, da z dokumenti izbire ne razpolaga. Tožnica pa je bila tudi opozorjena, da se bo izvršba opravila po drugi osebi in bi lahko pred tem sama opravila dejanje z drugim izvajalcem. Dejanske količine in vrste odpadkov izhajajo iz evidenčnih listov in računov, ki so jih izdali prevzemniki odpadkov in ki so bile tožnici posredovane. Iz zapisnika o izvršbi pa tudi izhajajo prihodi in odhodi vseh tovornih vozil, ki so s kraja izvršbe odpeljali odpadke. O začetku izvršbe je bila tožnica seznanjena. Na kraju izvršbe je bil ves čas prisoten inšpektor. Navedel je še posamezne račune in druge listine, ki jih je konkretno opredelil, ki so podlaga za izračun stroškov izvršbe.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in z obširnimi ter konkretnimi razlogi potrdil izpodbijani sklep.

3. Tožnica je vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi je navedla, da akt ni obrazložen, ker zgolj našteva listine in opravljena dela, ne obrazloži pa višine stroškov. Gre za bistveno kršitev pravil postopka. Za presojo utemeljenosti obsega in višine naloženih stroškov ne zadošča, da je izvajalec izvršbe zanje izstavil račun, temveč morajo imeti ti stroški podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom (tako sodba I U 1932/2014). To ni bilo ugotovljeno. Iz posredovanega predračuna izvajalca ni mogla preveriti predviden obseg del in oceno izbire najugodnejšega izvajalca. Sklicevanje na listine ne zadošča standardu obrazložitve (tako sodba I U 1055/2016). Tožnica ni prejela pogodbe z izvajalcem, prav tako ne cen izvajalca, zato ni mogla preveriti, ali so bila dela opravljena z izvajalcem, ki je ponudil najugodnejše cene. To tudi potrjuje navedba toženke, da gre pri izbiri izvajalca za ločen postopek po postopku javnega naročanja in da s temi listinami ne razpolaga. S tem je bilo tožnici poseženo v ustavno pravico iz 22. člena Ustave. Hkrati ji je bila kršena pravica do izjavljanja v postopku, ker ji ni bilo posredovano celotno gradivo. Tožnica tudi ni imela možnosti nadzora na izvajanjem del in s tem nadzora nad količino in opravljenimi deli, saj ni bila obveščena z zapisniki o poteku izvršbe. Naknadna seznanitev, šele po prvem razveljavljenem sklepu ne omogoča ustreznega nadzora in kršitve ni mogoče sanirati. Zato bi bilo treba imenovati izvedenca gradbene stroke, ki bi podal izvid in mnenje o upravičenosti opravljenih del, vendar je bil ta dokazni predlog zavrnjen. Tožnici je bila kršena pravica do izjave, ker se toženka ni opredelila do njenih dokaznih predlogov, ki jih je predlagala v izjavi z dne 22. 5. 2018. Tožnica je predložila mnenje izvedenca B.B. in zahtevala imenovanje izvedenca gradbene stroške. Predlagala je tudi zaslišanje inšpektorja, prisotnega na gradbišču, ki bi potrdil, ali se je dejansko nahajal na gradbišču in potrjeval začasne situacije oziroma gradbeni dnevnik, ali je to počel iz pisarne. Toženka bi morala zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložiti, česar ni storila. Iz strokovnega mnenja, ki ga je predložila tožnica, pa tudi izhaja, da izvedenec navaja, da po pregledu dokumentacije, ki je bila dostavljena, ne more izdelati kontrole izvedenih del, ker nima vseh listin (pogodbe z izvajalcem, ponudbe s postopkom izbire in primerjavo ostalih ponudnikov, realne količine in ure opravljenega dela). Tako bi tožnica morala biti obveščena o poteku izvršbe za vsak dan, ne samo o datumu pričetka izvršbe. Posledično ni mogla nadzirati poteka izvršbe. Tožnica je v dopolnitvi predloga za odlog izvršbe toženki postavila pogodbo za odstranitev nevarnega objekta, ki jo je sklenila z C. d.o.o., za 75.000,00 EUR brez DDV. Stroški v tem primeru so tako več kot 100 % višji. Očitno je strošek nerazumen in bi toženka morala še toliko bolj slediti predlogu tožnice za postavitev izvedenca gradbene stroke. Glede na navedeno je tožnica predlagala, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi prvostopni sklep in vrne zadevo v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je odločitev organa pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih sodišče zato v izogib ponavljanju ponovno ne povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja:

7. Predmet obravnavanega upravnega spora je presoja zakonitosti sklepa o stroških izvršbe, opravljene po drugi osebi, za odstranitev nevarnega propadajočega hotela na naslovu ..., v višini 169.209,90 EUR.

8. ZUP v 297. členu določa, da se v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar je treba zavezanca poprej opozoriti.

9. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je tako postopal tudi prvostopni organ v tej zadevi, kar med strankama ni sporno. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova, je bilo rušenje, ki ga je opravil pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnica bi se jim lahko izognila le, če bi do datuma opravljanja izvršbe odstranila obravnavani objekt. 10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil prvostopni sklep izdan v ponovnem postopku po odločbi drugostopnega organa, št. 0612-215/2014-25-10652-06 z dne 30. 4. 2018, z napotilom, da se tožnici posreduje zapisnik o izvršbi, pogodbo s cenikom ter računi in ji da možnost izjave. Kot potrjujejo podatki in česar tožnica ne prereka, je organ tako tudi postopal in je tožnici navedeno poslal v izjavo, ki se je o posredovanem tudi opredelila z vlogo z dne 22. 5. 2018. Tožnica sedaj ugovarja (in je smiselno ugovarjala tudi v navedeni vlogi), da sklep ni obrazložen, ker morajo imeti stroški podlago v pogodbi, sklenjeni med izvajalcem del in organom, kot izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča, I U 1932/2014, kar v tem primeru ni bilo ugotovljeno.

11. Tudi po presoji sodišča je izpodbijani sklep obrazložen na način, da zadosti standardu obrazložitve, opredeljenem v 214. členu ZUP, saj vsebuje konkreten popis del, ki so bila opravljena pri rušenju objekta, z opisom dejanskega stanja v zvezi s stanjem samega objekta, z navedbo in opisom posameznih računov (po postavkah, količinah, itd.), izdanih zaradi oprave izvršbe (tudi v zvezi z oddajo gradbenih odpadkov), z natančnim opisom poteka izvršbe (ta je trajala od 17. 10. 2017 do 6. 12. 2017), tožnica pa se je seznanila tudi z zapisniki o izvršbi, s cenami pogodbenega izvajalca po sklenjeni pogodbi, izdanimi računi, kot tudi s pogodbo, sklenjeno med izvajalcem in organom. Ker tožnica konkretnih ugovorov v zvezi z listinami, ki so bili podlaga za izdajo sklepa in/ali iz teh listin izhajajočih dejstev ne navaja, sodišče ta njen ugovor zavrača. 12. V sodbi, I U 1932/2014 z dne 5. 3. 2015, na katero se sklicuje tožnica, je sodišče po ugotovitvi, da tožeči stranki, ki so ji bili naloženi stroški oprave izvršbe po drugi osebi, ni bila posredovana na vpogled pogodba o rušenju objektov in izvedbi drugih del, na podlagi katere (in cenika, ki je bil sestavni del te pogodbe), sta bila izstavljena računa, in na katero se je prvostopni organ tudi skliceval, ne da bi jo povzel, prvostopnemu organu naložilo, da tožečo stranko seznani s pogodbo in cenikom ter ji da možnost izjave. Za tak primer pa v tem primeru - kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve - nedvomno ne gre.

13. Tožnica nadalje ugovarja, da še vedno ne more preveriti obsega izvršbe in njenih stroškov, ker ni prejela celotne ponudbe izvajalca izvršbe ter ocene izbire najugodnejšega izvajalca (kot je na to opozoril v svojem mnenju z dne 18. 5. 2015 izvedenec gradbene stroke B.B., ki ga je tožnica priložila k svoji vlogi z dne 22. 5. 2018), torej ni možno preveriti, ali so bila dela opravljena z najugodnejšim izvajalcem. Pri tem se sklicuje še na gradbeno pogodbo, sklenjeno s podjetjem C. d.o.o., ki naj bi izvedeno delo (rušitev) opravil za 90.000,00 EUR. Kot sta tožnici pravilno pojasnila že upravna organa, je postopek izbire pooblaščenega izvajalca v tovrstnih primerih ločen postopek javnega naročanja, ki ga ne/ni izvede/l prvostopni organ, zato že iz tega razloga tožnici ni mogoče posredovati celotne dokumentacije tega postopka. Hkrati pa je tožnici pojasniti, da njenega ugovora, da ne more preveriti, ali je bil izbran najboljši ponudnik, tudi sicer ni mogoče upoštevati. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan - kot že povedano zgoraj -, ker tožnica ni izpolnila svoje z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti - rušitve objekta, pa bi to lahko storila in sicer z izvajalcem, ki bi ga sama izbrala s ceno, ki bi njej ustrezala. Ker pa tega ni storila, je bila izvršba opravljena s pooblaščenim izvajalcem, izbranim za tovrstne primere, pod pogoji, postavljenimi s strani države kot naročnika. Zato organu tudi ni mogoče očitati, da je bila tožnici z ne-posredovanjem celotne dokumentacije postopka javnega naročanja izbire pooblaščenega izvajalca kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Tožnica se glede na povedano tudi brez uspeha sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, I U 1055/2016 z dne 21. 2. 2017. Iz te sodbe res izhaja, da sklicevanje na listine ne zadošča standardu obrazložitve glede višine stroškov, temveč da mora biti preizkus obračunanih stroškov glede obsega in višine mogoč, česar pa izpodbijanemu sklepu po oceni sodišča (glede na zgoraj povedano) ni mogoče očitati.

14. Tožnica še ugovarja, da ni imela možnosti nadzora nad izvajanjem del, s tem dejansko nadzora nad količino in vsebino opravljenih del, pri čemer še očita, da ni bila seznanjena z zapisniki o izvršbi ob sami izvršbi oziroma v prvotnem postopku. Sodišče ugotavlja, da tožnica ne ugovarja, da ni bila seznanjena s pričetkom opravljanja izvršbe. S tem pa je dobila možnost, da je prisotna pri njeni izvedbi in z njenim nadaljnjim potekom, torej tudi s tem, kdaj in kako bodo dela potekala oziroma kdaj in kako bodo opravljena. Sodišče zato tega ugovora ne sprejema. Z naknadno seznanitvijo z zapisniki o izvršbi (kot je bilo naloženo prvostopnemu organu z odločbo drugostopnega organa z dne 30. 4. 2018) pa je bila v prvotnem postopku uveljavljana kršitev nedvomno odpravljena, še zlasti glede na že povedano nesporno dejstvo, da je bila tožnica s pričetkom izvedbe izvršbe seznanjena. Iz enakih razlogov (ker bi tožnica lahko bila prisotna pri izvršbi in s tem imela možnost kontrole same izvedbe izvršbe) pa je bil zato dokazni predlog tožnice v upravnem postopku, da se postavi izvedenec gradbene stroke zaradi preveritve, ali so bila pri izvršbi opravljena dela, kot izhajajo iz zapisnikov o izvršbi, pravilno zavrnjen. Kot pa je organ tudi že pojasnil tožnici, prisotnost inšpektorja na gradbišču potrjujejo že sami zapisniki o izvršbi, ki so javne listine, zato je bil dokazni predlog tožnice za zaslišanje inšpektorja pravilno zavrnjen kot nepotreben. Ker pa je organ obravnaval tožničine dokazne predloge in jih - kot zgoraj povedano - zavrnil s po presoji sodišča utemeljenimi razlogi, tožnici ni bila kršena pravica do izjave, ker se je organ do njih nedvomno opredelil. 15. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je presodilo predlagane listine upravnega spisa (prvostopni sklep, pritožbo, drugostopno odločbo, izjava o dejstvih in okoliščinah z dne 22. 5. 2018 z mnenjem B.B. z dne 18. 5. 2018) že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta ter drugostopne odločbe.

17. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.