Jedro

Ker pri tožnici zaradi stanja hrbtenice (degenerativne spremembe) ni podana telesna okvara po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar, nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 2. 2011 in št. ... z dne 12. 10. 2010 ter se ji prizna invalidnina za telesno okvaro.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila z dne 14. 9. 2012 ob 13.00 uri vabljena na obravnavo. Tega dne je tudi prišla na sodišče ob 13.00 uri in ne drži, da bi na sodišču delali do 13.08 ure. Naslednjič je spet prišla, da bi uredila zadevo. Opisuje kako je kot zdravnica delala od leta 1950 naprej.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar. Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam). Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem sporazumu. V kolikor določena stanja v sporazumu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlaga za priznanje pravice do invalidnine.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da sta v predsodnem postopku obstoj telesne okvare pri tožnici ugotavljali invalidski komisiji in sicer invalidska komisija v Ljubljani dne 6. 9. 2010 in invalidska komisija druge stopnje dne 5. 1. 2011. Obe invalidski komisiji sta po preučitvi medicinske dokumentacije menili, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama telesnih okvar. Iz obrazložitve mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da je tožnica zaradi sprememb ščitnice vodena pri tireologu, pri ortopedu zaradi bolečin v vratnem in LS-delu hrbtenice. Z RTG posnetki ortoped ugotavlja degerenativne spremembe brez afunkcionalnosti kakšnega od segmentov hrbtenice. Po poškodbi je bila pregledana pri travmatologu, ki ne ugotavlja svežih poškodb skeleta. Prav tako drugi specialisti v svojih izvidih ne navajajo pomembnih funkcionalnih ali nevroloških izpadov. Invalidska komisija druge stopnje in enako invalidska komisija prve stopnje, je povzela vso medicinsko dokumentacijo, ki je bila predložena za obravnavo, povzela pa je tudi ugotovitve osebnega pregleda, ki ga je tožnica opravila na invalidski komisiji prve stopnje.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in zdravstvenih težav, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare, in sicer ne zaradi stanja hrbtenice in ne za druge zdravstvene težave, zaradi katerih je tožnica omejena pri svojih aktivnostih.

V VIII. poglavju Seznama (motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice) je kot telesna okvara opredeljena izguba funkcije posameznega dinamičnega vertebralnega segmenta in sicer popolna izguba funkcije enega segmenta cervikalne regije (točka 1.a), torakalna kifoza (točka 1.b) in popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije (končna faza – točka 1.c). Nobenega od navedenih stanj pri tožnici ni ugotovljenega s strani specialistov in tudi tožnica sama ne navaja, da bi pri njej obstajalo katerokoli od stanj navedenih v VIII. poglavju Seznama. Po ugotovitvi specialista ortopeda v letu 2007, gre pri tožnici za degenerativne spremembe, v letu 2010 (ko je bila udeležena v prometni nesreči kot voznica) preiskave ne izkazujejo poškodb skeleta. Tožnica pa vztraja, da obstaja telesna okvara glede na rigidnost vratne muskulature, ki se z leti dodatno slabša. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju invalidske komisije druge stopnje, ki enako kot pred tem invalidska komisija v Ljubljani, ugotavlja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki seznama. Mnenje invalidske komisije druge stopnje ne odstopa od ugotovitev specialistov oziroma je skladno z njihovimi ugotovitvami.

Ker sodišče prve stopnje in enako že pred tem toženec, pri tožnici ni ugotovilo obstoja telesne okvare po Seznamu, tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev določenih v 144. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine. Izpodbijani odločbi toženca je sodišče prve stopnje na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS; št. 2/2004, 40/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) štelo za pravilni in zakoniti ter utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je bila tožnica z dne 14. 9. 2012 na prvi narok za glavno obravnavo pravilno vabljena in da je ob oklicu zadeve ob 13.00 uri ni bilo. Enako tožnice ni bilo ob zaključku obravnave ob 13.08, kar je razvidno iz uradnega zaznamka. Tožnica za dne 14. 9. 2012 tudi ni zabeležena v knjigi prihodov, ki jo vodi varnostna služba prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe so zato v tej smeri neutemeljene. Ostale pritožbene navedbe pa za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.