Jedro

Iz sodbenega izreka določno izhaja obdolženčev namen po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanke, ki se je objektiviziral v grdem ravnanju obdolženca na način, da je ta sunil vrata prtljažnika takrat, ko je oškodovanka stala pri vozilu, zaradi česar so jo vrata prtljažnika zadela in poškodovala, zato je v nasprotju s pritožbo, kot izhaja tudi iz razlogov prvega sodišča (točki 20 in 21), takšen opis dovolj konkretiziran, kar zadeva obdolženčev namen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 204,00 (dvesto štiri 00/100) EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil spoznan obdolženec za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, na podlagi katerega mu je ob upoštevanju določbe člena 57 KZ-1 sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 določilo zaporno kazen 3 (tri) mesece, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne storil novega kaznivega dejanja, kajti v nasprotnem primeru se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče. V skladu s četrtim odstavkom člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP.

2. Taki odločitvi nasprotuje obdolženec z vloženo pritožbo po svojem zagovorniku z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana spremeni in se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja ter se mu povrne vse stroške kazenskega postopka, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb v vloženi pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v nasprotju s pritožbenimi navedbami vsa odločilna dejstva v izpodbijani sodbi pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvo sodišče navedlo po prepričanju pritožbenega sodišča tudi prepričljive in jasne razloge, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema vse dejanske in pravne zaključke v izpodbijani sodbi kot pravilne in šteje pritožbo za neutemeljeno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1. V prvem odstavku tega zakonitega določila je inkriminirana temeljna oblika tega kaznivega dejanja, ki je storjeno z resno grožnjo, v drugem odstavku pa kvalificirana oblika, storjena na več alternativnih izvršitvenih načinov, med katerimi je tudi grdo ravnanje. Obdolženec je v konkretnem primeru bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, ker je zato, da bi oškodovanko N. E. ustrahoval in vznemiril, ji z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo s tem, da je kritičnega dne na navedenem naslovu takrat, ko je v prtljažnik njegovega parkirnega terenskega vozila oškodovanka odlagala dve vreči z njegovimi oblačili, pristopil do njenega vozila in sunil vrata prtljažnika, ki so oškodovanko zadela v desno polovico prsnega koša. Zaradi tega se je oškodovanka počutila prestrašeno in vznemirjeno, utrpela pa je tudi udarnino in bolečine v predelu desnih spodnjih reber. Iz tega izreka torej izhaja, da obdolženec oškodovanki ni le resno zagrozil, da bo njeno telo napadel, ampak je svojo grožnjo že uresničil s tem, ko je pristopil do vozila in sunil vrata prtljažnika, ki so oškodovanko nato zadela v desno polovico prsnega koša. Grožnja je bila torej vsebovana že v samem napadu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo pravno kvalifikacijo s strani upravičenega tožilca po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, saj je obdolženec na opisan način svojo grožnjo z napadom na oškodovankino telo že uresničil.1

6. Pritožba pa v okviru uveljavljanja kršitve zakona tako odločitev prvega sodišča napada z utemeljitvijo, da če bi vrata prtljažnika vozila obdolženko res udarila, takšno dejanje ne predstavlja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, ker ni podan ustrahovalni namen obdolženca, ki je tisti element, ki odloča, ali gre v posameznem primeru za kaznivo dejanje grožnje ali pa le za prekršek po prvem odstavku člena 6 Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), kajti ustrahovalni namen naj bi kazal na povečano nevarnost dejanja in večjo agresivnost storilca, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Po nadaljnjem prepričanju pritožbe pa zato vsak fizični napad tudi ne more pomeniti že storitve kaznivega dejanja, saj tudi prekršek po prvem odstavku člena 6 ZJRM-1 pozna izvršitvene oblike, med katerimi so tudi udarci. V obravnavanem primeru pa takšen namen obdolženca ni podan, ker obdolženec ni napadel oškodovankino telo in ji tudi ni grozil. 7. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, da bi v obravnavanem primeru ravnanje obdolženca bilo mogoče opredeliti le kot prekršek po prvem odstavku člena 6 ZJRM-1, ne pa kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, ki spada med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine (XVI. poglavje KZ-1). Pritožba povzema dele obrazložitve v zadevi VS RS I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, kjer je VS RS na načelni ravni v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zakonitosti pojasnilo standarde za ločevanje med kaznivimi dejanji grožnje po prvem in drugem odstavku člena 135 KZ-1 in prekrški. Jedro te odločitve pa je v tem, da tako pri temeljni, kot tudi pri kvalificirani obliki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja mora že iz izreka izhajati namen storilca po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanca, torej njegov posebni namen, ki je, kot sicer pravilno navaja tudi pritožba, subjektivni znak tega kaznivega dejanja. Vendar pa pritožba spregleda, da za razliko od v citirani odločbi obravnavanega primera iz sodbenega izreka v obravnavani kazenski zadevi določno izhaja obdolženčev namen po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanke, kar se je nato manifestiralo in objektiviziralo v izvršitveni obliki grdega ravnanja z obdolženčevim sunkom vrat prtljažnika vozila v oškodovankino telo. Sicer ni dvoma, da se po obstoječi sodni praksi za uresničitev vseh znakov tega kaznivega dejanja zahteva tudi namen ustrahovanja in vznemirjanja, torej namen storilca, da doseže občutek duševnega nelagodja pri oškodovancu, kar je odvisno od okoliščin vsakega obravnavanega primera, vendar pa je pri presoji resnosti grožnje potrebno upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote, ne le pa njegovih posameznih delov. Po ustaljenem stališču sodne prakse pomeni izvršitvena oblika grdega ravnanja namreč že tisto ravnanje, s katerimi storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne in duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, ki pa se kljub vsemu kažejo v prizadeti telesni in duševni celovitosti oškodovanca, kajti s to izvršitveno obliko po drugem odstavku člena 135 KZ-1 gre namreč za poškodbeno kaznivo dejanje.2

8. V obravnavanem primeru pa iz sodbenega izreka določno izhaja obdolženčev namen po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanke, ki se je objektiviziral v grdem ravnanju obdolženca na način, da je ta sunil vrata prtljažnika takrat, ko je oškodovanka stala pri vozilu, zaradi česar so jo vrata prtljažnika zadela in poškodovala, zato je v nasprotju s pritožbo, kot izhaja tudi iz razlogov prvega sodišča (točki 20 in 21), takšen opis dovolj konkretiziran, kar zadeva obdolženčev namen. Glede očitka, da pa bi takšen opis lahko predstavljal le prekršek po prvem odstavku člena 6 ZJRM-1 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravno zavarovana dobrina po drugem in prvem odstavku člena 135 KZ-1 oškodovančevo življenje in telo, medtem ko je pri prekršku po prvem odstavku člena 6 ZJRM-1, poudarek na vedénju in javnemu redu, torej ravnanju storilca (se vede na drzen, nasilen način in s takim vedenjem pri nekom povzroči občutek ogroženosti, strahu), pri čemer pa je pri prekršku zakoniti znak osebni občutek ogroženosti oškodovancev (lahko tudi le naključno vpletenih v dogodek), spremljajoča posledica takega ravnanja pa je usmerjena v splošno varnost javnega reda in miru pred nasilnim in drznim ravnanjem storilca3, medtem ko je pri storitvi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja potrebno ugotoviti prvenstveno njegov namen po ustrahovanju in vznemirjanju konkretnega oškodovanca, kot je tudi v obravnavanem primeru. Po povedanem torej pritožbeni očitek o kršitvi zakona ni utemeljen.

9. S pritožbenimi navedbami, da zaključki v izpodbijani sodbi temeljijo zgolj na izpovedbi oškodovanke in njene hčere T. E., ki sploh ni bila prisotna ob dogajanju kritičnega dne in da ne drži, da je obdolženec vrata prtljažnika vozila zaprl z ogromno silo, kar je izključila tudi izvedenka medicinske stroke dr. Š. Z. in kar je skladno tudi z ugotovitvijo, da je oškodovanka obiskala urgenco šele 7. 10. 2016, torej dva dni po dogodku, ničesar pa ni v zvezi s poškodbo izpovedala na policiji istega dne, pa pritožba graja predvsem dokazno oceno v tem postopku izvedenih dokazov in ponuja lastno videnje tako obdolženčevega zagovora, kot tudi izpovedi vseh zaslišanih prič, s čemer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa takim navedbam po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče priznati uspeha.

10. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč ne izhaja očitek o ogromni sili, s katero naj bi obdolženec potisnil vrata prtljažnika, zaradi česar naj bi oškodovanka utrpela poškodbo - udarnino in bolečine v predelu desnih spodnjih reber, kar protispisno navaja pritožba, temveč le očitek o sunku vrat prtljažnika vozila, kar je prvo sodišče zadostno razčistilo z dodatnim zaslišanjem izvedenke dr. Š. Z., ki takšnega načina poškodovanja, kot ga je opisala oškodovanka, sicer ni izključila, ob tem pa je še navedla za primer, če bi prišlo do silovitega zaprtja vrat prtljažnika, da bi oškodovanka v tem primeru najverjetneje utrpela obsežnejše poškodbe. Glede na prej pojasnjeno, da pa je obdolžencu očitana storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, torej poškodbeno kaznivo dejanje, pa so zaključki prvega sodišča o tem, da je prišlo do sunka vrat prtljažnika vozila in s tem do poškodbe oškodovanke na način, ki ga je tudi sama oškodovanka ves čas skladno opisovala tako na urgenci in pred policijo 7. 10. 2016, kot tudi na glavni obravnavi, prepričljivi in v taki dokazni oceni njene izpovedi, ki se sklada tudi z zaključki izvedenke dr. Š. Z., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni zaznati pomanjkljivosti, ki jih izpostavlja pritožba.

11. Prav tako ne drži, da oškodovanka o poškodovanju 7. 10. 2016, ko je podala kazensko ovadbo, tega dogodka ni opisala skladno s tem, kar je izpovedala na glavni obravnavi. Iz ovadbe (listna št. 4) z dne 7. 10. 2016 namreč izhaja, da je obdolženec sunil vrata prtljažnika vozila tako, da jo je stisnilo med spodnji del vrat in ob rob prtljažnika. Istega dne pa je oškodovanka obiskala tudi urgenco, kjer so zabeležili poškodbo, to je udarnino in bolečine v predelu desnih spodnjih reber. Ob dovolj natančno izvedenem zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi pa se je prvo sodišče zadostno opredelilo tudi do preteka dveh dni od dogodka (5. 10. 2016) pa do oškodovankinega obiska urgence (7. 10. 2016) in tudi pri tem izhajalo iz prepričljivih pojasnil izvedenke, ki je povečanje intenzivnosti oškodovankinih bolečin šele po dveh dneh ustrezno obrazložila in glede na njihovo intenziteto dopustila tudi možnost, da je oškodovanka kljub takim bolečinam bila sposobna opravljati tudi takšna dela, ki naj bi jih po zatrjevanju obdolženca in priče S. Z. opravljala v teh dveh dneh (zlaganje koruze v vreče). Zato ne vzdržijo očitki pritožbe, da oškodovanka ni bila poškodovana v tem dogodku in da je zaznana poškodba posledica drugih del, ki jih je oškodovanka opravljala, ne pa ravnanja obdolženca v kritičnem času, zaradi česar naj bi bilo ravnanje oškodovanke v zvezi s podajo kazenske ovadbe izključno njen konstrukt zaradi takratnih nesoglasij z obdolžencem v zvezi z delitvijo njunega skupnega premoženja.

12. Pritožba problematizira tudi dokazno oceno priče T. E., katera dogodka sicer ni osebno zaznala, temveč je bila s celotnim dogajanjem seznanjena glede na izpoved oškodovanke. Res gre v tem primeru za posredno izpoved priče, ki dogodka osebno ni zaznala, vendar pa prvo sodišče ni izključno na njeni izpovedbi gradilo svojih zaključkov. Za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev so namreč odločilni dokazi v tem postopku obdolženčev zagovor, izpoved oškodovanke in priče S. Z., podatki o oškodovankini poškodbi ter pisno mnenje in dodatna pojasnila ob zaslišanju izvedenke dr. Š. Z. Dokazna ocena teh ključnih dokazov pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna, na njeni podlagi sprejeti zaključki v izpodbijani sodbi pa razumni in prepričljivi. Zato ne držijo očitki pritožbe o dvomu glede obstoja odločilnih dejstev pomembnih za razsojo v tej kazenski zadevi, kot s povzemanjem pravne teorije v tem delu neutemeljeno uveljavlja pritožba, ki ji ni pritrditi glede utemeljenosti pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. V nadaljevanju pritožba problematizira tudi izrečeno sankcijo z utemeljitvijo, da je ta prestroga iz razloga, ker niso z gotovostjo dokazana vsa pravnorelevantna dejstva o tem, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Tudi takega pritožbenega naziranja ni mogoče sprejeti. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je prvo sodišče z gotovostjo ugotovilo obstoj vseh pravnorelevantnih dejstev, pomembnih za razsojo v tej kazenski zadevi, pritožbeno naziranje, da pa krivda obdolžencu ni dokazana z gotovostjo, pa ne pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zaradi prestroge sankcije, temveč znova zatrjevanje, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi ugotovljeno zmotno, o čemer pa je pritožbeno sodišče že podalo odgovor.

14. Kar pa zadeva očitek o prestrogi sankciji pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije (točka 23) v skladu z drugim odstavkom člena 49 KZ-1 upoštevalo vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero le-te. Ustrezno je obrazložilo, da je v konkretnem primeru glede na obdolženčevo nekaznovanost tako za kazniva dejanja, kot tudi za prekrške ter pretečen čas od storitve kaznivega dejanja na mestu izrek sankcije opominjevalnega značaja, to je pogojne obsodbe, v okviru katere mu je določilo zaporno kazen 3 (treh) mesecev s preizkusno dobo enega leta, medtem ko obtoževalnih okoliščin ni našlo. Takšnim razlogom glede izbire in odmere sankcije pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki glede na neobrazložene in nekonkretizirane pritožbene navedbe v tej smeri tudi ta pritožbeni očitek o prestrogi sankciji šteje za neutemeljen, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena sankcija skladna z načelom individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, zato poseg v tako izrečeno sankcijo ni potreben.

15. Iz teh razlogov, ker torej niso podani pritožbeni razlogi, s katerimi se je sodba sodišča prve stopnje izpodbijala, niti ni pritožbeno sodišče zaznalo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, pritožba pa tudi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč je ta pritožbeni razlog uveljavljala le na načelni ravni, je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (člen 391 ZKP).

16. Ker je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena, je dolžan obdolženec plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso (prvi odstavek člena 98 ZKP). Prvo sodišče je obdolženca kljub ugotovitvi, da obdolženec prejema pokojnino v višini 510,00 EUR, je lastnik domačije v velikosti 10 ha in stanovanjske hiše, vikenda, strojev in delavnice, oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (točka 24) iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP z utemeljitvijo, da bi s plačilom stroškov bilo ogroženo njegovo preživljanje. Pritožbeno sodišče pa je glede na ugotovljene premoženjske in socialne razmere obdolženca, ki tudi nima obveznosti do preživljanja tretjih oseb ter poseduje navedeno premoženje in ima redne dohodke v nasprotju s stališčem prvega sodišča odločilo, da mora obdolženec v skladu s prvim odstavkom člena 95 ZKP poravnati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v višini 204,00 EUR. Tako odmerjena sodna taksa je skladna s tar. št. 7111, 7113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), k plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan s strani sodišča, pred katerim je tekel kazenski postopek.

1 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015 2 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020 3 Več o tem v sodbi VS RS I Ips 67912/2010 z dne 14. 3. 2013