Jedro

Revizijsko sodišče se ne ukvarja z navideznimi procesnimi kršitvami, ko stranka s pomočjo procesnih kršitev izpodbija dejansko stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojne M. S., ki je bila pisno sestavljena pred pričami dne 16.6.1995. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi je tožnik uveljavljal neveljavnost zapustničine pisne oporoke pred pričami z dne 16.6.1995, češ da zapustnica ob sestavi oporoke ni bila sposobna za razsojanje, da je oporoka odraz prisile toženke in da zapustnica oporoke ni lastnoročno podpisala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, da je zapustnica oporoko napravila 16.6.1995 (in ne v aprilu 1996, kot je trdil tožnik), da je ob napravi oporoke bila sposobna za razsojanje, da je oporoka izraz njene volje in da jo je lastnoročno podpisala. Ugotovitev navedenih dejstev je prestala preizkus pritožbenega sodišča, tako da je revizijsko sodišče na navedene ugotovitve vezano. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za primere, ko stranka s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbija dejansko stanje. Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. S takimi "kršitvami" se revizijsko sodišče ne ukvarja.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (371. člen ZPP). Zato lahko upošteva le tiste revizijske trditve, ki opredeljujejo in utemeljujejo konkretne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pavšalnih trditev ne upošteva in prav za takšne gre v tožnikovih trditvah, da sodišče ni zavzelo stališč do vseh pričevanj, ki so bila diametralno nasprotna, da je skromen obseg obrazložitve sodišča druge stopnje in da se sodišče druge stopnje ne opredeli do (ostalih) pritožbenih navedb tožeče stranke. Takih pavšalnih revizijskih trditev revizijsko sodišče ne more upoštevati in nanje ni dolžno odgovarjati. V zvezi z zadnjim očitkom je konkretna le revizijska trditev, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pričevanja izvedenca B. To ne drži, saj je stališče pritožbenega sodišča o izvedenskem mnenju B. vsebovano na koncu tretje strani in na začetku četrte strani izpodbijane sodbe.

Navedeno je že bilo, da dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Tako neupoštevno izpodbijanje dejanskega stanja pomeni revizijska trditev, da sodišče izpovedi G. L. in P. R. ni ocenilo pravilno. Sem sodi tudi trditev, da je nerazumljivo, kako sta mogla sodna izvedenca psihiatrične stroke spregledati izpovedbo svojega kolega dr. M. Prav tako spada na področje dejanskega prava revizijska trditev, da so bile oporočne priče in toženka z domnevno oporoko neposredno okoriščene. Nadalje pa je v zvezi z revizijskimi trditvami potrebno še poudariti, da so nerelevantne vse tiste, ki kakorkoli obravnavajo zapustničino sposobnost za razsojanje v aprilu 1996, ker je v revizijskem postopku neizpodbojna dejanska ugotovitev, da je zapustnica oporoko pred pričami napravila dne 16.6.1995. Za takrat pa obstoji ugotovitev, da je bila sposobna za razsojanje.

Revizija še trdi, da se sodišče ni opredelilo do diametralno nasprotnih stališč izvedencev o zapustničini sposobnosti za razsojanje. Revident pri tem omenja na eni strani izvedenski mnenji dr. T. in dr. Ž. in na drugi strani drugačno opredelitev dr. M. Vendar pa ta očitek sodišču prve stopnje ni utemeljen. Mnenje M. je namreč v prvostopenjski sodbi v drugem odstavku četrte strani ustrezno obravnavano. Pri tem je treba upoštevati, da sta bila prva dva navedena sodna izvedenca postavljena s strani sodišča v tem postopku, medtem, ko je M. mnenje samoiniciativno pridobil tožnik in ga predložil sodišču, ki ga je izrecno obravnavalo kot navedbo tožeče stranke. Predvsem pa je odločilno, da je določena razlika v mnenjih psihiatrov le glede zapustničine sposobnosti za razsojanje spomladi 1996, za odločitev v tej pravdni zadevi pa je pomembna le njena sposobnost za razsojanje dne 16.6.1995. Za ta relevantni čas pa med psihiatri ni nasprotij.

Neutemeljeno je revizijsko zatrjevanje, da sodišče ni želelo zaslišati prič, ki bi znale povedati o poslednji volji in oporočni sposobnosti pokojne zapustnice. Po eni strani je revizijska trditev nekonkretna in že zato neupoštevna, po drugi strani pa sta obe sodišči izčrpno razložili, zakaj izvajanje dodatnih dokazov ni potrebno.

Končno je treba zavrniti še večkrat ponovljene trditve o neveljavnosti oporoke, češ da oporočiteljica pred oporočnimi pričami ni izjavila, da je to njena oporoka. Ta trditev ne ustreza ugotovljenim dejstvom, saj je pritožbeno sodišče na svoji tretji strani potrdilo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je oporočiteljica v navzočnosti dveh prič podpisala oporoko in izjavila, da je to njena oporoka. Temu pa je potrebno dodati, da take napake pri sestavi oporoke (64. člena Zakona o dedovanju; ZD, Uradni list RS št. 15/78 do 73/2004) tožnik v tem pravdnem postopku ni pravočasno uveljavljal. Ves čas je izpodbijal oporoko samo, ker naj zapustnica oporoke ne bi lastnoročno podpisala (64. člen ZD) in ker naj ne bi bila sposobna za razsojanje, oporoko pa naj bi sestavila zaradi prisile (61. člen ZD). Neveljavnost oporoke je mogoče uveljavljati le v rokih iz 61. in 76. člena ZD, navedeni formalni razlog pa tožnik prvič izrecno opredeljuje šele v reviziji. Tudi v tem delu je torej revizija neutemeljena.

Na podlagi vsega opisanega revizijsko sodišče zaključuje, da so vsi revizijski očitki kršitev postopka neutemeljeni, glede na ugotovljena dejstva pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. V skladu z navedenim je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Ker je tožnikova revizija neutemeljena, mora sam kriti svoje stroške revizijskega postopka, kar je zajeto v odločitvi o zavrnitvi revizije. Tožena stranka pa z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato njenih stroškov revizijskega postopka ni mogoče šteti kot potrebnih (155. člen ZPP). Glede na to je bilo treba odločiti, da svoje stroške revizijskega postopka krije sama.