Jedro

ZBPP ne omogoča dodelitve BPP izven formalnih, z zakonom določenih sodnih postopkov. Ker je med strankama nesporno, da se prošnja nanaša na upravni postopek, se sodišče strinja s toženko, da v tem obsegu ni imela zakonske podlage za dodelitev BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo št. Bpp 633/2022 z dne 20. 9. 2022 zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu prvega pravnega posveta, pravnega svetovanja in zastopanja s pritožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Koper, št. DT 4937-3491/2020-18 z dne 13. 9. 2022 (v nadaljevanju sklep FURS).

2. V obrazložitvi je pojasnila, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi prosilec (državljan Nemčije) potreboval kakršnokoli obliko pravnega varstva, ki bi sodilo pred katero od sodišč splošne pristojnosti v Republiki Sloveniji ali katero drugo sodišče iz 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBBP), temveč BPP potrebuje, ker namerava vložiti pritožbo zoper sklep FURS o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Ker že objektivni kriterij za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP ni izpolnjen, toženka v nadaljevanju ni presojala, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij, ki mora biti podan kumulativno.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo dne 3. 10. 2022 pravočasno vložil tožbo, in sicer zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev določb postopka, kot tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je brezposelna oseba brez dohodka, ki si odvetniških stroškov ne zmore plačati. Toženka mu je z izpodbijano odločbo omejila dostop do sodnega varstva v postopku izvršbe za 50.000,00 EUR, kar bo bistveno poseglo v njegove pravice. Po vloženi prošnji za BPP je z izvajalcem (odvetnikom) že opravil posvet, pogovor po telefonu in e-pošti, slednji je zanj vložil pritožbo zoper sklep FURS in ti stroški ga bodo bremenili, če mu BPP ne bo odobren. Minimalni dohodek od 1. junija 2018 dalje znaša 385,00 EUR, kar pomeni, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne sme presegati 770,10 EUR. Toženka bi morala upoštevati njegov dohodek na dan vložitve prošnje za BPP. Dodaja, da je bil diskriminiran zaradi osebne okoliščine oziroma stanu, kateremu pripada (brezposelnosti) napram drugim upravičencem do BPP, katerim je prošnja v celoti ugodena in se jim v dohodek ne šteje otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, če izpolnjujejo materialni in vsebinski pogoj za dodelitev BPP. S tem mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v povezavi s 1. členom ZBPP. Nadalje graja obrazložitev izpodbijane odločbe, ki ne pojasni, zakaj tožniku ni odobrena BPP za prvi pravni posvet, ki mu v vsakem primeru pripada. Predlaga opravo naroka, ugoditev tožbi s spremembo izpodbijane odločbe, skupaj s stroškovno posledico v upravnem sporu.

4. V tožbi podaja tudi predlog, s katerim prosi, da ga sodišče v celoti oprosti plačila takse, saj je brez premoženja in po njegovem mnenju upravičen do BPP.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise zadeve, skladno z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij pred sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom. Zakon torej že na ravni splošnih določb povsem nedvoumno omejuje namen BPP na uresničevanje pravice do sodnega varstva, kamor sicer poleg sodnih postopkov šteje tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, vendar le tiste, ki so določene z zakonom.

8. Zgornjo opredelitev dopolnjuje prvi odstavek 7. člena ZBPP, po katerem se BPP po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve, določene z zakonom (...) pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljevanju sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Ta določba ima smiselno enak pomen kot prej navedeni določbi prvega in drugega odstavka 1. člena ZBPP, saj izraz „pristojnost“ pomeni z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako pravno dejanje. Pravne pomoči po tem zakonu torej ni mogoče dodeliti za vsakršno pravno zastopanje in svetovanje, temveč le za tisto, ki je (poleg rednih sodnih postopkov) vezano na formalno, z zakonom urejeno izvensodno poravnavanje pred organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki jih za to pooblašča zakon. Tak namen zakonodajalca izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZBPP.1

9. BPP po tem zakonu tako ni mogoče dodeliti za pravno svetovanje oziroma zastopanje pri dejanjih, ki niso neposredno vezana na sodne postopke, saj zakon ne daje podlage za to. Tožnik v tožbi niti ne navaja, da bi se njegova prošnja za dodelitev BPP nanašala na katerega od zakonsko določenih (sodnih) postopkov, temveč izrecno trdi, da je odobritev BPP prosil za prvi pravni posvet z odvetnikom ter za pravno svetovanje in zastopanje s pritožbo (v upravnem postopku). Enaka vsebina zahtevka izhaja tudi iz Prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči,2 kjer je kot pravna zadeva, za katero se zaproša BPP, navedena „pritožba zoper sklep FURS št. DT 4937-3491/2020-18 z dne 13. 9. 2022“. V nadaljevanju prošnje je sicer zaslediti tudi željo po (nadaljnjem) zastopanju pred sodiščem prve stopnje, kar je v tej fazi postopka preuranjeno, saj o vloženi pritožbi zoper sklep FURS, o kateri bo odločalo Ministrstvo za finance, še ni bilo odločeno.

10. Kot je bilo obrazloženo, ZBPP torej ne omogoča dodelitve BPP izven formalnih, z zakonom določenih sodnih postopkov. Ker je med strankama nesporno, da se prošnja nanaša na upravni postopek, se zato sodišče strinja s toženko, da v tem obsegu ni imela zakonske podlage za dodelitev BPP (7. točka izpodbijane odločbe). Toženka se je pri odločanju izrecno sklicevala na prvi odstavek 7. člena ZBPP (4. točka obrazložitve izpodbijane odločbe) in je s tem, po presoji sodišča, tožniku ustrezno omogočila, da preveri in se opredeli do (ne)pravilnosti njenega materialnopravnega stališča. Tožnikovo grajanje obrazložitve izpodbijane odločbe, ki naj ne bi pojasnila, zakaj mu ni odobrena BPP za prvi pravni posvet, je tako neutemeljeno. Pravno svetovanje je oblika BPP iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Vendar pa je tudi v tej obliki mogoče BPP dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve BPP ne omogoča.3

11. Tožnik ravno tako oporeka pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v bistvenem povsem enako dejanskemu stanju, na katerega se sklicuje v tožbi, zato ni jasno, katera dejstva naj bi toženka nepravilno ali nepopolno ugotovila oziroma katere dokaze bi še morala izvesti, saj tožba argumentiranih navedb v tej smeri ne vsebuje.

12. V delu, kjer tožnik obširno citira pravne predpise - npr. določbo 13. in 14. člena ZBPP, 12. do 25. člena in 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) in 12., 14., 17., in 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) - sodišče ugotavlja, da izpostavljene določbe urejajo subjektivne, t.i. finančno materialne kriterije, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je, nasprotno, nedvoumno razbrati, da je toženka prošnjo tožnika za BPP zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Subjektivnih kriterijev tudi po mnenju sodišča upravičeno ni presojala, saj morajo biti za odobritev BPP podani kumulativno, torej poleg objektivnih. Tožnikova obrazlaganja navedenih določb predpisov so iz tega razloga odveč in se sodišču posledično v njihovo vsebino ni bilo treba spuščati.

13. Sodišče v izpodbijani odločbi ravno tako ne vidi zatrjevane diskriminacije tožnika napram drugim upravičencem do BPP na podlagi osebne okoliščine oziroma stanu, kateremu pripada (brezposelnosti). Pri tem očitno že sam tožnik pravilno spozna, da je tudi prošnji slednjih ugodeno zgolj in samo, če kumulativno izpolnjujejo oba kriterija za dodelitev BPP. Ker jima tožnik v obravnavanem primeru ni zadostil, je bila odločitev toženke o njegovi prošnji upravičeno drugačna v razmerju z ostalimi, ki izpolnjujejo oba pogoja. Razlikovanje med prosilci, ki pogoje izpolnjujejo in tistimi, ki jih ne, je pri pridobivanju pravic in pravnih koristi posameznikov primerno, nujno in ustavno dopustno, saj temelji na objektivnem stvarnem in razumnem razlogu (izpolnjevanju vnaprej znanih in predpisanih zakonskih pogojev).4 S takšnim postopanjem toženka tožniku pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v povezavi s 1. členom ZBPP očitno ni kršila.

14. Zoper tožnika je bila namreč s sklepom FURS uvedena davčna izvršba na denarna sredstva, zoper katero je, po lastnih tožbenih navedbah, vložil pritožbo, o kateri še ni odločeno. Ker torej prvi odstavek 7. člena ZBPP dopušča odobritev BPP samo za sodne postopke ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, pri tem pa obenem ne gre za (drugi) postopek pred mednarodnim sodiščem ali arbitražo po drugem odstavku 7. člena ZBPP, je bila njegova prošnja z izpodbijano odločbo upravičeno zavrnjena. Vse navedeno je pravilno in zakonito obrazložila že toženka v izpodbijani odločbi in se sodišče sklicuje na tam navedene razloge ter jih v izogib ponavljanju ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15. Kar zadeva zatrjevane kršitve določb postopka (izvzemši zatrjevano pomanjkljivo obrazložitev, o čemer se je sodišče izreklo v 10. točki te obrazložitve, glej zgoraj), sodišče ugotavlja, da te niso navedene, niti konkretizirane, saj tožnik ne pojasni, katero bistveno kršitev pravil upravnega postopka po drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) naj bi zagrešila toženka.

16. Tožnik je predlagal izvedbo glavne obravnave in lastno zaslišanje, čemur sodišče ni sledilo, saj dejansko stanje, glede na navedbe v tožbi, med strankama ni sporno. Sporna je izključno pravna interpretacija materialnopravne norme, ki jo je bilo treba uporabiti glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej, za katera dejanja je mogoče dodeliti BPP. Iz navedenih razlogov je zato sodišče, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo, ne da bi pred tem izvedlo glavno obravnavo. V celoti je namreč kot pravilno in popolno upoštevalo med strankama nesporno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka.

17. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tak je bil tudi postopek pred njeno izdajo, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1. 18. Tožnik je v tožbi podal tudi predlog za taksno oprostitev, o katerem sodišče ni odločalo, saj že četrti v zvezi s šestim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) predpisuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP (v kar spada obravnavani primer) in o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, taksa ne plača, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

K točki II izreka:

19. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 EPA: 1301 - II. 2 Razvidna iz pridruženega spisa Bpp 633/2022, list. št. 1-7 spisa. 3 Glej sodbo UPRS II U 291/2020-6, z dne 04.11.2020, tč. 8 obrazložitve. Enako tudi sodba UPRS II U 115/2020-6, z dne 17.06.2020. 4 Med njimi pravzaprav sploh ne gre za bistveno enake položaje, temveč v bistvenem različne.