Jedro

Nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela (kot pogoja za zakonitost razporejanja delavca po 2. odst. 17. člena ZTPDR) delodajalec ni izkazal, če je delavec še vedno potreben na delovnem mestu, s katerega je bil razporejen, hkrati pa ni izkazana potreba po delavcu na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 23.11.1999 v zvezi s sklepom z dne 27.9.1999, s katerim je bil tožnik razporejen na delovno mesto čuvaja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati 58.317,30 SIT glavnice ter pripadajoče obresti od zneskov in zapadlosti razvidnih iz sodbe sodišča prve stopnje in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 49.640,00 SIT.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Meni, da so v sodbi očitna nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah. Tako je delovno mesto, na katerega je bil razporejen tožnik, bilo ustrezno in mu ni pretilo poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v dejansko stanje vključuje pravna dejstva, ki so se zgodila po prejemu sklepa o razporeditvi na delovno mesto čuvaja in nimajo nobenega pomena. Prav tako pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi tožena stranka morala pred razporeditvijo tožnika poslati na invalidsko komisijo. Napačno je tudi uporabilo pravno normo o soglasij v primeru razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Sodišče tudi nima pooblastila za arbitriranje, da tožnikovo znanje in izkušnje ne obsegajo fizičnega varovanja premoženja. Meni, da ima sodišče logiko le iz socialnih in ne pravnih kriterijev. Da je materialno pravo nepravilo uporabljeno, izhaja iz določbe 3. odst. 22. člena ZDR, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka je namreč v celoti zavarovala pravice tožnika kot invalida in mu delovno razmerje ni prenehalo. Predlaga ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožnika zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih zatrjuje pritožba in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo razporeditev tožnika po poklicu VK zidarja s V. stopnjo strokovne izobrazbe z delovnega mesta gradbeni delovodja na delovno mesto čuvaja v vratarnici na Jesenicah. Tožena stranka se je v sklepu o razporeditvi sklicevala na odločbo skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 1981 (odločba stara skoraj 20 let!), s katero je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik razporejen zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. V sklepu drugostopnega organa, ki je zavrnil ugovor zoper sklep o razporeditvi, je pojasnila, da je bil tožnik prerazporejen iz razloga, ker je invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvijo, da lahko dela le redni delovni čas 8 ur oz. 42 ur tedensko. Ker je direktor podjetja odredil dne 2.9.1999 delovni čas, po katerem so delavci dolžni delati 10 ur na dan od 7:00 do 17:00 ure in v sobotah od 7:00 do 15:00 ure, kar je skupaj 58 ur na teden, je bilo potrebno tožnika prerazporediti. Sodišče prve stopnje je navedene odločitve delodajalca razveljavilo in zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka pred prerazporeditvijo tožnika najprej pridobiti mnenje invalidske komisije ali gre za ustrezno delo in tudi, da je bila navedena razporeditev nezakonita iz razloga, ker je bil razporejen na delo, za katerega se zahteva izobrazba priučenega delavca. Iz navedenih razlogov je tožbi ugodilo in izpodbijane sklepe razveljavilo. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja še iz naslednjih materialnopravnih razlogov: Po določbi 2. odst. 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) je delavec lahko razporejen zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Tožnik ni bil razporejen v okviru navedenih zakonskih določb. Tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela, ni namreč izkazala, da tožnika ne bi več potrebovala na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen in da ga potrebuje na delovnem mestu čuvaja, za katerega se je zahtevala več kot ena stopnja nižja izobrazba. Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 2.7.1981, zaradi katere naj bi tožena stranka prerazporedila tožnika, namreč izhaja, da je sposoben za opravljanje delovnega mesta vodje betonarne pod pogojem, da delo opravlja le redni polni delovni čas. To omejitev je tožnik imel vse od leta 1981 in ni šlo za nobeno novo odločbo, ki bi terjala razporeditev invalida. Zato navedena odločba ne more biti zakoniti razlog za prerazporeditev tožnika z delovnega mesta gradbenega delovodje na delo čuvaja. Poleg navedenega pa iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bilo delovno mesto čuvaja še pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi pri toženi stranki ukinjeno. Torej delovne potrebe v smislu 2. odst. 17. člena niso bile izkazane. Tožena stranka je namreč podpisala sporazum o prevzemu delavcev z Varnostjo še pred izdajo prvostopenjskega sklep o razporeditvi tožnika.

Po oceni pritožbenega sodišča je to dejstvo bistveno za ugotovitev, da so sklepi tožene stranke nezakoniti, poleg navedenega pa se v celoti strinja z ugotovitvijo in odločitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pred razporeditvijo pridobiti oceno invalidske komisije ali je delovno mesto ustrezno in privolitev tožnika na razporeditev na delovno mesto, za katerega se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe.

Povsem zmotno pa je sklicevanje pritožbe na določbe 3. odst. 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. SRS, št. 14/90 in naslednji). 22. člen obravnava razporejanje delavcev v izjemnih okoliščinah, dokler te okoliščine trajajo, kar pa ni primer tožnikove razporeditve. Določba 3. odst. navedenega člena obravnava razporejanje delavcev, ki jim je bil izrečen varstveni, varnostni ali vzgojni ukrep, zaradi katerega ne smejo opravljati določenega dela, to pa ni bil primer tožnika, saj mu izpodbijani sklepi o razporeditvi niso bili izdani zaradi navedenih razlogov.

Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.