Jedro

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec.

Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da toženec (ob svojih dohodkih) zneska 20.000,00 EUR za kupnino ni bil zmožen izročiti. Vedenje o vrsti bankovcev, ki so bili izročeni kot kupnina, pa tudi samo po sebi ne more potrjevati (ne)izročitve kupnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) s tožbo od toženca zahteva, da ji vrne tovorno vozilo in povrne strošek 104,87 EUR, ki ji je nastal, ker ji je toženec dejal, da bo vozilo lahko odpeljala. Podredno zahteva plačilo zneska 20.104,87, pri čemer 20.000,00 EUR predstavlja nabavno vrednost vozila.

2. Toženec in tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) zahteva ugotovitev, da je lastnik spornega tovornega vozila.

3. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka ter ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne potrebne pravdne stroške.

4. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče slepo sledilo trditvam toženca in da se do navedb tožnice o okoliščinah vozila sploh ni opredelilo. Toženec tekom postopka niti z besedo ni pojasnil, kje je dobil 20.000,00 EUR gotovine, ki jih je izročil pokojnemu A. A., glede na svoje dohodke pa bi moral izkazati tudi izvor denarja. Toženec se ni spomnil na kakšen način je gotovino izročil pokojnemu in v kakšnih bankovcih. Realni strošek nakupa tovornega vozila za davčnega zavezanca je bil 16.393,44 EUR in je zato povsem nelogično, zakaj naj bi toženec za avto plačal 3.606,56 EUR več. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je bilo dogovorjeno, da toženec lahko službeno vozilo uporablja tudi za zasebne namene. Pokojni A. A. je delal svojim delavcem številne usluge, saj jim je dajal v uporabo vozila, stanovanja ipd. Priče, katerim je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, so med seboj povezane (B. B., C. C.), niso imele realnega vpogleda v notranja razmerja (D. D., E. E.) oziroma so spremenile svojo izjavo glede izročitve gotovine (F. F.). Pri tem pa sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče G. A., da se je servis vozila plačeval iz službenega računa, čeprav je bila to edina od prič, ki je imela vpogled v poslovanje. Sodišče prve stopnje je prenos v posest enačilo s prenosom lastninske pravice. Pri A. A. je bil toženec zaposlen in tovorno vozilo mu je bilo predano v posest v tem času. Toženec ni izkazal, da bi pred A. A. smrtjo pokril kakršenkoli strošek v zvezi z vozilom. Stroški, ki jih izkazuje toženec, so nastali šele po A. A. smrti. Le, če bi toženec izkazal, da je pred A. A. smrtjo plačeval stroške v zvezi z vozilom, bi lahko dokazal, da je bil lastnik. Tudi navedbe v zvezi s pooblastilom (prvotno o podpisniku A. A., potem pa C. C.) ter uporaba tega pooblastila po A. A. smrti kažejo na toženčevo neverodostojnost. Sodišče prve stopnje je bilo do tožnice nenaklonjeno, ker je tujka iz Bolgarije, kar se je večkrat videlo ob reakcijah sodišča ob njenem zaslišanju. Predlaga razveljavitev in spremembo z ugoditvijo bodisi primarnemu bodisi podrednemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Stališče ene od strank, da ji sodišče ni bilo naklonjeno zaradi nacionalnosti, lahko pomeni kršitev enakopravnosti strank, v kolikor se zatrjuje, da stranka zato ni imela možnosti predstaviti svojih stališč, vključno z dokazi. Tožnica kakšnih navedb v smeri, da bi bila postavljena nasproti drugi stranki v vsebinsko slabši položaj, ne navaja. Pa tudi sicer svojega subjektivnega občutka o nenaklonjenosti ne konkretizira. Zato se njen očitek, po vsebini usmerjen v uveljavljanje kršitve pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, ne more izkazati za utemeljenega (22. člen ustave).

8. Uvodoma pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V kolikor so navedbe o pomanjkanju razlogov glede lastništva spornega vozila usmerjene v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), gre pojasniti, da izpodbijana sodba, izhajajoč iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje, nima kakšnih takih pomanjkljivosti, zaradi katerih se stranke zoper njo ne bi mogle pritožiti.

9. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec.

11. Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da toženec (ob svojih dohodkih) zneska 20.000,00 EUR za kupnino ni bil zmožen izročiti. Vedenje o vrsti bankovcev, ki so bili izročeni kot kupnina, pa tudi samo po sebi ne more potrjevati (ne)izročitve kupnine.

12. Plačevanje stroškov, nastalih v zvezi z vozilom, prav tako ne more pomeniti, da je plačnik stroška lastnik vozila, saj obstojijo za izpolnitev obveznosti različne pravne podlage oziroma niti ni nujno, da pravna podlaga obstoji. Poleg tega, pa je toženec izpovedal, da so bili ti stroški "prikazovani na firmo, ker je bilo to A. A. v korist, zaradi davka".

13. Glede na to, da je toženec A. A. s.p. izročil kupnino, ta pa mu je izročil vozilo v posest, pritožba ni izpodbila niti prvostopne ugotovitve, da sta se sporazumela tudi o prenosu lastninske pravice, torej, da je bila med njima sklenjena prodajna pogodba (435. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek na vrnitev vozila (92. člen SPZ), pa tudi plačilo denarne odškodnine, in sicer že zato, ker tožnica s tem, ko ni dokazala lastništva vozila, tudi nastanka škode ni dokazala (131. člen OZ).

14. Tožnica zavrnitve zahtevanega plačila 104,87 EUR obrazloženo ne izpodbija. Brez pritožbenih navedb pritožbeno sodišče tega dela sodbe ni moglo preizkušati (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

16. Tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspela. Je pa dolžna tožencu povrniti potrebne stroške, nastale z odgovorom na pritožbo, v katerem se je ta do pritožbenih navedb argumentirano opredelil (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

17. Odmera stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni št. 147). V kolikor tožnica naloženega ji zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 40, 60, 60/1, 92 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 435 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.