Jedro

Ne glede na to, da je tožnik v vlogi navedel, da uveljavlja priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in se pri tem skliceval na zaposlitev in plačo v A. d. o. o., je ostalo nerazčiščeno, zakaj je tožnik v vlogi navedel, da uveljavlja nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter ali tožnik res uveljavlja le nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma, kaj uveljavlja in kaj lahko uveljavlja glede na dejansko in pravno situacijo. Ker toženec dejanskega stanja v tej smeri ni razčistil in o tem, ali tožniku pripada pravica do katerega drugega ustreznega nadomestila, ni odločil, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 82. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2015 in št. ... z dne 1. 4. 2015 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo (pravilno: in prvostopna odločba) št. ... z dne 1. 4. 2015 ter se pri izračunu nadomestila upoštevajo podatki o plači iz naslova zaposlitve pri delodajalcu A. d. o. o. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vztraja, da se mu kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti upošteva plača, ki jo je prejemal pri A. d. o. o., kjer je bil zaposlen od 1. 3. 1991 dalje in je po sklepu pravnega prednika toženca z dne 26. 9. 1991 postal delovni invalid. Nadomestila zaradi manjše plače ni prejemal, ker mu ga toženec ni odmeril, čeprav bi mu ob nastanku invalidnosti 26. 9. 1991 pripadal. Po nasvetu svetovalcev je zahtevo za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu vložil 12. 11. 2014 za čas prejemanja nižje plače pri A. d. o. o. Ker je krivda za nastalo situacijo na strani toženca, uveljavlja povrnitev škode za čas do 1. 1. 2012. 3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem primeru sta predmet sodne presoje odločbi toženca št. ... z dne 3. 6. 2015 in št. ... z dne 1. 4. 2015. S slednjo odločbo, potrjeno z dokončno odločbo z dne 3. 6. 2015, je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z obrazložitvijo, da tožnik na dan 1. 4. 1992 ni bil uživalec tega nadomestila in mu zato ni bilo na novo odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po uradni dolžnosti na podlagi 297. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), veljavnem od 1. 4. 1992 dalje. Hkrati je toženec tožniku pojasnil, da bo ustrezno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) lahko uveljavljal šele, če bo pri njem ugotovljeno poslabšanje invalidnosti in bo na tej podlagi pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

5. V konkretnem primeru je sporno, ali je odločitev, da tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravilna, sporno pa je tudi, ali je tožnik upravičen do kateregakoli drugega ustreznega nadomestila določenega v zakonu.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženčev pravni prednik tožnika s sklepom opr. št. ... z dne 26. 9. 1991 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki je lažje in psihično nezahtevno, pri katerem se ne more poškodovati oziroma ogrožati drugih s polnim delovnim časom od 5. 9. 1991 dalje. Obenem je bilo s citiranim sklepom odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo odločeno s posebno ugotovitvijo. Vendar iz dokumentacije ne izhaja, da bi bilo o tem nadomestilu odločeno in tudi ne izhaja, da bi bil tožnik na dan 1. 4. 1992 uživalec nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kar pravilno ugotavlja toženec v izpodbijanih odločbah.

7. Ne glede na takšno pravilno ugotovitev toženca, da tožnik na dan 1. 4. 1992 ni bil uživalec nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča brez podlage in neutemeljeno oprl svojo odločitev na prehodno in končno določbo 297. člena ZPIZ/92. V konkretnem primeru ni edino odločilno dejstvo, da tožnik na dan 1. 4. 1992 ni bil uživalec nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Drugih okoliščin in dejstev relevantnih za samo odločitev, pa toženec ni ugotavljal in niti zaradi zagotovitve varstva tožnikovih pravic, z njim ni postopal skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

8. Postopanje skladno s 7. členom ZUP je v konkretnem primeru potrebno še posebej zato, ker se tožnik zastopa sam. Ne glede na to, da je tožnik v vlogi z dne 12. 11.2014 navedel, da uveljavlja priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in se pri tem, enako kot v pritožbi, skliceval na zaposlitev in plačo v A. d. o. o., je ostalo nerazčiščeno, zakaj je tožnik v vlogi z dne 12. 11. 2014 navedel, da uveljavlja nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ostalo pa je tudi nerazčiščeno, ali tožnik uveljavlja le nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma kaj uveljavlja in kaj lahko uveljavlja glede na dejansko in pravno situacijo.

9. Ker toženec dejanskega stanja v tej smeri v zvezi s tožnikovo zahtevo vloženo 12. 11. 2014 ni razčistil in o tem, ali tožniku pripada pravica do katerega drugega ustreznega nadomestila, ni odločil, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje, da bo v dopolnjenem postopku z dodatnim zaslišanjem tožnika razčistil navedena sporna vprašanja in ponovno odločil o ustreznem nadomestilu kot pravici iz obveznega zavarovanja in pri tem upošteval vsa relevantna dejstva in okoliščine. Določba 396. člena ZPIZ-2, na katero se je toženec skliceval glede možnosti priznanja ustreznega nadomestila po ZPIZ-2, se nanaša zgolj na uživalce pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa na primere, kakršen je tožnikov.