Jedro

Tožena stranka v izreku svoje odločbe ni odločila o pritožbi, in je, namesto da bi presodila pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe, (ponovno) odločila o predmetu postopka in zahtevku tožnika. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe sicer izhaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi, vendar pa o njej ni odločila v izreku odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 492-94/2015/2 (1322-10) z dne 26. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi se sklicuje na določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Z vpogledom v uradne evidence (v register tujcev in register stalnega prebivalstva) ugotavlja, da tožnik ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Iz ročne evidence stalnega prebivalstva je razvidno, da je stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil dne 4. 4. 1980 na naslovu A. Zagorje ob Savi, dne 27. 6. 1981 prijavil prebivališče na naslovu B., Zagorje ob Savi, se dne 8. 6. 1984 odjavil iz Zagorja ob Savi in prijavil prebivališče v Novi Gorici ter se nato 3. 9. 1984 ponovno prijavil na naslovu B., Zagorje ob Savi. V registru stalnega prebivalstva je dne 29. 4. 2005 narejen zaznamek, da status njegovega prebivališča ni razčiščen. Ugotavlja tudi, da tožnik nikoli ni vložil vloge za pridobitev dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, niti ne vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožniku je bila v postopku dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev in je to možnost tudi izkoristil. Glede na navedeno ugotavlja, da upoštevajoč določbo 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence do denarne odškodnine, tožnik ni upravičenec, saj ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in tudi ni zaprosil za pridobitev dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje tujca v RS, niti ne za slovensko državljanstvo.

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ z vpogledom v uradne evidence, ne glede na to, da tožnikov status prebivališča ni razčiščen, pravilno ugotovil, da tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva kot tudi, da mu ni bilo izdano dovoljenje za prebivanje, niti da ni vložil vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik je sicer na Ministrstvo za notranje zadeve dne 16. 1. 2007 naslovil dopis, v katerem je zaprosil za izdajo potrdila o državljanstvu in potrdila o stalnem prebivališču, vendar s tem ni bil začet postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Da tožnik ni bil izbrisan, pa dokazuje register stalnega prebivalstva in ročno vodena evidenca o njegovem prebivališču. Ker torej niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji po 2. členu ZPŠOIRSP, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičenec do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pravilna.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je dne 26. 2. 2013 zaprosil za izdajo vozniškega dovoljenja. Iz odgovora upravnega organa izhaja, da se po določilih Zakona o voznikih, vozniško dovoljenje lahko izda le osebi, ki ima v Republiki Sloveniji stalno oziroma začasno prebivališče več kot 6 mesecev, tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, ker v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Ko pa je zahteval plačilo odškodnine, ker je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pa isti upravni organ ugotavlja, da iz registra prebivalstva ni bil izbrisan. Dne 12. 2. 2007 je prejel dopis Ministrstva za notranje zadeve na njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, v katerem so bili navedeni tudi pogoji, ki jih mora izpolnjevati prosilec. Ker je bil obsojen na 15 letno zaporno kazen, je bil primoran odstopiti od prošnje za državljanstvo Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da odloči tako, da Upravni enoti Zagorje ob Savi naloži, da mu mora izplačati odškodnino.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe z dne 26. 3. 2015 ter ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita, tožnikove navedbe pa neutemeljene. Poudarja, da iz spisa upravne zadeve izhaja, da tožnik iz neznanih razlogov dne 26. 2. 1992, ko so zanj pričele določbe Zakona o tujcih, ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Zato tožnik ne glede na to, da njegov status prebivališča ni razčiščen, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa upravičenca za povračilo škode iz navedenega razloga, ker ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje, niti ni bil sprejet v slovensko državljanstvo, torej niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 2. člena ZPŠOIRSP. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožnik v tožbi.

6. V 8. poglavju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanaša na odločanje organa druge stopnje o pritožbi, je v drugem odstavku 246. člena določeno, da organ druge stopnje v primeru, če pritožbe ne zavrže, vzame zadevo v reševanje. Po tretjem odstavku 246. člena ZUP lahko organ druge stopnje pritožbo zavrne, odločbo v celoti ali deloma odpravi ali jo spremeni ali jo izreče za nično. V prvem odstavku 248. člena ZUP pa je določeno, da organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.

7. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izreku svoje odločbe ni odločila o pritožbi, in je, namesto da bi presodila pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe, (ponovno) odločila o predmetu postopka in zahtevku tožnika. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe sicer izhaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi tožnika, vendar pa o pritožbi ni odločila v izreku odločbe. To pa pomeni, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala določb ZUP, ki se nanašajo na izrek odločbe, niti ne pravil postopka v zvezi z odločanjem drugostopenjskega organa o pritožbi. Tudi za izrek v pritožbeni odločbi namreč velja, da mora biti, skladno z določbo 6. odstavka 213. člena ZUP, kratek in določen. V konkretnem primeru pa izrek drugostopenjske odločbe ni jasen in razumljiv, saj v izreku ni odločeno o pritožbi, temveč (ponovno) o tožnikovem zahtevku. Zaradi nejasnega izreka in kršenja pravil postopka v zvezi z odločanjem tožene stranke o pritožbi, ko torej sploh ni bilo odločeno o pritožbi, je zato sodišče tožbi ugodilo, drugostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v izreku odločiti o pritožbi, tako da bo njena odločitev jasna in skladna z določbami 8. oddelka ZUP o odločanju o pritožbi.