Jedro

Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavka v ekspeditu za določen čas treh mesecev. Tožena stranka ni odjavila tožnice iz zavarovanja z dnem izteka pogodbe za določen čas, kar pomeni, da je tožnica tudi po izteku navedene pogodbe še ostala v delovnem razmerju. Zato tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in se je iz delovnega razmerja, za določen čas transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi s 15. 10. 2012 (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 10. 2012 in še traja, zaradi česar ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto delavka ekspedita (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavka ekspedita, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati bruto plače, od njih odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 10. 2012 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek istega dne, ko je sodišče v sporu izvedlo narok glavne obravnave in razsodilo. Zato so po določbi 244. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in sprem.) z oklicem stečajnega postopka ex lege nastopile pravne posledice. Iz tega razloga bi moralo sodišče skladno z določbo 4. točke 1. odstavka 205. člena ZPP, v sporu prekiniti postopek. V tej zvezi ima tožnica pravico, da prijavi terjatve, ki jih uveljavlja v tožbi, v stečajnem postopku. Sicer pa tožena stranka za primer, da pritožbeno sodišče ne bi izdalo sklepa o prekinitvi postopka, predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko z dne 11. 2. 2013 ustrezno prekiniti postopek v tem sporu. Sodišče prve stopnje je v zadevi določilo narok glavne obravnave za dne 11. 2. 2013, na katerega sta pristopili obe stranki, ki pa se na začetku naroka nista v ničemer sklicevali na začetek stečajnega postopka nad toženo stranko. Vendar je sodišče prve stopnje preizkusilo morebitno takšno dejstvo in med obravnavo vpogledalo v sistem AJPES-a ter ugotovilo (l. št. 20), da je bila evidentirana zadnja objava insolventnosti, ki se je nanašala na toženo stranko, dne 6. 2. 2013. Ker sodišče prve stopnje na naroku ni ugotovilo nobenega obvestila ali podatka o morebitnem začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, je nadaljevalo z dokaznim postopkom in o zahtevkih razsodilo. Sodišče prve stopnje je takoj po zaključku obravnave izdalo pisni odpravek sodbe in ga še istega dne odpravilo na pošto zaradi vročanja strankam. Skladno s tako ugotovljenimi dejstvi v sporu ni bilo podanih tako dejanskih kot pravnih razlogov za prekinitev postopka, kot se to zmotno zavzema pritožba.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev v izpodbijani sodbi tudi po vsebini in soglaša z ugotovitvijo, da tožena stranka v spornem primeru ni zakonito odpovedala tožnici pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavka v ekspeditu za določen čas treh mesecev od 12. 1. 2012 do 11. 4. 2012. Vendar tožena stranka ni odjavila tožnice iz zavarovanja z dnem izteka pogodbe za določen čas, temveč šele 15. 10. 2012, kar pomeni, da je tožnica tudi po izteku navedene pogodbe še ostala v delovnem razmerju. To dejstvo pa je v sporu za presojo odločilnega pomena. Zato pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijani sodbi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in se je iz delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za določen čas, transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.