Jedro

Zaradi prenizkega pcto. (3.000 SIT) revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da je 22,26 m2 zemljišča, ki leži med nepremičninami parc. št., vl. št., ki je javno dobro in parc. št. iste k.o., ki je last tožeče stranke, sestavni del tožnikove nepremičnine parc. št.. Tožena stranka mora to priznati, sklep sodišča opr. št. N, z dne 2.7.1990 pa se mora glede tega dela zemljišča razveljaviti. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov nepravdnega postopka, ki je bil v teku pod opr. št. N pri Temeljnem sodišču v ..., enota v ... in obenem tožeči stranki naložilo, da mora povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 900 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je lastnik spornega dela zemljišča, kar izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige. Ker tožena stranka ni bila nikoli lastnica tega zemljišča, se tožeči stranki na priposestvovanje sploh ni potrebno sklicevati. V nepravdnem postopku niso bile nepremičnine pravilno izmerjene. Tožnik res ne more pridobiti zemljišča, ki je javno dobro. Tega se zaveda, vendar pa je sodišče prezrlo, da tožnik ne zahteva lastninske pravice na javnem dobru ampak na zemljišču, ki je njegovo. V pravdnem postopku bi moralo sodišče popraviti krivico, ki se je tožeči stranki zgodila v nepravdnem postopku. Tožnik je dokazal, da je bila prejšnja pot široka le 90 cm. Sicer pa sodišče vprašanja, kdo je lastnik spornega dela zemljišča, sploh ni obravnavalo. Enostavno je pritrdilo pravici močnejšega in tožeči stranki zemljo, ki je vredna 150.000 SIT, odvzelo. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa lahko spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi zahtevala, naj se ugotovi, da je lastnica 22,26 m2 zemljišča, ki leži med nepremičninama parc. št. k.o.in parc. št., iste k.o.. To pomeni, da je bil med pravdnima strankama v teku premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ni nanašal na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve. Zato je za odločitev o tem, ali je revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena, pomembna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena ZPP).

Tožeča stranka je tožbo vložila dne 24.1.1991, v njej pa je navedla tudi vrednost spornega predmeta in sicer v znesku 3.000.- dinarjev (sedaj SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91-I).

Ob vložitvi tožbe je bilo v 3. odstavku 382. člena ZPP določeno, da revizija kot izredno pravno sredstvo ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska 8.000 SIT (1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/90).

Ker v obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, zneska iz 3. odstavka 382. člena ZPP ni presegala, revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) so v sklepu revizijskega sodišča uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).