Jedro

Spremenjena upravna praksa ne more biti razlog za obnovo upravnega postopka po 249. členu ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo Sekretariata za kmetijstvo občine Ptuj št... z dne 12.8.1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da spremenjena upravna praksa, ki jo kot obnovitveni razlog navaja tožeča stranka, ni tako dejstvo, zaradi katerega je mogoča obnova postopka. Zato je predlog za obnovo postopka zavrnila na podlagi določbe 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožeča stranka izpodbija odločbo, ker Zakon o denacionalizaciji (ZDen) in drugi podzakonski akti v tem postopku niso bili pravilno uporabljeni, saj upravni organ v delni odločbi ni ugotovil odškodnine v skladu z določbami 44. in 72. člena ZDen. Zato je v obnovi postopka zahtevala, da upravni organ odločbo ustrezno spremeni in vrednost odškodnine določi na podlagi novih tolmačenj že navedenih določb ZDen. Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je v "Napotilu za ravnanje v postopkih denacionalizacije" z dne 18.4.1993 sprejelo drugačno stališče glede prometne vrednosti razlaščenega premoženja v času odvzema kot ga je upravni organ uporabil v odločbi, glede katere je dala predlog za obnovo postopka. Če bi upravni organ upošteval to dejstvo, bi ga to pripeljalo do drugačne odločitve. Ugotovila je tudi napako v zvezi z objavljenimi vrednostmi ZDA dolarja v 3. členu Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92), kar je tudi vplivalo na višino odškodnine. Navedena dejstva kažejo, da tožena stranka ni pravilno uporabila zakonski in podzakonski akt in je zato napačno odmerila višino odškodnine na 9,50 odstotka celotne vrednosti v letih 1953 in 1955 podržavljenega premoženja, namesto na pravilnih 48 odstotka. Delež bi moral biti izračunan na vrednost in ne na površino. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Spremenjena upravna praksa, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot obnovitveni razlog, vsebinsko pomeni drugačno uporabo materialnega predpisa, ki pa ni obnovitveni razlog iz 249. člena ZUP. Tak predlog za obnovo postopka bi morala tožena stranka pravzaprav zavreči, saj razlog, ki sploh ni obnovitveni razlog, tudi verjetno ni izkazan (1. odstavek 256. člena ZUP). Čeprav tožena stranka ni tako ravnala, ker je predlog zavrnila (3. odstavek 256. člena ZUP), s tem kakšne pravice ali pravne koristi tožeče stranke, po presoji sodišča, niso bile prizadete. Zavrnitev ima namreč za tožečo stranko enak učinek, kot če bi bil njen predlog zavržen.

V zvezi s pavšalno navedbo tožeče stranke v tožbi, da je ugotovila napako v objavljeni vrednosti ZDA dolarja v 3. členu Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, pa sodišče pripominja, da presoja tega vprašanja ni v njegovi pristojnosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).