Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.

Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 22. 6. 2023 v 3. točki izreka in opr. št. ... z dne 27. 9. 2023 v 2. točki izreka sta nezakoniti in se v tem delu razveljavita oziroma odpravita.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki znesek 373,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2023 dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka po posebej izdanem sklepu."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta odločbi toženke opr. št. ... z dne 22. 6. 2023 v 3. točki izreka in opr. št. ... z dne 27. 9. 2023 v 2. točki izreka nezakoniti in ju je v tem delu razveljavilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sodbe plača tožniku znesek 373,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2023 dalje do plačila (točka II izreka) in tožniku povrne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s sklepom (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Najprej navaja, da je izrek neizvršljiv in nezakonit. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak je odločilo o premoženjski škodi, zato ni jasno, zakaj je posegalo v odločbi. Odločilo je, da je tožnik upravičen do povračila stroškov pooblaščenca (odvetnika), ker ti predstavljajo škodo, ki je tožniku nastala zaradi opustitvenih ravnanj delodajalca v zvezi z izpolnitvenimi dolžnostmi toženke kot delodajalca iz pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni plačal dodatka za pripravljenost na delo na domu, škoda pa je tožniku nastala kot odvetniški stroški, ker je bil primoran pri delodajalcu vložiti zahtevo za odpravo kršitev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je s tem podana tako kršitev pogodbenih obveznosti, kot tudi vzročna zveza med njima. Sodišče je prezrlo določbo 243. člena OZ. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o škodi, ki bi jo delodajalec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi lahko pričakoval, saj lahko pričakuje zgolj nastanek tiste škode, ki bi nastala kot posledica opustitve izvršitve ravnanj, h katerim se je v pogodbi o zaposlitvi zavezal. Delodajalec ne more pričakovati oziroma predvidevati, da bo delavec vloge oziroma zahteve, naslovljene nanj, vlagal preko oziroma s pomočjo pooblaščenca, še posebej, ker ZJU sploh ne vsebuje določb o zastopanju in tudi ZDR-1 v primeru čistih denarnih terjatev, kot je bila obravnavana, ne. V 200. členu ZDR-1 omogoča delavcu neposredno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje se z obstojem škode, ki naj bi tožniku nastala, sploh ni ukvarjalo. Tožnik sploh ne zatrjuje, kdaj mu je škoda nastala, zato je sodišče odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti mimo trditvene podlage. Toženka je zatrjevala, da tožniku škoda ni nastala. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, tožnik ni podal ustreznih navedb, ni logično pojasnil nastanka zatrjevane škode in obstoja škode ni dokazno potrdil. Tožnik bi, če bi na delodajalca naslovil vlogo oz. zahtevo sam, nedvomno prispeval k zmanjšanju škode, saj je nesporno dejstvo, da toženka vse vloge in zahteve delavcev oz. javnih uslužbencev enako skrbno obravnava ne glede na to, da so laične. Višjo škodo od tiste, ki jo je kršitev pogodbe o zaposlitvi dejansko povzročila (neizplačan dodatek za pripravljenost), je z zavestnim ravnanjem, da zahteve na bo vložil sam, povzročil tožnik. V nadaljevanju navaja, da zahteve sploh ne bi bilo potrebno vlagati pri delodajalcu, saj gre za čisti denarni zahtevek. Tako je tožnik s tem, ko je stopil v mandatno razmerje s pooblaščencem, sam privolil v stroške, ki mu bodo nastali, saj postopek pri delodajalcu ni bil nujen in je imel tožnik vse možnosti, da teh stroškov ne povzroči. Tako med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ni podana vzročna zveza. Napačna pa je tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti na dan izdaje sklepa komisije. Ker je tožnik o nastali škodi ni obvestil in pozval na prostovoljno plačilo, toženka s plačilom ni bila v zamudi pred dnevom vročitve tožbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, s katerim v celoti zavrača vse pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi. Ugotovilo je, da sodišča prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa odločitev materialno pravno zmotna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev odločb toženke v delu, ki se nanašata na zavrnitev povračila odvetniških stroškov v predhodnem postopku pred delodajalcem ter plačilo zneska 373,32 EUR v roku 8 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2023 do plačila, kolikor so znašali stroški zastopanja po odvetniku, za primer, če bi sodišče ugotovilo, da zahtevek tožnika za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen, pa je tožnik uveljavljal zahtevek za povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala v višini stroškov predsodnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Zahtevka za vrnitev predpravdnih stroškov ni mogoče uveljavljati samostojno, ampak le hkrati z zahtevkom o glavni stvari. V obravnavanem primeru pa zahtevka o glavni stvari ni. Poleg tega je tožnik že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo skladno z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci in predhodni postopek ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe s takim zahtevkom.

8. Glede na to je presojalo še odškodninsko odgovornost toženke in ugotovilo, da ni nikjer predpisano, da delavec v predhodnem postopku za uveljavljanje svojih pravic ne sme pooblastiti odvetnika. Ugotovilo je, da je podana tako kršitev pogodbenih obveznosti (iz pogodbe o zaposlitvi) in škoda, pa tudi vzročna zveza med njima. Tožnik je namreč toženko po pooblaščencu pozval k izpolnitvi njene obveznosti, pri tem je bil tudi uspešen, saj je toženka njegovi zahtevi ugodila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik zaradi ravnanja toženke, ki mu je šele po pozivu ugodila, oškodovan za plačilo odvetniških storitev v višini 373,32 EUR .

9. Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.

10. Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge A4 na strani 2 (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (351. člen v zvezi 358. členom ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom izdanim po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške, in sicer stroške sestave pritožbe v višini 250 tč. po OT ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 153,00 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.