Jedro

Ker niso podani razlogi za izrek ničnosti po 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožeče stranke, da se odločba 90312-84/1999-7 z dne 2. 8. 2000 izreče za nično. V predlogu navaja, da je tožeča stranka vložila predlog, v katerem uveljavlja razlog za izrek odločbe za nično po 5. in 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Meni, da razloga nista podana. Po določbi 5. točke mora biti pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje naperjeno zoper uradno osebo, pri čemer vpliva na voljo le-te, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Stranka v svojem predlogu ne predlaga ničnosti odločbe zaradi pritiskov, izsiljevanja ali nedovoljenega ravnanja zoper uradno osebo, ampak se sklicuje na 5. točko z navedbami, da je bila s strani geodeta zavedena k podpisu zapisnika. Iz navedenega razlog ni utemeljen. Podana pa tudi ni 6. točka, ker upravni organ v področni zakonodaji ni našel razlogov za to, da se odločba izreče za nično. Razlog, da je bila odvzeta pravica do sodelovanja v postopku lastnici parcele *453, ni razlog po 6. točki. Mejni ugotovitveni postopek je postopek, ki se zaključi z zapisnikom. Konkretna odločba, za katero se predlaga, da se izreče za nično, pa je odločba, s katero je odločeno o parcelaciji in ne o mejnem ugotovitvenem postopku.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov za svoja zatrjevanja o nedovoljenem dejanju geodeta, ki naj bi nastalo kot posledica nagovarjanja A.A., niti ni navedla indicev, ki bi nakazovali na to, predložila pa tudi ni dokazov o tem, da je bila B.B. v času mejnega ugotovitvenega postopka živa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z odločbo z dne 2. 8. 2000 organ izvedel parcelacijo bivše parcele 1987/2 tako, da sta nastali parceli 1987/2 in 1987/3. Postopek je bil izveden na podlagi istočasnega zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč, datiranega z dnem 4. 3. 1999. Tožeča stranka in A.A. sta na Okrajnem sodišču v Trebnjem pod opr. št. P 114/96 dne 12. 2. 1998 sklenila sodno poravnavo, s katero sta razdružila solastno premoženje tako, da je A.A. izročil in prepustil C.C. v izključno last in posest celo parcelo 1900 in vzhodni del parcele 1987/2 v širini 4 m in v celotni dolžini v smeri proti severu vse do parcele 1990. Na podlagi te sodne poravnave je bila naročena parcelacija. K postopku so bili vabljeni vsi lastniki zemljišč, med njimi tudi B.B. za parcelo *453. Iz zapisnika izhaja, da je geometer izdal ustni sklep A.A. o njegovi postavitvi kot skrbnika za poseben primer. V času meritev pa je bila B.B. še živa in je tudi živela na naslovu, na katerem je bila vpisana v zemljiški knjigi. To dokazuje dejstvo, da je bila 16. 9. 2009 med B.B. in A.A. sklenjena pogodba, s katero je bila lastninska pravica na parceli 1987/4, v katero je bila preštevilčena bivša parcela 453 k.o. ..., prenesena v last A.A. Vse to dokazuje, da je bilo strankam postopka, predvsem pa A.A. jasno, da je živa in ni bilo nobenih pogojev, da se ji postavi skrbnik za posebni primer. Tudi geodet ni imel nobenih podatkov, da bi bila pokojna. Enemu od mejašev je bila na tak nezakonit način v postopku odvzeta pravica do sodelovanja, kar ima za posledico nezakonitost celotnega postopka. Drugostopni organ je v svoji odločbi navedel, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da je B.B. še živa in zato tega ugovora ni upošteval. To stališče pa je v celoti zgrešeno. Že samo to dejstvo predstavlja razlog za izrek odločbe za nično iz 5. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP in ugoditev tožbi. Pri poslovanju na terenu so bili dne 14. 5. 1999 postavljeni mejniki, med drugim tudi mejnik v točki 16, kot je označen v skici terenske meritve z dne 14. 5. 1999. Nasproti tega mejnika v smeri vzhoda na meji med parc. št. 1990 in parc. št. 1985 pa mejnik ni bil postavljen. Postavitev mejnika v točki 16 je ustrezala vsebini sodne poravnave in se je tožnica z njim strinjala. Naknadno je dobila tožnica obvestilo geodeta, da bo prišlo do delne spremembe postavljenih mejnikov in je bila zato ponovno vabljena na teren dne 3. 5. 2000. Takrat je bil postavljen nov mejnik v točki 102 skice z dne 3. 5. 2000 (mejnika v točki 103 takrat ni bilo postavljenega, niti tožeči stranki ta točka ni bila pokazana). Tožnici je bilo povedano, da sedaj odmera predstavlja odmero po sodni poravnavi. Da je temu res tako, je tožeča stranka zapisnik podpisala. Konec leta 2009 pa je ugotovila, da odmera oziroma parcelacija ni bila izvedena v skladu s sklenjeno sodno poravnavo. Geodet jo je z zatrjevanjem neresničnega dejstva glede skladnosti odmere z vsebino sodne poravnave očitno zavedel, da je podpisala zapisnik o parcelaciji v nasprotju s sklenjeno poravnavo. Pri odmerjenem zemljišču gre za edino možnost dostopa z javne poti na parcelo 1990, zato je jasno, da je bistvena razlika, ali je dostop širok 3 m ali 4. Ravnanje geodeta je bilo njegovo aktivno delovanje v smeri zavajanja tožnice v njeno prepričanje, da je parcelacija izvedena v skladu s sodno poravnavo. Pri njegovem ravnanju gre za takšno obliko nedovoljenega dejanja (zavestnega zavajanja) v smislu 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki ima za posledico ničnost odločbe. Obe kršitvi sta razlog, da se odločba izreče za nično. Nedovoljeno je, da pooblaščena oseba vodi s strankami postopek na način, da prikriva dejansko stanje, zavaja stranke v obsegu izvedenega dela, dela ne izvede v skladu z danim naročilom, istočasno pa strankam zatrjuje, da je parcelacija izvedena v skladu s sodno poravnavo in jih zavede k podpisu. Taka oblika delovanja predstavlja nedovoljeno dejanje, ki tudi mora imeti za posledico izrek ničnosti odločbe, ki je izdana v posledici takšnega ravnanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno ali razlogi, navedeni v predlogu za izrek odločbe z dne 2. 8. 2000 za nično, pomenijo podanost ničnosti po podlagah določb 5. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Po določbi 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Uveljavljana določba se razlaga, kot je navedel prvostopni organ, da mora biti ta pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje naperjeno zoper uradno osebo, pri čemer vpliva na voljo le-te, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Če je prišlo do vplivanja na odločanje upravnega organa s strani strank ali tretjih oseb, ki so za dosego določene odločitve uporabile silo, grožnjo, zvijačo ali podobno nedovoljeno dejanje, izdana odločba ne predstavlja pravega izraza volje oblastvenega organa in zato ne more obstati, tako da jo zadanejo posledice ničnosti. Razloga, ki ju je navedla tožeča stranka sta, s strani geometra kot uradne osebe nezakonita pooblastitev A.A. za skrbnika za poseben primer B.B. – lastnice parcele *453, pri čemer je bila B.B. že živa ter zagotavljanje geometra kot uradne osebe, da je postopek delitve parcele izpeljan v skladu z določbami sodne poravnave. Upravni organ ima tudi po presoji sodišča prav, da nobena od navedenih trditev ne pomeni utemeljitve razloga po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče zgolj dodaja, da se je v obravnavani zadevi delila parcela 1987/2, kar pomeni, da parcela *453 – lastnice B.B. v fazi parcelacije ni bila tangirana, razen tega pa iz sodne poravnave izhaja, da je bila že ob sklenitvi le-te parcela *453 v lastniški posesti tožeče stranke in A.A., saj je bila predmet razdružitve (glej 6. točka sodne poravnave Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 22. 2. 1998 P 114/96). Glede navedbe, da je bila tožeča stranka zavedena s strani geometra, da gre za razdružitev po poravnavi, pa sodišče dodaja, da iz odločbe z dne 2. 8. 2000 izhaja, da je bila parcelacija izvedena v skladu s sodno poravnavo P 114/96 in v soglasju z dogovorom strank na terenu. Da je šlo v zadevi tudi za dogovor strank, izhaja tudi iz zapisnika o izvedeni parcelaciji. Ne drži torej, da bi tožeča stranka šele naknadno odkrila, da ni bila podlaga za parcelacijo le sodna poravnava. Drži torej tudi ne, da je pooblaščena oseba tožeči stranki prikrivala dejansko stanje, jo zavajala v obsegu izvedenega dela, kot tožeča stranka v tožbi navaja. Ne glede na zgornjo razlago sodišča, pa sodišče pritrjuje organoma, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo v zadevi podano dejansko stanje, kot ga zahteva določba 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Noben od razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla, pa ne pomeni niti utemeljitve 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Po tej določbi se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni določbi posebnega zakona razlog za ničnost. Sodišče soglaša z organom, da materialni zakon, Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 16/74 in naslednji) niti Navodilo za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, kršitev, ki bi bile storjene v zvezi z udeležbo na mejnem ugotovitvenem postopku izrecno ne določata kot razlog za ničnost. Enako tudi ni določbe, ki bi določala ničnost odločbe, ker bi stranka menila, da je bila v postopku parcelacije zavedena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov postopka, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.