Jedro

Vročitev neposredno stranki v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar v okoliščinah konkretnega primera zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana, ker se je dedič pritožbi odpovedal. V skladu z določbo prvega odstavka 334. člena ZPP se stranka lahko odpove pritožbi od trenutka, ko je sodba razglašena, če se sodba ne razglasi, pa od takrat, ko ji je vročen njen prepis. Odpoved pritožbi se ne more preklicati (tretji odstavek 334. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sklep o dedovanju res vročilo najprej dediču (stranki) in šele nato pooblaščenki, vendar sme stranka vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca (drugi odstavek 86. člena ZPP), kar se nanaša tudi na procesne dispozicije. Dejanja stranke so veljavna in učinkovita tudi, če jim pooblaščenec nasprotuje, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo strankino (nepreklicno) odpoved pritožbi.

Če gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka oziroma zapustnikov dedič, kot je primer v obravnavani zadevi, se zapuščinski postopek ne prekine. Prizadeti dedič lahko uveljavlja svoj zahtevek zoper tretjo osebo v pravdi, ne glede na zapuščinski postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog pooblaščenke dediča za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o dedovanju z dne 29. 1. 2016 (1. točka izreka) in pritožbo pooblaščenke dediča zoper isti sklep kot nedovoljeno zavrglo (2. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dedič (njegova pooblaščenka), ki meni, da sklep o dedovanju ni bil pravilno vročen, saj ga je sodišče vročilo dediču neposredno in ne pooblaščenki, kot to določa 137. člen ZPP. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe postopka, posledično pa so za pritožnika nastale tudi nepopravljive posledice. Pritožnik kot prava neuka stranka ni mogel vedeti, da je odpoved pravici do pritožbe zanj škodljiva in da je takšna izjava v nasprotju z njegovimi interesi. V zapuščinskem postopku je bilo sporno, ali je nepremičnina, ki jo je zapustnik že za časa življenja prepisal na tretjo osebo, predmet dedovanja ali ne. Tak ugovor je pritožnik podal že na zapuščinski obravnavi dne 9. 12. 2015. Nujno je bilo, da se zoper sklep o dedovanju z dne 27. 1. 2016 vloži pritožba, ki pa ni bila več možna, saj se je pritožnik brez predhodnega posvetovanja s svojo pooblaščenko pravici do pritožbe odpovedal. Do navedenega ne bi prišlo, če bi se vročitev opravila pravilno, torej, če bi bil sklep o dedovanju vročen pooblaščenki, saj bi le-ta pritožniku lahko pravilno pojasnila njegove pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po opravljeni zapuščinski obravnavi (9. 12. 2015) v nadaljevanju izdalo sklep o dedovanju (27. 1. 2016), v katerem je ugotovilo, da v zapuščini ni nepremičnega premoženja, da sodijo v zapuščino osebni avtomobil, priklopno vozilo, denarna sredstva na TRR pri N. d.d. in morebitna pokojnina oziroma razlika pokojnine za mesec oktober 2015. Za edinega dediča na podlagi zakona je proglasilo zapustnikovega sina ... Sklep o dedovanju je bil vročen dediču 3. 2. 2016, njegovi pooblaščenki pa 16. 2. 2016. Dedič je 3. 2. 2016 prišel na sodišče in se istega dne pisno odpovedal pritožbi zoper sklep o dedovanju.

5. Pooblaščenka dediča je 2. 3. 2016 vložila predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti omenjenega sklepa o dedovanju in se zoper njega tudi pritožila.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zavrnilo, pritožbo pa posledično kot nedovoljeno zavrglo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnimi in izčrpnimi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje in se nanje sklicuje, da jih ne bo ponavljalo.

7. Glede pritožbenih navedb o kršitvi določbe prvega odstavka 137. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni člen v prvem odstavku res določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Res je tudi, da se vročitev stranki neposredno v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Kljub navedenemu pa v okoliščinah konkretnega primera zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana, ker se je dedič pritožbi odpovedal. V skladu z določbo prvega odstavka 334. člena ZPP se stranka lahko odpove pritožbi od trenutka, ko je sodba razglašena, če se sodba ne razglasi, pa od takrat, ko ji je vročen njen prepis. Odpoved pritožbi se ne more preklicati (tretji odstavek 334. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sklep o dedovanju res vročilo najprej dediču (stranki) in šele nato pooblaščenki, vendar sme stranka vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca (drugi odstavek 86. člena ZPP), kar se nanaša tudi na procesne dispozicije.(1) Dejanja stranke so veljavna in učinkovita tudi, če jim pooblaščenec nasprotuje, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo strankino (nepreklicno) odpoved pritožbi.

9. Pritožbene trditve, da pritožnik ni mogel vedeti, da je odpoved zanj škodljiva in v nasprotju z njegovimi interesi, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. Poleg tega tudi ni res, da so za pritožnika zaradi napačne vročitve, zaradi katere naj pooblaščenka stranki ne bi mogla pojasniti njegovih pravic, nastale nepopravljive posledice.

10. Pritožnik oziroma njegova pooblaščenka namreč ves čas zapuščinskega postopka (na naroku, vlogah in pravnih sredstvih) predlaga prekinitev zapuščinskega postopka zaradi vrnitve nepremičnin v zapuščino. Gre za nepremičnine, ki jih je zapustnik s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, prenesel na A. A., ki ni (so)dedič. Čeprav je sodišče prve stopnje že dvakrat pravilno pojasnilo, da v primerih, ko gre za spor med dedičem in tretjim, v Zakonu o dedovanju (ZD) ni podlage za prekinitev postopka, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da mora zapuščinsko sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo le v primeru spora med strankami zapuščinskega postopka glede dejstev, od katerih je odvisna njihova dedna pravica (210. člen ZD) ali v primeru spora med dediči glede obsega zapuščine (čl. 212 ZD). Če pa gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka oziroma zapustnikov dedič, kot je primer v obravnavani zadevi, se zapuščinski postopek ne prekine. Prizadeti dedič lahko uveljavlja svoj zahtevek zoper tretjo osebo v pravdi, ne glede na zapuščinski postopek. Tako stališče je v sodni praksi povsem enotno in ustaljeno.(2)

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Glej A. Galič, Pravdni postopek; Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 363. Op. št. (2): II Cp 2711/2014 z dne 3. 12. 2014, VSL I Cp 1797/2014 z dne 3. 9. 2014, VSL II Cp 366/2015 z dne 10. 3. 2015 in druge.