Jedro

Priključitev na javno kanalizacijsko omrežje brez dvoma pomeni izboljšanje komunalne opremljenosti, zato obstoji ustrezna podlaga za odmero komunalnega prispevka, v skladu z zakonskimi določbami pa je tudi, da sta tožnika nosila stroške za izgradnjo hišnega priključka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma odmerila komunalni prispevek v znesku 2.372,36 EUR za priključitev stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 149/8 k.o. ... na kanalizacijsko omrežje. V obrazložitvi navaja, katere listine sta tožnika priložila vlogi za odmero komunalnega prispevka, glede načina obračuna pa se sklicuje na Odlok o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) in predložene listine. Navaja še, da predložena dokumentacija ne dokazuje obstoječega kanalizacijskega priključka, saj lokacijska dokumentacija iz leta 1987 sicer predvideva priklop hiše na kanalizacijsko omrežje, vendar nasprotno izhaja iz soglasja k lokaciji in gradnji z dne 21. 9. 1987, kjer je navedeno, da javne kanalizacije ni, zaradi česar sta morala tožnika zgraditi troprekatno neprepustno greznico. Toženka iz tega sklepa, da tožnika nista imela možnosti priklopa na javno kanalizacijsko omrežje, čeprav iz priloženega seznama izjav izhaja, da so bili na Ljubljanski cesti priklopi sicer izvedeni. Ker sta tožnika do priklopa uporabljala greznico, obstoječ priključek na kanalizacijsko omrežje ni izkazan.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil, v obrazložitvi odločbe pa navaja, da sta tožnika komunalni prispevek dolžna plačati zato, ker je bila njuna hiša na novo priključena na kanalizacijsko omrežje. Glede višine prispevka navaja, da tožnika nista prejemnika denarne socialne pomoči, na podlagi česar bi bilo mogoče po določbah Odloka plačilo komunalnega prispevka zadržati, prav tako pa nista predložila dokazil, da sta plačevala krajevni samoprispevek, kar bi bila podlaga za znižanje komunalnega prispevka.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da sta hišo uspela priključiti na kanalizacijsko omrežje šele zdaj, 25 let po pričetku gradnje. Prej jima tega ni dovolila Komunala, čeprav so bili plačani vsi prispevki in dajatve, ki so bili v tistem času potrebni. Na lastne stroške sta morala zgraditi greznico, teh stroškov pa jima ni povrnil nihče. To se je dogajalo kljub temu, da je kanalizacija obstajala in se je nanjo lahko priklopilo več sosedov. Komunala je takrat storila napako, zato je prišlo do situacije, ko je po mnenju toženke v skladu z današnjo zakonodajo treba plačati komunalni prispevek. To pomeni, da je krivda prevaljena v njuno breme.

Sklicujeta se na soglasje Komunale in gradbeno dovoljenje, ki navajata, da je priklop na kanalizacijsko omrežje možen, čeprav v drugem soglasju Komunale piše, da javne kanalizacije ni. V tem ni logike, saj so bili vsi sosedje priklopljeni na kanalizacijo že pred izgradnjo njune hiše. Zato menita, da se jima je zgodila krivica, saj jima zaradi napake takratne Komunale ni bil dovoljen priklop kljub vsem potrebnim soglasjem, plačilom in dokumentaciji, ter kljub temu, da je bila kanalizacija v neposredni bližini njunega objekta. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter ju oprosti plačila komunalnega prispevka.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je za postopek brezpredmetno, zakaj se tožnika na kanalizacijsko omrežje nista priključila že v letu 1988. Pomembno je le, da sta zaradi priključitve na javno kanalizacijsko omrežje v skladu z veljavno zakonodajo dolžna plačati komunalni prispevek. Toženka v nadaljevanju navaja okoliščine v zvezi z dejansko možnostjo priklopa objekta tožnikov na javno kanalizacijo v letu 1988 in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnika v nadaljnjih vlogah v bistvenem ponavljata tožbene navedbe, sklicujeta se tudi na Odlok Občine Novo mesto o javni kanalizaciji z dne 5. 7. 1984 (objavljen v Skupščinskem Dolenjskem listu št. 10/84) in posebej poudarjata, da tudi iz soglasja Komunale z dne 21. 9. 1987 izhaja, da mora po zgraditvi javne kanalizacije investitor na lastne stroške izvesti prevezavo greznice na javno kanalizacijo. To sta tudi storila, vse ostalo pa sta uredila že v letu 1988, saj brez plačanih soglasij in prispevkov ni bilo možno dobiti gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil obravnavani komunalni prispevek odmerjen v zvezi s priključitvijo že obstoječega objekta na javno kanalizacijsko omrežje. Sporno pa je, ali bi bilo treba šteti, da je bil ta komunalni prispevek v celoti poravnan že ob pridobivanju gradbenega dovoljenja za ta objekt. Po četrtem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo (…), po petem odstavku istega člena pa se šteje, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Iz sedmega odstavka istega člena izhaja, da se komunalni prispevek (razen za novogradnjo) odmerja tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.

Priključitev na javno kanalizacijsko omrežje brez dvoma pomeni izboljšanje komunalne opremljenosti, zato s stališča navedenih zakonskih določb obstoji ustrezna podlaga za odmero komunalnega prispevka, v skladu z navedenimi določbami pa je tudi, da sta tožnika nosila stroške za izgradnjo hišnega priključka. V tem pogledu se sodišče tudi strinja s toženko, da druge okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika, niso pomembne za odločitev.

Vendar pa tožnika navajata še, da sta imela že v letu 1988 „vse urejeno“ oziroma „vse plačano“, na kanalizacijsko omrežje pa se nista mogla priključiti izključno zaradi napake komunalnega podjetja. To svoje stališče opirata na dejstvo, da so bili njuni neposredni sosedje tedaj že priključeni na kanalizacijo, na vsebino gradbenega dovoljenja in soglasja komunalnega podjetja, ki obe govorita o priklopu na javno kanalizacijo, ter na trditev, da brez poravnanih prispevkov in dajatev ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja.

Tožnika torej v bistvu zatrjujeta, da sta že v letu 1988 poravnala ekvivalent komunalnega prispevka in s tem pridobila pravico do priklopa na javno kanalizacijsko omrežje, kar pomeni, da jima je toženka z izpodbijano odločbo naložila že poravnano dajatev. Povedano drugače: menita, da bi bilo treba zaradi že poravnanih dajatev priklop njune hiše na javno kanalizacijsko omrežje obravnavati kot že obstoječ in ne kot nov priklop.

Ne Zakon o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/1982), ne Zakon o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/1984), ki sta veljala v letih 1987 in 1988 ter sta bila v tem pogledu predhodnika ZPNačrt, ne urejata plačila komunalnega prispevka ali ekvivalente dajatve. Da bi bila katerakoli taka dajatev pogoj za izdajo lokacijskega ali gradbenega dovoljenja, ne izhaja niti iz določb Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, členi 33 – 46) ali Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, členi 50 – 65), ki sta v navedenem obdobju urejala izdajo navedenih dovoljenj. Nič takega ne izhaja niti iz prej omenjenega Odloka Občine Novo mesto o javnih kanalizaciji iz leta 1984, na katerega se sklicujeta tožnika.

Po drugi strani pa iz 17. člena tega odloka izhaja, da mora bodoči koristnik pred priključitvijo objekta na javno kanalizacijo plačati prispevek, o čemer sklene s Komunalo posebno pogodbo, prispevek pa se uporablja za izgradnjo javne kanalizacije. Gre torej za dajatev, ki je po vsebini ustrezna komunalnemu prispevku po ZPNačrt (prvi odstavek 79. člena in drugi odstavek 84. člena), vendar pa ni bila vezana na izdajo gradbenega dovoljenja, temveč na dejansko priključitev objekta na kanalizacijo. Da bi ta prispevek plačala oziroma da bi sklenila posebno pogodbo, ki jo predpisuje navedena določba, tožnika niti ne zatrjujeta. Iz navedenih okoliščin torej ne izhaja, da bi tožnika v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja poravnala dajatve za priklop objekta na javno kanalizacijsko omrežje.

Iz istega razloga, ker je bil navedeni prispevek vezan na dejanski priklop objekta na omrežje, do katerega pa tedaj nesporno ni prišlo, plačila tega prispevka ne izkazuje niti omemba možnosti priklopa v gradbenem dovoljenju, ne v lokacijskem soglasju komunalnega podjetja. Nobena od teh navedb se namreč ne nanaša na dejanski priklop.

Nadaljnjih okoliščin o zatrjevani poravnavi dajatev za priklop na kanalizacijsko omrežje, razen zelo splošnih, da sta imela „vse urejeno“ oziroma „vse poravnano“, tožnika ne navajata, niti svojih navedb ne konkretizirata kakorkoli drugače. Ker je po prvem odstavku 20. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče glede dejanskega stanja vezano na tožbene navedbe, ni imelo podlage za podrobnejši preizkus dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka.

Kako naj bi na ugotovitev, ali so bile dajatve za priklop res odmerjene in plačane, vplivale ostale tožbene navedbe, posebno, da je bila na kanalizacijo priklopljena večina neposrednih sosedov, tožnika ne navajata. Ker glede na povedano tudi te tožbene navedbe niso mogle vplivati na odločitev o zadevi, je sodišče tožbo iz navedenih razlogov, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.