Jedro

Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dne 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Prvi odstavek 158. člena določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje zamudil z umikom tožbe tako, da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sklepa v II. točki izreka spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 110,68 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 163,60 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 164,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni stranki naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov. Navaja, da je še vedno sporno, ali pripadnikom SV pripada 30 % ali 130 % dodatek. Meni, da je bilo vztrajanje tožnika v tožbi očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno dne 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala določene 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem, ali ji morebiti pripada celo 130 % dodatek. Zatrjuje, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP, kar je bila podlaga za odločitev tudi v drugih istovrstnih zadevah in tako ni nobenega razloga, da sodišče ne bi tudi v tem primeru uporabilo pravilo o povrniti stroškov v sorazmerju z uspehom v pravdi. Zatrjuje, da je sodišče pri odločitvi o stroških postopka ZPP napačno uporabilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu, je utemeljeno. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialno pravnega stališča, da je tožnik tožbo umaknil nepravočasno, tožniku naložilo povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke. Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dne 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Prvi odstavek 158. člena določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje zamudil z umikom tožbe tako, da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP.

7. Tožnik je tako po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravnomočnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom. Tožnik je uspel v višini 13,05 % (vtoževal je znesek 469,46 EUR ter prejel plačilo v višini 64,78 EUR), tožena stranka pa v višini 86,95 %.

8. Pritožbeno sodišče je tako tožniku odmerilo stroške upoštevajoč Odvetniško tarifo in sicer za vloženo tožbo v višini 200 točk, pripravljalno vlogo z dne 20. 7. 2017 v višini 150 točk, za umik tožbe 50 točk, 2 % materialne stroške, kar skupaj znaša 408 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) je tožniku priznalo 187,27 EUR in z upoštevanjem 22 % DDV in plačane takse za tožbo (18,20 EUR) v skupni višini 246,66 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka toženi stranki in sicer v skupnem znesku 164,32 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika v višini 13,05 %, je tožnik upravičen do stroškov postopka v višini 32,19 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povračila stroškov v višini 86,95 %, kar znese 142,88 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 110,68 EUR.

9. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo priznalo nagrado za pritožbo v višini 250 točk, 2 % materialne stroške, torej skupno 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti Odvetniške točke je tako tožniku priznalo 117,05 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 142,80 EUR. Tožniku je priznalo tudi stroške že plačane sodne takse za pritožbo v višini 20,80 EUR, kar skupaj znaša 163,60 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).