Jedro

Stroški tožeče stranke za vložitev utemeljene mandatne tožbe so bili enaki kot stroški tožene stranke za vložitev utemeljenega ugovora zoper plačilni nalog, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da po umiku tožbe za glavnico (ki pa ni bil izjavljen takoj po izpolnitvi zahtevka) vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, pravilna. Pri tem ni pomembno, kako je sodišče odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka, obravnavanega skupaj z glavničnim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer odredbe, da mora tožena straka omogočiti tožniku M. d.o.o. Maribor v skladu z razpisom sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju lokalnega informativnega TV programa.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da je izjemoma dopustnost identičnosti začasne odredbe s tožbenim zahtevkom, kadar grozi nastanek nenadomestljive škode.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da se predlagana začasna odredba ne sme pokrivati s tožbenim zahtevkom, je dodati, da se začasna odredba ne sme skladati z nobenim verjetno izkazanim zahtevkom - terjatvijo, ne glede na to, ali je zahtevek že uveljavljen s tožbo, ali pa šele bo. Vsebina začasne odredbe ne sme biti takšna, da se z realizacijo konsumira upnikov pravovarstveni interes za vložitev tožbe. V sodni praksi in pravni teoriji je navedeno načelo jasno in sta znani izjemi le v zvezi z motitvenimi tožbami ter preživninskimi oziroma zahtevki za prejemke, ki so osnova za preživljanje - tako tudi zač. odredba po členu 268/I toč. 5 ZIP (glej Ude: Predpisi o izvršilnem postopku str.212; Triva, Belajac, Dika: Sudsko izvršno pravo, str. 393). V nobenem primeru pa se taka izjema ne dovoli za zavarovanje zahtevka iz pogodbenih odnosov.

Glede nenadomestljive škode, ki tožniku grozi vsled ravnanja tožene stranke z event. stečajem, je še dodati, da iz podatkov tega in priloženega spisa IV Pg 2169/92 izhaja, da K. p.o. ne želi nadaljnega sodelovanja z tožečo stranko, ker ji le-ta iz obdobja, ko je tožnica lahko uporabljala kabelske sisteme, dolguje 1,638.825,70 sit, oz.

toženka noče sodelovanja, dokler dolg ne bo poravnan. Iz predloženega potrdila SDK z dne 6.11.1992 izhaja insolventnost tožeče stranke od 13.1.1992 - torej izvira nevarnost stečaja zaradi nezmožnosti plačila pogodbenih denarnih obvez iz časa, ko je tožnica imela na razpolago kabelsko omrežje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih členov 166/I in 154/I ZPP v zvezi s členom 14 ZIP.