Jedro

Sporno razmerje, ki se nanaša na zahtevek iz naslova povračila stroškov izobraževanja, ni nastalo s sklenitvijo pogodbe o usposabljanju, temveč šele s kršitvijo pogodbenih določil sklenjene pogodbe o usposabljanju. Po sklenjeni pogodbi o usposabljanju tožeča stranka ni imela dolžnosti, da toženca po tem, ko opravi pravniški državni izpit, v šestih mesecih imenuje v naziv oz. premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Zakonska določba, ki ji je to dolžnost nalagala (5. odst. 101. čl. ZJU), ni več veljala, zato za toženo stranko te obveznosti v času, ko je toženec opravil izpit, ni bilo. Toženec je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je prenehala pred potekom roka določenega v pogodbi o usposabljanju (toženec se je zavezal, da bo ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu). Toženec je tako tisti, ki je kršil pogodbena določila, s tem pa se je uresničil položaj, ki ga je predvidevala sklenjena pogodba o usposabljanju. V času kršitve pogodbenih določil, določba 5. odst. 101. čl. ZJU ni več veljala, niti se stranki v pogodbi o usposabljanju nanjo nista izrecno sklicevali, zato je toženec dolžan vrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja, kot to določa pogodba o usposabljanju, pa tudi 4. odst. 101. čl. ZJU.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. tč. in v III. tč. izreka razveljavi ter se sodba v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 6.615,11EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi dolžna za toženo stranko obračunati znesek 594,26 EUR bruto, od tega zneska odvesti obvezne prispevke in davek, nato pa toženi stranki izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 297,13 EUR od 5. 8. 2007 dalje ter od zneska 297,13 EUR od 6. 9. 2007 dalje, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Višji zahtevek za izplačilo bruto zneska in za izplačilo zamudnih obresti od zneska 297,13 EUR že od 5. 9. 2007, je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni od prejema sodbe v višini 1.686,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopenjske sodbe oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj določba 5. odst. 101. čl. ZJU v času prenehanja pravnega razmerja med strankama ni več veljala. Tožeča stranka se prav tako ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da opravljen pravniški državni izpit pomeni pridobljeno izobrazbo v skladu z določili ZJU. V vseh organih, kjer je delodajalec Republika Slovenija, je edina možnost, da se uradnika po pridobljeni dodatni izobrazbi ali po opravljenem pravniškem državnem izpitu premesti na višje vrednoteno delovno mesto, kar pa se lahko naredi le s spremembo sistemizacije. Po opravljenem izpitu je tožeča stranka s premestitvijo na bolj zahtevno delovno mesto toženca napredovala v naziv višji svetovalec III. To je tudi največ, kar je po takratnih predpisih lahko nekdo napredoval, v kolikor pa bi tožeča stranka toženca napredovala na kakšen drugačen način, bi ravnala v nasprotju z veljavno zakonodajo. Izpostavlja tudi, da se je toženec izobraževal v lastnem interesu. Toženec tudi ni zahteval, da se ga premesti na delovno mesto, na katerem je pogoj pravniški državni izpit, ampak je zahteval le uradniško delovno mesto podsekretar. Nadalje glede zahtevka po nasprotni tožbi izpostavlja, da sama sklenitev dogovora o povečanem obsegu dela še ne more pomeniti obveznosti izplačila za delodajalca. Za izplačilo je bil potreben tudi podpis neposredno nadrejenega, ki pa ga toženec za vtoževana meseca ni pridobil. Toženčeva nadrejena je med drugim pojasnila, da v mesecu juliju in avgustu ni bilo veliko dela na EU zadevah, saj imajo evropske institucije v poletnih mesecih kolektivne počitnice. Tako je posredno izjavila, da tudi toženec ni imel v teh mesecih veliko dela in zato ni bil upravičen do dodatka za povečan obseg dela. Pričanja sodelavcev, ki niso pristojni za ocenjevanje dela, pa ne morejo biti relevantna za odločitev sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se tožeča stranka zgolj pavšalno sklicuje, glede zahtevka za povračilo stroškov izobraževanja pa je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici navedenega pa je dejansko stanje glede tega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 1. 2005 za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec. Stranki sta 25. 10. 2005 sklenili pogodbo o usposabljanju (A1), s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo tožencu omogočila usposabljanje po programu sodniškega pripravništva za opravljanje pravniškega državnega izpita. Toženec se je zavezal, da bo v času usposabljanja izpolnjeval vse obveznosti, ki izhajajo iz programa sodniškega pripravništva in opravil pravniški državni izpit najkasneje do 31. 6. 2007; v času usposabljanja izpolnjeval določene obveznosti na delovnem mestu pri tožeči stranki v obsegu 16 ur tedensko in ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Po 2. odst. 4. člena pogodbe o usposabljanju je toženec v primeru, da mu preneha delovno razmerje pri tožeči stranki na lastno željo ali po njegovi krivdi pred potekom dveh let po opravljenem pravniškem državnem izpitu, dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja v treh mesecih po nastanku dogodka. Toženec je dne 25. 4. 2007 pravočasno opravil pravniški državni izpit. Dne 20. 10. 2007 je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu je nato prenehala dne 31. 3. 2008, torej pred potekom roka, ki bi se po 3. alineji 3. člena pogodbe o usposabljanju iztekel dne 25. 4. 2009. S tem se je uresničil položaj, ki ga je predvidevala sklenjena pogodba o usposabljanju v 3. odst. 4. člena.

Ključno vprašanje, ki se nanaša na zahtevek iz naslova povračila stroškov izobraževanja je, kdaj je med strankama nastalo sporno razmerje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim vprašanjem nepravilno zaključilo, da je sporno razmerje med strankama nastalo s sklenitvijo pogodbe o usposabljanju, zaradi česar je za pravno situacijo, ki je nastala ob upoštevanju določbe 3. alineje 3. člena pogodbe o usposabljanju, potrebno upoštevati tudi določbo 5. odst. 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.). Ta je v času sklenitve pogodbe o usposabljanju še veljala, kasneje pa je bila s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZJU (Ur. l. RS, št. 113/2005) razveljavljena in od 31. 12. 2005 ne velja več. V tej določbi ZJU je bilo zapisano, da obveznost povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja ugasne, če delodajalec uradnika v šestih mesecih ne imenuje v naziv oz. premesti na delovno mesto, za katero je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da sporna določba ZJU velja tudi za konkretni primer, in ker je ugotovilo, da tožeča stranka obveznosti iz te določbe ZJU ni izpolnila, je zahtevek zavrnilo.

V zvezi z navedenim pritožbeno sodišča izpostavlja, da sporno razmerje med strankama ni nastalo s sklenitvijo pogodbe o usposabljanju, temveč šele s kršitvijo pogodbenih določil sklenjene pogodbe o usposabljanju. Po sklenjeni pogodbi o usposabljanju tožeča stranka ni imela dolžnosti, da toženca po tem, ko opravi pravniški državni izpit, v šestih mesecih imenuje v naziv oz. premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Zakonska določba, ki ji je to dolžnost nalagala (5. odst. 101. čl. ZJU), ni več veljala, zato za toženo stranko te obveznosti v času, ko je toženec opravil izpit, ni bilo. Toženec je dne 20. 10. 2007 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu je nato prenehala dne 31. 3. 2008, torej pred potekom roka, ki bi se po 3. alineji 3. člena pogodbe o usposabljanju iztekel dne 25. 4. 2009. Toženec je tako tisti, ki je kršil pogodbena določila, s tem pa se je uresničil položaj, ki ga je predvidevala sklenjena pogodba o usposabljanju v 3. odst. 4. člena. V času kršitve pogodbenih določil, določba 5. odst. 101. čl. ZJU ni več veljala, niti se stranki v pogodbi o usposabljanju nanjo nista izrecno sklicevali, zato je toženec dolžan vrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja, kot to določa 4. čl. pogodbe o usposabljanju, pa tudi 4. odst. 101. čl. ZJU.

Tožnik je v postopku ugovarjal višini vtoževanega zahtevka. Ker pa je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo, se z višino zahtevka ni ukvarjalo. Ker je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ni bilo pogojev za spremembo prvostopenjske sodbe v tem delu, temveč je pritožbeno sodišče ta del sodbe (vključno s stroški postopka) na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje opravilo dokazni postopek v smeri ugotovitve pravilne višine vtoževanega zahtevka.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka (oz. tožena stranka po nasprotni tožbi) tožencu (tožniku po nasprotni tožbi) dolžna plačati vtoževani znesek iz naslova povečanega obsega dela. Pravdni stranki sta podpisali dogovor o povečanem obsegu dela zaradi projekta A.. Toženec je bil po tem dogovoru za čas od 1. 7. 2007 do 30. 11. 2007 dolžan opravljati dodaten obseg nalog, zaradi česar mu je za čas prisotnosti na delu pripadal dodatek na osnovno plačo v višini 35 %. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je zaključilo, da je toženec dokazal, da je tudi v juliju in avgustu 2007 opravil povečan obseg dela. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in v zvezi z navedenim delom zahtevka pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Toženec je dokazal, da je delo opravil, česar pa tožeča stranka tekom postopka niti ni zanikala. Če bi držale trditve tožeče stranke, da v poletnih mesecih ni bilo povečanega obsega dela na področju A., potem takega sporazuma Ministrstvo za finance za meseca julij in avgust zagotovo ne bi sklenilo. V tem delu je torej pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje saj niso bistvene za rešitev tega individualnega delovnega spora (360. čl. ZPP).

V skladu s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.