Jedro

Dejstvo, da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski upravni organ pred tem odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ne pomeni, da upravni organ odloča na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 17. 7. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba A, je kot prvostopenjski upravni organ na podlagi določila 7. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT) je izdal odločbo z dne 4. 1. 2001, s katero je tožniku zavrnil zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. V obrazložitvi odločbe je prvostopenjski upravni organ navedel, da vlagatelj zahtevka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas na podlagi določila 8. člena ZZT niti ne izpolnjuje pogoja iz 7. člena ZZT. Pri tem se je prvostopenjski upravni organ oprl na podatke v listinah, priložene k prošnji, na ugotovitev, da ima vlagatelj prošnje dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve in dela na podlagi določila 1. točke 32. člena Zakona o tujcih (ZTuj) in na ugotovitev, da ima veljavno delovno dovoljenje od 15. 9. 2000 do 14. 9. 2001. Tožnik je vložil tožbo na odpravo drugostopenjske odločbe na podlagi določila 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V tožbi ponavlja argumente iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo in se sklicuje na izjavo delodajalca, da bo s tožnikom sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če mu bo izdano osebno delovno dovoljenje. Predlaga zaslišanje tožnika, da sodišče odloči na glavni obravnavi in po potrebi izvede tudi druge dokaze. Predlaga, da sodišče odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo in odloči, da je prvostopenjski upravni organ v 30 dneh dolžan izdati osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh.

V odgovoru na tožbo z dne 16. 10. 2001 tožena stranka pravi, da je pri vročitvi odločbe z dne 17. 7. 2001 tožeči stranki prišlo do napake, ker je odpravek odločbe prevzela družba AAA d.o.o. dne 25. 7. 2001, ki je na istem naslovu, kot ima tožnik začasno prebivališče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bo odpravek odločbe stranki nemudoma vročen preko odvetnika, vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dne 17. 7. 2001 je tožena stranka izdala odločbo o pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, ki je bila tožniku po izkazani kopiji povratnice v spisu vročena dne 20. 10. 2001. Tožena stranka na podlagi iste argumentacije, kot jo je zavzel prvostopenjski upravni organ, izpeljuje sklep, da pritožnik, ki ima dovoljenje za začasno prebivališče v Republiki Sloveniji na podlagi določila 32. člena ZTuj ne more imeti hkrati tudi statusa dnevnega delovnega migranta na podlagi določila 7. člena ZZT, ker se v skladu s tem členom za dnevnega delovnega migranta šteje tujec, s stalnim prebivališčem v sosednji državi, ki se dnevno vozi na delo v Republiko Slovenijo in lahko pridobi delovno dovoljenje ob pogoju iz 5. člena ZZT. Tožena stranka navaja, da tudi niso izpolnjeni pogoji iz določila 8. člena ZZT. Tožena stranka dodaja, da se bodo nadaljnje vloge lahko obravnavale po določilih novega zakona (Uradni list RS, št. 66/2000).

Tožnik je odgovoril na poziv sodišča, izdan v skladu z določilom 2. odstavka 37. člena ZUS, in sodišču sporočil, da vztraja pri tožbi.

V dopisu z dne 21. 1. 2002 je tožena stranka sodišču posredovala uradni zaznamek Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe A, iz katerega naj bi izhajalo, da je uslužbenka tega zavoda od zaposlene osebe v podjetju AAA d.o.o. iz A po telefonu dobila izjavo, da je to podjetje izpodbijano odločbo z dne 17. 7. 2001 vročilo tožniku dne 25. 7. 2001. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Kar zadeva izpolnitev pogojev iz 26. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), se je sodišče oprlo na običajno prakso v upravnem sporu, da se vročanje upravnih odločb, zoper katere stranke lahko vložijo pravno sredstvo, izkazuje s poštnimi povratnicami. Zato sodišče ni štelo za dokazano dejstvo, da je tožnik prejel izpodbijano odločbo 25. 7. 2001, kar je tožena stranka navedla v dopisu in je omenjeno dejstvo dokazovala z izjavo osebe iz AAA d.o.o.. To pomeni, da so v konkretnem primeru izpolnjene predpostavke za postopanje po določilih 26. in 37. člena ZUS. Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka ob reševanju pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo ni popravila napake prvostopenjskega upravnega organa, ki je namesto Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Uradni list RS, št. 66/2000) uporabil ZZT (Uradni list RS, št. 33/92, 43/98) in je tudi sama uporabila določila ZZT. ZZDT je v določilu 57. člena določil, da ta zakon začne veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati pa se začne 1. 1. 2001. Enako tudi določilo 51. člena ZZDT določa, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati ZZT, uporablja pa se še do 31. 12. 2000. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 4. 1. 2001, torej v času, ko bi upravni organi že moral uporabljati ZZDT. Dejstvo, da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski upravni organ pred tem odpravil odločbo z dne 8. 5. 2000 in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ne pomeni, da upravni organ odloča na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge. Po ustaljeni upravno-sodni praksi in interpretaciji določila 1. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99) organ odloča o upravni stvari po zakonu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, ne pa v času vložitve vloge na upravni organ. To pravilo je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru v tem smislu, da mora upravni organ upoštevati zakon, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja ponovnega odločanja na prvi stopnji. Tožena stranka bi morala upoštevati ZZDT tudi v smislu določila 52. člena, kajti po tem določilu se postopki, ki so se začeli po določbah ZZT, nadaljujejo po tem zakonu, če je ta za prizadete ugodnejši. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Ker sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost samo dokončnih posamičnih aktov, to je aktov, zoper katere ni pritožbe v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS, 1. odstavek 157. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I), je sodišče glede na tožbeni predlog smiselno štelo, da tožnik izpodbija samo drugostopenjsko odločbo, tako kot je to tožnik tudi opredelil v prvem delu tožbe.

Obrazložitev 2. točke izreka: Po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Zaradi tega je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.