Jedro

V obstoj premoženja pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nikakršnega dvoma, zato se sodišču tudi dvom v veljavno odpoved dediščini zaradi domnevnega razpolaganja z njo (135. člen ZD) ni zbudil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju1 (I.) ugotovilo, da zapustnica ni napravila oporoke (1.), da je bila v času smrt razvezana in zapustila tri otroke, ki so se kot dediči prvega dednega reda vsi zapuščini odpovedali (2.), da so se zapuščini odpovedali tudi dediči drugega dednega reda (3.) ter da se na oklic nihče od dedičev tretjega dednega reda ni priglasil (4.). Ugotovilo je obseg zapuščine (5.), ki obsega premično in nepremično premoženje ter denarna sredstva, ugotovilo je, da je Republika Slovenija predlagala omejitev dedovanja zaradi plačevanja varstvenega dodatka 5883,28 EUR (6.) in da se dedovanje zato omeji pri zapustničinih nepremičninah, ki se v ustreznem deležu izročijo v last Republiki Sloveniji (7.). Za preostanek premoženja je ugotovilo, da postane last Republike Slovenije po 9. in 219. čl. Zakona o dedovanju (ZD) kot zapuščina brez dediča (8.). Nadalje je sodišče (II.) odredilo ustrezne vpise v zemljiško knjigo (1.) ter naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2.) in Delavski hranilnici (3.) izplačilo denarnih sredstev.

2.Zoper posamezne dele sklepa (2., 3., 4. in 8./I, kolikor se nanaša na 1/2 delež na premičninah) se pritožuje Republika Slovenija kot kaducitetna upravičenka, ki navaja, da sodišče ni opravilo popisa zapuščine, ker se je zaneslo na sodno poravnavo, po kateri naj bi premičnine prevzel A. A., pri katerem pa tega ni preverjalo. Možno je, da je ta z njimi že razpolagal, s čimer bi tudi njegova odpoved dediščini izgubila veljavo, saj gre za dediča prvega dednega reda. Sklicuje se na zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 192/2015 in III Cp 1023/20216, da je treba tudi v primeru kaducitete ugotoviti, ali zapuščina v času odločanja še obstaja in kje se nahaja. Predlaga razveljavitev sklepa in meni, da mora v novem postopku sodišče prve stopnje opraviti ustrezne poizvedbe in v primer neobstoja premoženja zaradi razpolaganja ugotoviti denarno vrednost, ki spada v zapuščino, oz. preveriti veljavnost odpovedi dedovanju.

3.Na pritožbo je odgovoril dedič prvega dednega reda zapustničin sin A. A., ki se je dedovanju odpovedal. Navaja, da gre za 70 let stare stroje brez vrednosti, ki spadajo na kosovni odpad ter jih je prevzel zgolj zaradi spomina.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kadar sodišče ugotovi, da ni dedičev […], izda sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja (219. čl. Zakona o dedovanju; ZD), ker zapuščina brez dedičev postane lastnina Republike Slovenije (9. čl. ZD). Če premoženja ni, potem se ga ne more izročiti; tako je bilo stališče tega pritožbenega sodišča tudi v zadevah, na katere se sklicuje pritožnica - III Cp 1023/2016 in I Cp 192/2015.2 Vendar predmetna zadeva po dejanski plati ni primerljiva. V referenčnih zadevah iz znanih podatkov ni jasno izhajalo, ali premoženje sploh še obstaja. V tej zadevi pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo drugače. V postopku popisa premičnega zapuščinskega premoženja je bilo ugotovljeno, da so bile po sodni poravnavi, sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi P 1405-2019 z dne 18. 12. 2019 (v sporu med A. A. in zapustnico), vse navedene premičnine izročene v posest A. A., kar je slednji tudi izrecno potrdil (izjava 2. 4. 2020 na l. št. 183). Popis zapuščine zaradi navedenega naposled tudi ni bil opravljen, ker zanj ni bilo utemeljenih razlogov (1. odst. 184. čl. ZD). Republika Slovenija na vlogo A. A., v kateri ta vse to navaja (in prilaga sodno poravnavo ter omenjeno izjavo), ni reagirala. V obstoj premoženja torej pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nikakršnega dvoma, zato se sodišču tudi dvom v veljavno odpoved dediščini zaradi domnevnega razpolaganja z njo (135. čl. ZD) ni zbudil. V pritožbi prvič navaja zgolj možnost, da bi bilo lahko drugače, kar ni niti relevantno niti upoštevano. Če bi se izkazalo, da je z navedenim premoženjem, ki pripada Republiki Sloveniji, kdo razpolagal, ima kaduciatetna upravičenka na voljo ustrezna pravna sredstva.3

6.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

-------------------------------

1Falsa nominatio non nocet: ne gre za sklep o dedovanju, ker Republika Slovenija ni dedinja, pač pa kaducitetna upravičenka.

2Enako v zadevah I Cp 3586/2010 in II Cp 4004/2010 ter III Cp 3010/2010.

3Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 9, 135, 184, 184/1, 219

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.