Jedro

Po določbi prvega odstavka 6. člena KZ-1 se kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava. Imuniteto sodnikov kot eno izmed prvin neodvisnosti sodnikov, ki izhajajo iz 125. člena Ustave RS, zagotavljajo določbe 134. člena Ustave RS. Prvi odstavek tega ustavnega določila zajema materialno imuniteto oziroma indemniteto sodnikov in vsebuje prepoved, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Prav za takšno odločanje z izražanjem mnenja in glasovanjem pa je šlo v obravnavani kazenski zadevi, ko je senat višjega sodišča v sestavi obdolženih višjih sodnikov odločal o tem, ali je pritožba oškodovanca kot tožilca zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 10. 11. 2015, opr. št. I K 20254/2015, utemeljena ali ne, pri čemer je seveda moralo presoditi, ali je bil oškodovanec kot tožilec pri nadaljevanju kazenskega pregona prekludiran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru kot nedovoljeno zavrgel obtožnico oškodovanca kot tožilca J. B. z dne 31. 3. 2017, zoper obdolžene M. T., A. A. in V. B., zaradi kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je senat prvega sodišča še odločil, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženih ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2. Zoper sklep o zavrženju obtožnice se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec J. B. Pritožbenih razlogov ni konkretiziral, se pa smiselno pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve 134. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Višje sodišče naj prvostopenjskemu naloži še, da pridobi soglasje Državnega zbora RS za odvzem sodniške imunitete obdolženim sodnikom ter kazenski postopek nadaljuje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Predmetno kaznivo dejanje je torej storjeno, ko storilec predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni in ima pri tem namen, da v kazenskem postopku prepreči ali oteži dokazovanje. Iz opisa dejanja, kot ga je oškodovanec kot tožilec oblikoval v zavrženi obtožnici, izhaja očitek obdolženim, da čeprav so vedeli, da je okrajni sodnik T. S. ob formalnem preizkusu obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca z dne 15. 2. 2016 (pravilno z dne 1. 6. 2015), v sklepu z dne 10. 11. 2015, opr. št. I K 20254/2015, zavrnitvene razloge utemeljeval izključno na lažnih dejstvih, so kljub temu v sklepu z dne 11. 2. 2016, opr. št. II Kp 20254/2015, sklenili, da se pritožba oškodovanca kot tožilca kot neutemeljena zavrne. Dalje obdolženim opis dejanja očita, da so v fazi pritožbenega postopka in neodvisno od ugotovitve in odločitve okrajnega sodnika na prvi stopnji, prekluzijo temeljili tudi na drugih in različnih lažnih dejstvih kot je to storil sam sodnik na prvi stopnji. Nato opis nadaljuje: "Natančno povedano, čeprav o prekluziji ne more biti niti govora, so imenovani sodniki pritožbenega sodišča v isti kazenski zadevi, neobstoječo prekluzijo dvakrat temeljili na različnih lažnih dejstvih". Iz opisa dejanja torej niti ne izhaja, katere dokaze, za katere so vedeli, da so lažni ali ponarejeni, so obdolženci predložili v kazenskem postopku z namenom preprečitve ali otežitve dokazovanja. Oškodovanec kot tožilec v opisu dejanja dejansko problematizira odločitev pritožbenega senata, ki so ga sestavljali obdolženi višji sodniki, glede obstoja prekluzije oziroma konkretno bistvene okoliščine, ali je bil v predmetni kazenski zadevi prekluzivni rok za nadaljevanje kazenskega pregona zamujen. V sklepu z dne 11. 2. 2016, opr. št. II Kp 20254/2015, je namreč pritožbeni senat, ki so ga sestavljali obdolženi sodniki, med ostalim zaključil, da je oškodovanec kot tožilec zamudil osemdnevni subjektivni rok z izdajo sklepa o zavrženju z dne 3. 8. 2009 kakor tudi trimesečni objektivni rok po obvestilu državnega tožilca, prejetem najkasneje 14. 9. 2012, zaradi česar je bil pri uveljavljanju svojih pravic v svojstvu oškodovanca kot tožilca prekludiran. Oškodovanec kot tožilec, kot izhaja torej iz opisa obdolžencem očitanega kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja, polemizira z odločitvijo senata pritožbenega sodišča, da je bil pri nadaljevanju kazenskega pregona zoper obdolženega S. O. (vložitvi obtožnega predloga) prekludiran, torej izraža nestrinjanje z odločitvijo in argumentacijo višjega sodišča, pri tem pa ne konkretizira lažnih dokazov, ki naj bi jih člani senata pritožbenega sodišča zavestno, z namenom preprečitve ali otežitve dokazovanja, v kazenskem postopku predložili.

5. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat v pritožbeno izpodbijanem sklepu, se po določbi prvega odstavka 6. člena KZ-1 kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava. Imuniteto sodnikov kot eno izmed prvin neodvisnosti sodnikov, ki izhajajo iz 125. člena Ustave RS, zagotavljajo določbe 134. člena Ustave RS. Prvi odstavek tega ustavnega določila zajema materialno imuniteto oziroma indemniteto sodnikov in vsebuje prepoved, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Drugi odstavek citirane ustavne določbe pa se nanaša na procesno (nepoklicno) imuniteto in kot institut kazenskega procesnega prava izključuje možnost kazenskega pregona za kazniva dejanja, ki jih izvršijo osebe v času opravljanja določene funkcije, a ta imuniteta za obravnavano kazensko zadevo niti ne relevantna, saj razlogi pritožbeno izpodbijanega sklepa temeljijo na indemniteti sodnikov, zagotovljeni v prvem odstavku 134. člena Ustave RS.

6. Pritožnik se sicer ne strinja z zaključkom prvega sodišča, da v konkretni kazenski zadevi obdolžene sodnike varuje materialna imuniteta, in pritožbeno izpostavlja, da naj bi materialna imuniteta pokrivala le tista dejanja sodnika, ki pomenijo dajanje mnenja pri odločanju v sodišču. Ta imuniteta pa po prepričanju pritožnika ne more obsegati celote procesnih odločitev, zaradi česar naj bi prvo sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno in preširoko tolmačilo določbe prvega odstavka 134. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da se pri utemeljevanju pritožbe oškodovanec kot tožilec sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 9. 2010, opr. št. II Kp 1421/2009, katerega pravno stališče pa v predmetni kazenski zadevi ni uporabno, saj izhaja iz povsem drugačne dejanske situacije, kot je podana v sedaj obravnavani kazenski zadevi. A tudi iz obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da materialna imunitetea velja za mnenje oziroma glas sodnika glede materije, o kateri sodnik sodi oziroma odloča v postopku (npr. ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen ali ne; ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ali ne, ipd.). Prav za takšno odločanje z izražanjem mnenja in glasovanjem pa je šlo v obravnavani kazenski zadevi, ko je senat višjega sodišča v sestavi obdolženih višjih sodnikov odločal o tem, ali je pritožba oškodovanca kot tožilca zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 10. 11. 2015, opr. št. I K 20254/2015, utemeljena ali ne, pri čemer je seveda moralo presoditi, ali je bil oškodovanec kot tožilec pri nadaljevanju kazenskega pregona prekludiran.

7. Pav tako gre pritrditi presoji prvega sodišča, da v opisu dejanja, kot je bil povzet že uvodoma, ni konkretiziranih niti zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja, bodisi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen KZ-1) ali pa protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (288. člen KZ-1), kar bi morebiti zahtevalo drugačno pravno opredelitev dejanja opisanega v predmetni obtožnici.

8. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, saj je utemeljen na zanesljivem dognanju, da je z obstojem materialne imunitete obdolženih sodnikov podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. Tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS z dne 24. 1. 2012, številka Up-689/11-7, na katerega se pritožnik prav tako sklicuje, jasno izhaja ustavna presoja, da materialna imuniteta sodnika ni odvisna od dovoljenja Državnega zbora, temveč prav zato, ker izključuje kazensko odgovornost, sama po sebi pomeni oviro za kazenski pregon.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.