Jedro

Sedež pravnih oseb se v mednarodnem zasebnem pravu pojmuje širše od zgolj dobesednega pojmovanja, ki se omejuje le na kraj, ki je statutarno določen ali vpisan v pristojnem registru kot sedež pravne osebe. Dejanski sedež (kraj, kjer deluje uprava ali kraj, kjer se opravlja poglavitna dejavnost pravne osebe) ima zato lahko prednost pred formalnim (navideznim) sedežem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zadevi, v kateri tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker naj bi dne 29.3.1996 pri delu na ladji A. med plovbo med lukama Frensburg in Hamburg zaradi zdrsa na zmrznjenih tleh padel in se poškodoval. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo.

3. V reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje tožnik uveljavlja „vse razloge po 370. členu ZPP“ in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa. Navaja, da je Delovno sodišče v Kopru ob ves čas isti zakonodaji redno obravnavalo tožbe, ki so jih vlagali tuji (hrvaški) državljani proti G. Co. M., ki je v času vložitve tožb imela svoj sedež v Liberiji, torej v tujini. G. Co. M. je od nekdaj v 100% lasti Splošne plovbe Portorož (po navedbah revidenta: Piran), ki ima svoj sedež v Sloveniji, in ki za G. Co. M. opravlja računovodstvo, vsa plačila in vse druge postopke, medtem ko ima ta v Liberiji le poštni nabiralnik. Zaradi dolgoletne in enotne sodne prakse, ki je sprejemala pristojnost slovenskih sodišč za delovne spore, so številni tuji državljani iztoževali plačilo odškodnin od G. Co. M. na koprskem sodišču. Pred sprejemom izpodbijane odločitve se sodišči prve in druge stopnje s temi okoliščinami nista ukvarjali, zato je po mnenju revidenta „odločitev sodišča, ki strankam ni dalo možnosti, da se o tem izjavijo ter predložijo ustrezne dokaze, vsaj preuranjena.“

4. V času vložitve tožbe (10.12.1999) je v Republiki Sloveniji že veljal Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/1999, v nadaljevanju: ZMZPP), ki ga je zato treba uporabiti za odgovor na vprašanje, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča v tej zadevi. Da sta se sodišči nižjih stopenj napačno sklicevali na Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82, 72/83, v nadaljevanju: ZUKZ), nima sicer nobenega praktičnega pomena, ker imata oba zakona enake za ta primer relevantne določbe.

5. Po določbi 1. odstavka 48. člena ZMZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Sedež pravnih oseb se v mednarodnem zasebnem pravu pojmuje širše od zgolj dobesednega pojmovanja, ki se omejuje le na kraj, ki je statutarno določen ali vpisan v pristojnem registru kot sedež pravne osebe (glej npr. Stojan Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, prva knjiga, splošni nauki, Ljubljana, 1984, str. 97). Razlog je v tem, ker mednarodno zasebno pravo temelji na (dejanski) povezanosti (vezeh) posameznega pravnega razmerja s pravnim sistemom posamezne države. Dejanski sedež (kraj, kjer deluje uprava ali kraj, kjer se opravlja poglavitna dejavnost pravne osebe) ima zato lahko prednost pred formalnim (navideznim) sedežem.

6. Tožeča stranka je v postopku pred nižjima sodiščema navedla dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, lahko privedla do sklepa, da je dejanski sedež tožene stranke na ozemlju Republike Slovenije in so zato izpolnjeni pogoji za pristojnost slovenskega sodišča. Ker sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava (preozkega tolmačenja določbe 1. odstavka 48. člena ZMZPP oziroma določbe 1. odstavka 46. člena ZUKZ) nista v zadostni meri ugotavljala dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim dejanskim sedežem tožene stranke, je bilo treba sklepa obeh sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2. odstavek 380. člena, 383. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.