Jedro

V primeru zdravniške napake, torej delu, ki ni v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen ZZDej, je protipravnost v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov in sodna praksa doslej od tega stališča (ki pa odstopa od mnenja nekaterih teoretikov), zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 36.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali z vmesno sodbo odloči, da je podana pravna podlaga za plačilo zahtevane odškodnine in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču zaradi odločitve o višini škode. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje in del obrazložitve. Sodba je sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, zlasti glede vprašanj, ali gre za poslovno odškodninsko odgovornost bolnišnice ali za civilni delikt v primeru očitne strokovne napake; ali se na razmerje bolnišnice in pacienta lahko uporabijo določbe OZ, ki se nanašajo na sklenitev in izpolnitev mandatne pogodbe ter pravila o odgovornosti izpolnitelja za kršitev pogodbe s povzročitvijo škode in, ali se morajo uporabiti splošne določbe OZ, ki se nanašajo na povzročitev škode, vključno z določbami 147. člena OZ in posledično, ali je treba ob pravilni uporabi materialnega prava za zastaranje odškodninske terjatve uporabiti določbo 1. odstavka 352. člena OZ. Pritožba nato opozarja na zakone, ki urejajo pravice in obveznosti zavarovancev na podlagi 51. člena Ustave, opozarja na 1. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 1. odstavek 147. člena OZ ter navaja, da zakonodajalec v tej določbi ne loči poslovne in neposlovne škode. Zavarovanec, kot pacient, je v razmerju do bolnišnice in tam zaposlenih delavcev tretja oseba. Tožnica je prišla na zdravljenje na podlagi napotnice zdravnika – specialista, zaradi operativnega posega na maternici, na podlagi sklenjenega obveznega in dodatnega zavarovanja pri zdravstveni zavarovalnici, v skladu s specialnimi zakoni. Ni mogoče govoriti o tem, da bi pred pričetkom zdravljenja sklenila z UKC Ljubljana mandatno pogodbo, saj gre za izvajanje zakonsko urejenega zdravljenja zavarovane osebe, ki je tretja oseba. Čeprav je v sodni praksi uveljavljen pravni izraz poslovna škoda, to pravno stališče pacienta ne more postaviti v položaj domnevnega sklenitelja mandatne pogodbe in od tam izhajajočega roka za zastaranje odškodninske terjatve. Ta pojem opredeljuje škodo, ki je nastala zaradi napak ob samem poslovanju zdravstvenega osebja, ne da bi se pacient vpletal v domnevno pogodbeno razmerje z bolnišnico. V primeru civilnega delikta pa naj bi veljali triletni subjektivni zastaralni roki in za takšno vsebinsko razlikovanje povzročitve škode ni razumne podlage, uporaba pravil o zastaralnih rokih ne sme biti podvržena volji udeležencev obligacijskih razmerij. Vrhovno sodišče RS se v svojih sodbah do sedaj ni izreklo, ali je pacient v mandatnem razmerju napram bolnišnici in posledično, ali za poslovno odškodninsko odgovornost bolnišnice veljajo daljši, petletni zastaralni roki. Če se želi uporabiti določba 3. odstavka 352. člena OZ, bi sodišče moralo natančno opredeliti pravno naravo sklenjene pogodbe, vsebino te pogodbe in v čem obstaja kršitev pogodbene obveznosti, šele potem bi lahko uporabilo daljše zastaralne roke. Ker je ugotovljeno, da je šlo za napako bolnišničnega osebja, ki je imela za posledico bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice ter povzročeno nepremoženjsko škodo, ugotovljena je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem osebja bolnišnice in pretrpljeno škodo, so podani pogoji, da Višje sodišče v Ljubljani opravi obravnavo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali z vmesno sodbo odloči, da je zahtevek tožnice glede pravnega temelja škode utemeljen.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zato, ker je zaključilo, da zahtevek tožnice zoper Klinični center oziroma njegovo zavarovalnico v času, ko je odvetnica N. M. posedovala tožničino dokumentacijo, v konkretni zadevi ni zastaral in zato odvetnici ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja (tožbe ni vložila) in posledično nestrokovnega ravnanja. Sodišče prve stopnje se je pri tem postavilo na stališče, da odškodninski zahtevek tožnice zoper K. oziroma njegovo zavarovalnico ni zastaral v subjektivnem roku treh let, kot to navaja tožnica, temveč v objektivnem roku petih let od dospelosti zahtevka, to pa je že po tem, ko je odvetnica N. M. vso dokumentacijo predala odvetniku P. K., torej po 12. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da gre med tožnico in zdravstveno organizacijo za mandatno razmerje in se zato uporablja zastaralni rok za zastaranje zahtevkov iz poslovne odškodninske odgovornosti zaradi kršitve mandatne pogodbe, kar pritožba po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno izpodbija.

6. Zdravstvena dejavnost, pravice bolnikov, vključno s pravico do povračila škode in tudi obveznosti zdravstvenih delavcev so namreč urejene neposredno z zakonom, to je z Zakonom o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Iz tega, predvsem 3. člena, izhaja, da država opredeljuje zdravstveno dejavnost kot javno službo, ki jo pod enakimi pogoji opravljajo javni zdravstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe na podlagi koncesije, zdravstveni delavci in sodelavci pa na podlagi 45. člena istega zakona opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravniško doktrino, kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo obravnavati vse ljudi pod enakimi pogoji in na enak način ter spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Edino merilo prednosti je nujnost zdravniškega posega. Zakon je v 47. členu (ki je sicer nehal veljati s 25. 8. 2008) vsakomur zagotavljal tudi pravico do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja. Pravno podlago za povračilo škode, ki jo zatrjuje pritožnica, daje tako navedeni predpis (in ne pogodba), pogoje in oblike pravno priznanje škod pa ureja Obligacijski zakonik (OZ) v členih 131 do 189. V primeru zdravniške napake, torej delu, ki ni v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen ZZDej, je protipravnost v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov in sodna praksa doslej od tega stališča (ki pa odstopa od mnenja nekaterih teoretikov), zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala. To je razvidno predvsem pri ugotavljanju četrte predpostavke odškodninskega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se namreč povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen OZ), pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pa se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tako je dosedanja sodna praksa podlago za razbremenitev odgovornosti v primeru zdravniških napak iskala v 131. členu OZ, ne glede na to, da se v nekaterih odločbah (tako v odločbi II Ips 378/2004, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje) zdravniška napaka opredeljuje kot poslovna odškodninska odgovornost. Sodišče druge stopnje opozarja še na ureditev, ko pri pogodbeni (poslovni) odškodninski odgovornosti oškodovanec (243. člen OZ) ni upravičen do povračila nepremoženjske škode, kar pa je seveda popolnoma neživljenjsko in tudi v nasprotju s pravico do povračila škode, ki jo daje ZZDej. Ker gre torej v konkretnem primeru škodni dogodek obravnavati po določbah, ki veljajo za neposlovno odškodninsko odgovornost, je sodišče prve stopnje glede zatrjevanega zastaranja materialno pravo nepravilno uporabilo. V poštev pride torej triletni (subjektivni) in ne petletni zastaralni rok, zato so napačni tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da protipravnost ni podana zato, ker zastaralni rok za vložitev tožbe zaradi zdravniške napake, v času, ko je imela dokumentacijo odvetnica N. M., še ni potekel. 7. Iz navedenega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da se sodišče prve stopnje z ostalimi elementi odškodninske odgovornosti, razen s protipravnostjo, sploh še ni ukvarjalo, je sodišče druge stopnje zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (v katerem bo potrebno ponovno presoditi obstoj elementov odškodninske odgovornosti), saj je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Posebni napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

8. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.