Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je s svojim impulzivnim in arogantnim obnašanjem presegel mejo sprejemljivega vedenja in obnašanja podrejenega do nadrejenega. Očitano ravnanje po obsegu in intenzivnosti ustreza pravnemu standardu hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in sicer obveznosti delavca, da se vzdrži škodljivega ravnanja, katere vidik je lojalnost delavca do delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka 29. 12. 2006 nezakonita; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni; da je tožena stranka za čas od dne 29. 12. 2006 dalje dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače za čas od 1. 1. 2007 do vrnitve na delo, obračunati mesečne bruto plače po 706,39 EUR na mesec in mu po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plač izplačati neto zneske, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za predhodni mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini dveh povprečnih plač tožnika, to je 2.119,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premalo plačanega dela preko polnega delovnega časa naslednje neto zneske: - znesek 74,49 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila, - znesek 58,27 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2006 dalje do plačila, - znesek 83,69 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2006 dalje do plačila, - znesek 53,89 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2006 dalje do plačila, - znesek 93,33 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 dalje do plačila, - znesek 64,41 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2006 dalje do plačila, - znesek 50,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2006 dalje do plačila, - znesek 41,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje do plačila, - znesek 0,96 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2006 dalje do plačila, - znesek 4,34 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2006 dalje do plačila.

ter za zgoraj navedene zneske je obračunati in odvesti potrebne davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati iz naslova neplačanih nadomestil za dela proste dni naslednje neto zneske: - znesek 23,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2006 dalje do plačila, - znesek 23,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2006 dalje do plačila, - znesek 46,74 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2006 dalje do plačila, - znesek 46,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 dalje do plačila, - znesek 23,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2006 dalje do plačila, - znesek 23,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje do plačila, - znesek 25,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2006 dalje do plačila, - znesek 25,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila, ter za zgoraj navedene zneske obračunati in odvesti potrebne davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati iz naslova neplačanih nadomestil za odsotnost zaradi bolezni neto znesek 77,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 do plačila in od navedenega zneska obračunati in plačati potrebne davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2006 plačati odškodnino v znesku 385,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2007 dalje do plačila ter da mu je dolžna povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Vztraja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravzaprav nestrinjanje tožnika z direktorjem tožene stranke in sicer zlasti v zvezi z izplačevanjem plač, o čemer je tožnik direktorja tožene stranke opozoril z zahtevkom za odpravo kršitev. Tožnik je izkazal, da je tožena stranka plače obračunavala drugače, kot se je tožnik ustno dogovoril z direktorjem tožene stranke. Tožena stranka je namreč plače izplačevala tako, da jih je tožniku obračunala po zakonskem minimumu, dejansko pa mu je izplačevala precej višjo plačo, pri čemer je to storila tako, da mu je del plače nakazala na račun, del mu je nakazala v obliki študentskih napotnic, ki jih je za tožnika priskrbela njegova hči A., del plače pa mu je izročila v obliki gotovine oz. plačil potnih stroškov, malice in podobnega. Vsi razlogi, ki jih tožena stranka podaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so podani zgolj pavšalno in jih ni mogoče preveriti. Pri tem je prvostopno sodišče zagrešilo tudi tudi bistveno kršitev postopka, saj mora biti pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na razloge, navedene v izredni odpovedi, ne pa na pričevanja prič v postopku. Tožena stranka v izredni odpovedi ni pojasnila, v čem naj bi tožnik ne izpolnjeval svojega dela, niti kako naj bi motil delovni proces, niti karkoli drugega, kar naj bi izredno odpoved utemeljevalo, zlasti pa ni pojasnila zakaj nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče. Izredna odpoved je bila podana skoraj štiri mesece po domnevni spremembi tožnikovega vedenja. Navedeno pa pomeni le to, da tožena stranka ni imela nobenih razlogov, da delovnega razmerja ne bi nadaljevala do izteka odpovednega roka, saj je takšno stanje očitno trpela že več mesecev in že zato ni bilo razloga za takojšnjo prekinitev delovnega razmerja. Sodba o tem sploh nima razlogov. Prav tako sodba nima razlogov o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Ker razlogi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso jasno determinirani, je tudi težko ugotavljati, kdaj naj bi le ti sploh nastali. Prav gotovo pa je, da je bila tožena stranka z domnevnim arogantnim in drugačnim vedenjem tožnika, z njegovi domnevnim neizpolnjevanjem dela ter z njegovo domnevno nesramnostjo do sodelavcev seznanjena že precej prej, glede na pričevanja strank in prič vsaj od septembra ali oktobra 2006, odpoved pa je bila podana konec decembra 2006, torej po poteku zakonsko določenega roka 15 dni. Ni torej mogoče slediti argumentaciji tožene stranke, da je bila odpoved pravočasna, sicer pa takšne argumentacije tožene stranke niti ne podaja. Na podlagi takšne odpovedi, kot je bila dana, se tožnik sploh ne more učinkovito zagovarjati, saj ni natančno seznanjen s kršitvami. V postopku pred sodiščem prve stopnje priče niso bile soglasne glede domnevnega arogantnega obnašanja tožnika. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka tudi v zvezi z dokaznim predlogom tožnika, naj se predložijo preddobavnice, iz katerih bi jasno izhajalo, da je tožnik s strankami, ki so se domnevno pritoževale, sploh imel kakšen posel. Sodišče se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotovilo. Iz predloženih plačilnih list že na prvi pogled izhaja, da urna postavka plače pri tožniku ni zmeraj enaka, kar jasno kaže na to, da so se plače obračunavale fiktivno in ne v skladu s pogodbo. V ta del se prvostopno sodišče sploh ni spuščalo, zato je dejansko stanje najmanj nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka se je tožnika želela čim prej znebiti. Da je bilo izplačevanje plač res takšno, kot zatrjuje tožnik, izhaja iz študentskih napotnic, iz katerih je razvidno, da je delodajalec dejansko bistveno več plačeval tožnikovo hči, zgolj zato, da bi ga poučevala računalništvo, čeprav ga je sam dobro obvladal. Direktor tožene stranke ni znal pojasniti, zakaj je A.Ž. plačeval tako visoke zneske v primerjavi s tožnikovo plačo. Do navedenih dejstev, pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredeljevalo, čeprav so bistvenega pomena. Prav tako je sodišče bistveno kršilo postopek, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem A.Ž. Obrazložitev sodišča, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge ne zdrži pravne presoje. Ob tem ni zanemarljivo, da nobena izmed prič, niti strank, ni povedala, da bi A.Ž. dejansko videla na sedežu družbe oz. da bi jo kdorkoli videl, da bi opravljala kakšna dela za toženo stranko. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je imel tožnik enako nizko plačo kot drugi delavci pri toženi stranki, ki niso imeli nobene izobrazbe, tožnik pa ima visoko izobrazbo. Tudi ni logično, da bi tožnik pri toženi stranki sklenil takšno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere bi dobival minimalno plačo. Tožnik je od oktobra 2006 iskal novega delodajalca, kar kaže na to, da ni bil zadovoljen z načinom izplačevanja plač pri toženi stranki, čeprav je sicer pri toženi stranki na nezakonit način prejel tisto, kar bi prejel nekje drugje legalno, z nakazilom na račun. Glede na to, da so odstopanja pri urnih postavkah razvidna iz plačilnih list, sodišče pa se do navedenega ni opredelilo, je zgrešilo bistveno kršitev postopka. Ker urne postavke niso pravilno obračunane oz. so prirejene, so bile tudi plače fiktivne, zato niso bile pravilno obračunane tudi druge postavke, ki jih vtožuje. Tako tožena stranka ni pravilno obračunala nadomestila za dela proste dni, nadomestil za čas bolniške odsotnosti, niti ni pravilno obračunala neizkoriščenega letnega dopusta. Pravdni stranki sta se dejansko dogovorili za obseg opravljenih ur, katere so bile nato tožniku tudi dejansko plačane, vendar tako, da je tožena stranka vsak mesec obračunala število tako opravljenih ur, ga pomnožila z zneskom 700,00 oz. 770,00 SIT, nato pa tako dobljeno vsoto tožniku izplačala na načine, kot so že bili navedeni. Dogovorili sta se tudi, da tožnik prejme plačilo tudi za ure, ki so bile dejansko nadure, saj so presegle mesečno obveznost. V tem delu tožnik zahteva, da mu tožena stranka te ure pravilno obračuna. Dejansko so se tožniku nadure plačevale, vendar ne na zakonit način, tožena stranka bi mu morala obračunati še 30% višjo ceno za vsako uro. Glede neizkoriščenega letnega dopusta pa je povsem evidentno, da ga tožnik ni mogel izkoristiti v letu 2006, saj mu je tožena stranka povsem nepričakovano odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnik in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov, predvsem, ker ni zaslišalo predlagane priče A.Ž. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. V konkretnem primeru je tožnik predlagal zaslišanje A.Ž. šele na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 2. 7. 2007, čeprav je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2007, ki je bila pooblaščencu tožnika vročena dne 3. 5. 2007, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo, oporekala tožnikovim navedbam, da je del plačila za opravljeno delo prejel preko študentske napotnice njegove hčere A.Ž. Tožnik je opravo tega procesnega dejanja predlagal izven roka, ki ga predvideva 286. čl. ZPP, zato je bil s tem dokaznim predlogom prekludiran. Tožnik ni izkazal, da izvedbe tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati v roku iz 1. odst. 286. čl. ZPP, zato je sodišče prve stopnje njegov predlog utemeljeno zavrnilo. Sodišče v individualnih delovnih sporih v skladu z preiskovalnim načelom resda lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS- 1, Ur. l. RS št. 2/2002), vendar le v primeru, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po izvedbi dokazov, ki so jih pravočasno predlagale stranke, ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev bistvenega pomena, zato je v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (20. čl. ZDSS-1) nepotrebne dokazne predloge utemeljeno zavrnilo.

Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov in ker se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 3. 2. 2009 izhaja, da je glede na dejansko stanje, ki ga je imelo sodišče prve stopnje v uvidu na zadnjem naroku, izvedbo ostalih predlaganih dokazov zavrnilo, ker jih je štelo za nepotrebne, saj so bila odločilna dejstva razjasnjena že z izvedbo drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je tako zavrnitev ostalih dokaznih predlogov v sklepu ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in navedb. Glede vseh navedb se sodišču niti ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). Izredno odpoved mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpovedi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Tožena stranka je tožniku dne 29. 12. 2006 (priloga A9) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 1. 11. 2005 (priloga A8). Iz razlogov navedenih v obrazložitvi izredne odpovedi je razvidno, da je bila odpoved podana zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga, navedenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku očitala, da se je že takoj po spremembi pogodbe o zaposlitvi s polovičnega v polni delovni čas pričel obnašati arogantno, da je bil do sodelavcev nesramen in je ustvarjal negativno klimo, na kar je bil večkrat ustno opozorjen. Iz nadaljevanja obrazložitve pa je razvidno, da se je dogodek, ki je botroval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zgodil dne 21. 12. 2006, ko je delavec v pogovoru z direktorjem postal tako agresiven, da komunikacija z njim ni bila mogoča. Tožnik je namreč žugal s prstom in grozil, zaradi takega agresivnega obnašanja in groženj, pa je direktor delodajalca istega dne zoper delavca na PP ... podal kazensko ovadbo.

Pri obravnavanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo upoštevano, da sta podana oba pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, kar je sodišče prve stopnje, glede na izvedeni dokazni postopek, pravilno ugotovilo. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka, po izvedenem dokaznem postopku pa je, glede na izpovedi prič, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje temu ni ugovarjal in v tej smeri tudi ni predlagal izvedbe nobenih dokazov. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni navajal, da naj ne bi bil spoštovan prekluzivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka spoštovala vse predpostavke zakonitosti, navedene v 110. in 111. čl. ZDR, kar velja tudi za rok, v katerem mora biti podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik roku ni substancirano oporekal, sodišče prve stopnje resda ni decidirano zapisalo, da je izredna odpoved pravočasna, je pa takšen zaključek razviden iz obrazložitve sodbe. Tako je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da se je dogodek, ki je botroval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zgodil dne 21. 12. 2009, izredna odpoved pa je bila podana dne 29. 12. 2009, kar pomeni, da je bila podana znotraj roka iz 110. čl. ZDR in je bila torej pravočasna.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da ravnanje tožnika, kot ga je zagrešil dne 21. 12. 2006 in ki je bilo tudi vzrok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja razloga za izredno odpoved po ZDR. Prepoved škodljivega ravnanja delavcu nalaga 35. člen ZDR, pri čemer se ta prepoved nanaša tako na povzročitev materialne kot moralne škode, pa tudi drugih ravnanj, ki škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR je eden od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca. Lojalnost delavca do delodajalca je mogoče razumeti tudi kot zahtevo po takšnem vedenju delavca, ki odraža spoštljiv odnos do sodelavcev ter direktorja tožene stranke, zato bi se moral delavec vzdržati vsakega ravnanja, ki lahko škoduje poslovanju tožene stranke. Tožnik je tudi po oceni pritožbenega sodišča, s takšnim impulzivnim in arogantnim obnašanjem dne 21. 12. 2006, v objektivnem smislu presegel mejo sprejemljivega vedenja in obnašanja podrejenega delavca do nadrejenega. Tožnikovo ravnanje, ki ga sam v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zanikal, po obsegu in intenzivnosti ustreza pravnemu standardu hujše kršitve delovnih obveznosti, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zakonitosti upoštevalo izključno razloge, ki so navedeni v izredni odpovedi in so jih tudi potrdile priče, zaslišane v postopku, zato tožnik v tej zvezi neupravičeno uveljavlja bistveno kršitev postopka. Navedeno velja tudi za navedbo in obrazložitev obstoja pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Takšna navedba ni bistvena sestavina pisne odpovedi, zato ta pogoj delodajalec lahko dokazuje tudi v sodnem postopku (tako sodba VS RS VIII Ips 223/2007 z dne 6. 10. 2008).

Pritožbeno sodišče sprejema tudi dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na tožnikove denarne zahtevke, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje svoje denarne zahtevke utemeljeval na zapisih na hrbtni strani plačilnih list, iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi imel s toženo stranko dogovorjeno višjo urno postavko, kot izhaja iz samih plačilnih list. Zapisi naj bi dokazovali, da je tožnik dobil plačo izplačano tako, da je del plače dobil obračunan in izplačan na svoj osebni račun, del plače v gotovini kot potne stroške, del pa preko napotnice študentskega servisa, ki jo je toženi stranki zagotovila tožnikova hči A.Ž. Ker naj bi mu bile plače izplačevane na način, kot je razviden iz hrbtne strani plačilnih list, je bila urna postavka 700,00 oz. 770,00 SIT, zato je bil prikrajšan pri nadomestilu za dela proste dni, pri nadomestilih za odsotnost zaradi bolezni ter pri nadurah, saj naj bi bile te ure nepravilno obračunane po nižji urni postavki. Tožnik je trdil, da je zapise na zadnji strani plačilnih list napisala računovodja N.C. V spis je predložil tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 10. 2005 (priloga A8), iz katere pa ni razviden znesek osnovne plače za polni delovni čas, saj manjkajo členi od III do X. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bil izveden dokaz z izvedencem za forenzično preiskovanje pisav. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju ovrgel tožnikovo trditev, da naj bi zapise na plačilnih listah, na katerih je tožnik gradil trditveno podlago denarnih zahtevkov, pisala N.C. Tožnik tako ni uspel dokazati, da naj bi imel dogovorjeno višjo plačo, kot izhaja iz plačilnih list. Tožena stranka je trdila, da je tožniku izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka sicer svojega izvoda pogodbe o zaposlitvi ni vložila v spis, tožnik pa tudi ni predlagal, naj tožena stranka v spis vloži svoj izvod pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bil razviden znesek osnovne plače za poln delovni čas, saj mu to očitno ni bilo v interesu. Iz ugotovitev inšpektorja za delo (priloga B6) je razvidno, da sta se stranki v IX. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2005 dogovorili za znesek osnovne plače v višini 110.000, 00 SIT. Iz zapisnika Davčne uprave RS, Davčnega urada ... (priloga B9) izhaja, da je iz poslovne dokumentacije zavezanca za davek razvidno, da je za leto 2005 in 2006 plače in nadomestila plač obračunal v višini, kot je določeno v pogodbah o zaposlitvi in v skladu s kolektivno pogodbo. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem zatrjevala, da zanjo velja Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo (KP dejavnosti, Ur. l. RS št. 108/2005). Tej trditvi tožnik ni oporekal. Po tarifni prilogi št. 1 h KP dejavnosti je znašala najnižja osnovna plača za polni delovni čas (174 ur) v vtoževanem obdobju 94.466,00 SIT, od 1. 8. 2006 dalje pa 96.450,00 SIT. Tožena stranka tožniku ni izplačevala plače pod zneskom najnižje osnovne plače za polni delovni čas po KP dejavnosti. Nasprotno, v postopku pred sodiščem prve stopnje je uspela dokazati, da je tožniku izplačevala tako plačo, kot nadomestila plače v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar izhaja tudi iz ugotovitev davčnega organa.

Nobena izmed zaslišanih prič nadalje ni potrdila, da bi tožnik delal več ali drugače, kot se je dogovoril v pogodbi o zaposlitvi, torej od 26. 10. 2005 dalje za polovični delovni čas, od 1. 9. 2006 dalje pa za poln delovni čas. Nobena izmed prič ni potrdila, da bi tožnik delal nadure, niti ni navajala, da bi se nadure pri toženi stranki sploh opravljale. Priča J.M. je izpovedal, da je sam delal največ 8 ur na dan, razen če je bilo treba kaj dokončati, pa še to le nekaj minut več. Tudi priča N.C., ki ni več zaposlena pri toženi stranki, je izpovedala, da evidence ur, kot jo je predložil tožnik, pri toženi stranki niso izpolnjevali. Tožnik tako ni uspel dokazati, da je nadure dejansko opravil. Glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust, pa pritožbeno sodišče še dodatno navaja, da je iz plačilnih list razvidno, da je tožnik v letu 2008 izkoristil 30 dni letnega dopusta, zato mu odškodnina tudi iz tega razloga ne pripada. Glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno po opravljenem dokaznem postopku, je sodišče prve stopnje tožnikove denarne zahtevke utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).