Jedro

Tožnik je tožbo za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil po izteku tridesetdnevnega roka od vročitve odpovedi. V tem delu tožba ni pravočasna in se zavrže. Dopustna pa je tožba v delu, v katerem tožnik uveljavlja ničnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za uveljavljanje ničnosti OZ ne določa roka, v katerem bi bilo treba vložiti tožbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča glede odločitve o ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. točka tožbenega zahtevka) razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba tožnika zavrže. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava, prekoračitve tožbenega zahtevka tožnika in zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožnik poudarja, da s tožbo uveljavlja ugotovitev in izrek ničnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 ter tudi zahteva ugotovitev nezakonitosti, pri čemer je tožnik toženi stranki posredoval tudi pisni poziv za odpravo kršitev po 204. členu ZDR, ter na podlagi navedenega vložil tožbo. Poudarja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 nima navedenega pravnega pouka, kar pomeni, da rok za uveljavljanje sodnega varstva še ni pričel teči, ker tožnik s strani tožene stranke ni bil poučen o varstvu pravic. Zaradi navedenega bi moralo sodišče tožbo obravnavati vsebinsko, ne pa jo zavreči. Če je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem 28. 11. 2011 je po tem datumu podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 brez pravnega razloga (kavze) ter gre za nično izjavo volje tožene stranke glede katere ima tožnik pravni interes, da se ta odpoved izreče za nično. Ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 ni vezano na noben prekluzivni rok, ter se lahko na ničnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik sklicuje, kadarkoli in tudi mora na ničnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti. Tako tožnik uveljavlja ugotovitev ničnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 30. 5. 2012, s katerim je tožbo v celoti zavrglo. Tožnik je v tožbenem zahtevku iz tožbe zahteval, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku izreče za nično in se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 v celoti nična (1. točka). V nadaljevanju je tožnik uveljavljal tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (2. točka) in poziv nazaj na delo ter vzpostavitev delovnega razmerja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vključno z izplačilom plač za vsak mesec posebej v bruto višini 748,10 EUR, z izplačilom neto plač v znesku 572,27 EUR za vsak mesec posebej z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od vsake zapadle mesečne plače dalje do plačila, s plačilom prispevkov in akontacije davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter vpisa delovne dobe v delovno knjižico od 19. 12. 2000 dalje, ki ne sme biti prekinjena in s priznanjem vseh ostalih pravic iz naslova delovnega razmerja (3. točka).

Ugotovitvi je, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na podlagi določil 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki sicer v 3. odstavku določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve, od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priloženih listin izhaja, da je bila tožniku pravilno vročena izredna odpoved iz krivdnih razlogov dne 19. 12. 2011, kot to izhaja iz odpovedi in vročilnice (priloga A8). Odločanje glede razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je vezano na prekluzivni rok 30 dni od dneva vročitve iz 204. člena ZDR, pri čemer iz priloženega spisa izhaja, da je tožnik izredno odpoved prejel dne 19. 12. 2011, tožbo pa je vložil na sodišče dne 4. 5. 2012, torej po poteku roka. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da rok še ni mogel pričeti teči, ker tožnik ni imel pravnega pouka. Tožnik bi moral spoštovati prekluzivni rok iz 204. člena ZDR in vložiti tožbo za razveljavitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu glede odločanja o tožbenem zahtevku (2. in 3. točka) na podlagi določil 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim ugovorom, da je tožnik v 1. točki postavil tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011, pri čemer pa odločanje o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na prekluzivni rok 30 dni iz 204. člena ZDR, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, pač pa je potrebno pri presoji tega dela tožbenega zahtevka uporabiti določila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), ki sicer določa, kdaj je pogodba nična, pri tem pa OZ ne določa roka, torej bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka obravnavati meritorno po vsebini. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo na podlagi določil 3. točke 365. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.