Jedro

Tožeča stranka sicer v vlogi z dne 22.11.1996 ni navedla novih pomembnih dejstev, temveč je le konkretneje opredelila svojo navedbo, "da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da dobi atest in poročilo, takoj ko plača svoje obveznosti po računu; to je bilo toženi stranki povedano ustno, saj je bila zaradi atestov večkrat pri tožeči stranki". S to navedbo pa je bila tožena stranka seznanjena (in je ni prerekala), saj ji je bila ta vloga tožeče stranke vročena.

Izrek

1.) Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba potrdi. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe. 2.) Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje se ugodi in se sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. II Ig 2414/93 z dne 08.11.1993 v 1. in 3. tč. izreka. Pri tem je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki 43.054,00 SIT pravdnih stroškov. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka kot taksna zavezanka v predpisanem roku ni plačala takse za pritožbo v višini 32.400,00 SIT in za opomin v znesku 2.700,00 SIT; zato je sklenilo, da mora plačati še kazensko takso v znesku 17.550,00 SIT. Agenciji za plačilni promet pa je naložilo, da prenese znesek 52.650,00 SIT z računa taksnega zavezanca na račun sodnih taks. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo, pri čemer ni navedla pritožbenih razlogov (3. tč. 350. člena ZPP/77). Predlagala je "razveljavitev sodbe", priglasila pa je tudi stroške. Pritožba zoper sodbo je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. V pravočasni pritožbi zoper sklep, je tožena stranka navedla, da je dne 12.01.1999 prejela opomin za plačilo sodne takse za pritožbo. Dne 15.01.1999 je pri Agenciji za plačilni promet plačala dolgovani znesek v višini 35.100,00 SIT, dne 16.01.1999 pa je potrdilo o plačilu poslala sodišču prve stopnje. Pri tem ni priglasila stroškov. Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99). Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep je utemeljena. 1.) Pritožbena navedba, da bi sodišče v dokaznem postopku moralo upoštevati vlogo tožene stranke z dne 17.02.1997, ker je bila navedena vloga poslana sodišču takoj po prejemu vloge tožeče stranke z dne 22.11.1996, tj. dne 17.02.1997, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je navedeno vlogo tožene stranke z dne 17.02.1997 (redna št. 41) prejelo dne 20.02.1997, tj. po zaključku glavne obravnave dne 13.02.1997 in je zato ni moglo upoštevati (prim. 304. člen ZPP/77). Iz podatkov v spisu (vročilnice pri redni št. 38) ni razvidno, kdaj je bila vloga tožeče stranke z dne 22.11.1996 (redna št. 31) vročena toženi stranki; na vročilnici je namreč le podpis in žig tožene stranke, ni pa napisan datum vročitve. Tako je treba šteti, da je bila navedena vloga tožeče stranke toženi stranki vročena šele dne 17.02.1997, kot sama zatrjuje. Vendar pa tožena stranka v svoji vlogi z dne 17.02.1997 ni navedla ničesar, kar ne bi navedla že v ugovoru (redna št. 10) in v vlogah z dne 26.08.1994 (redna št. 14) in z dne 04.11.1996 (redna št. 27), saj je le ponovila "da od tožeče stranke niso dobili nobenih atestov, tako, da ji je bila povzročena škoda v višini cca 2 mio SIT; da so računi tožeče stranke fiktivni; da je zaradi tožeče stranke izgubila slovensko tržišče zaradi indolentnega obnašanja direktorja tožeče stranke, ki ni hotel izročiti atestov in je neposredno odgovoren za gospodarsko škodo, ki jo je utrpela; da je bil med strankama ustno dogovorjeno dolžniško - upniško razmerje, ki nastane takrat, ko je nekdo nekaj prejel ter se je z dnem podpisa dobavljenega blaga ali storitve zavezal, da bo prejeto blago ali storitev poravnal v rokih, kateri so z zakonom določeni". Vse te navedbe tako tvorijo dejansko podlago sodbe, saj jih sodišče prve stopnje obravnava v obrazložitvi sodbe. Tožeča stranka sicer v vlogi z dne 22.11.1996 ni navedla novih pomembnih dejstev, temveč je le konkretneje opredelila svojo navedbo iz vloge z dne 19.10.1994 (redna št. 15), "da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da dobi atest in poročilo, takoj ko plača svoje obveznosti po računu; to je bilo toženi stranki povedano ustno, saj je bila zaradi atestov večkrat pri tožeči stranki". S to navedbo je bila tožena stranka seznanjena (in je ni prerekala), saj ji je bila ta vloga tožeče stranke (redna št. 15) vročena (uradni zaznamek na list. št. 19). Nadaljnje pritožbene navedbe, "da od tožeče stranke ni dobila atestov in je bila toženi stranki s tem prizadejana škoda v višini cca 2 mio SIT; da je zaradi tožeče stranke izgubila slovensko tržišče zaradi indolentnega obnašanja direktorja tožeče stranke, ki kljub večkratni urgenci ni hotel izročiti atestov in je neposredno odgovoren za gospodarsko škodo, ki jo je utrpela; da je bil med strankama ustno dogovorjeno dolžniško - upniško razmerje, ki nastane takrat, ko je nekdo nekaj prejel ter se je z dnem podpisa dobavljenega blaga ali storitve zavezal, da bo prejeto blago ali storitev poravnal v rokih, kateri so z zakonom določeni", pa so le ponovitev navedb, ki jih je tožena stranka navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje se strinja z jasnimi in prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena pogodba o delu, in, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost testiranja izdelkov tožene stranke, tožena stranka pa svoje obveznosti (plačila za opravljeno storitev) ni izpolnila. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (368. člen ZPP/77). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi njene stroške (1. odst. 166. člena ZPP/77). 2.) Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka dne 12.01.1999 (povratnica z redno št. 56) prejela opomin z dne 31.12.1999 za plačilo takse za pritožbo, kot navaja tudi v pritožbi. Iz kopije naloga za prenos, priloženega pritožbi, pa izhaja, da je tožena stranka dolžno takso za pritožbo v predmetni zadevi v znesku 35.100,00 SIT, plačala dne 15.01.1999, tj. v odrejenem roku 15 dni od prejema opomina. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (kar bi lahko storilo že sodišče prve stopnje po 4. odst. 30. člena ZST).