Jedro

Sprememba istovetnosti tožbenega zahtevka (objektivna sprememba tožbe) vsebuje nujno tudi umik prej postavljenih tožbenih zahtevkov. V primeru, ko se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je zato za umik prej postavljenega tožbenega zahtevka potrebna privolitev tožene stranke, sicer prej postavljeni tožbeni zahtevek procesno obstajajo še naprej.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo.

Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo prvo, drugo, peto in šesto tožena stranka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da se pritožba s spisom odstopi Višjemu sodišču v Ljubljani, kateremu predlagajo, da izda dopolnilno sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži vse stroške, povezane z obema zahtevkoma. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik postavil več tožbenih zahtevkov in da bi moralo sodišče za zahtevke, za katere je zahtevek spremenil, izdati zavrnilno sodbo. Toženci se s spremembo niso strinjali, zato je potrebno vsebinsko odločiti. Opozarjali so, da mora sodišče prve stopnje odločiti o vsakem posamičnem zahtevku – od vloge do vloge, po časovnem vrstnem redu postavitve tožnikovih zahtevkov in meritorno odločitvijo vseh. S podajo odgovora na tožbo so se toženci spustili v pravdo in vztrajajo, da je potrebno o vseh zahtevkih odločiti z meritorno sodbo. Spremembam so izrecno nasprotovali. Tožnik je začrtal obseg pravde s tožbenimi navedbami in tožbenim predlogom. Vložil je tožbo zoper vse tožence in uveljavljal ugotovitev neveljavnosti vseh sporazumov o ureditvi meja, izravnavah in parcelacijah iz leta 2005 pod naročilom 27/2005 za k.o. L. Toženci so že pod 2. točko odgovora na tožbo opozorili na nesklepčnost med trditveno in tožbeno podlago, nato pa večkrat grajali dopolnjevanje in nasprotovali spreminjanju zahtevkov. Tožba z dne 6.7.2007 je spremenjena 21.12.2007 in na obravnavi dne 16.12.2009 v zadnji vlogi. Sprva je uveljavljal ugotovitev neveljavnosti vseh sporazumov o ureditvi meja, izravnavah in parcelacijah iz leta 2005 pod naročilom 27/2005 za k.o. L.. Sledila je sprememba na ugotovitev ničnosti izjav volje sporazumov o ureditvi meja z dne 4.5.2005, izjav volje, sporazumov o ureditvi meja z dne 13.5.2005, izjav volje, sporazumov o ureditvi meja z dne 14.9.2005 ter končno na neobstoj sporazumov. Toženci so nasprotovali prvi in drugi spremembi tožbe, kajti bistveno je razširjen obseg zahtevka. Sprva je zajel samo dejanja pod naročilom 27/2005, nato pa zajel vsa dejanja po naročilu in več zahtevkih ostalih udeležencev – druge toženke, pete toženke in G. Toženci so zato vztrajali, da sodišče odloči o prvem postavljenem zahtevku, tega zavrže oz. zahtevek zavrne, da zavrne zahtevek za ničnost in da se tožniku naložijo stroški, povezani z navedenimi zahtevki. Glede na izkušnje in število že vloženih tožb (okoli 15 različnih tožbenih zahtevkov v različnih pravdah), ki jih imajo toženci s tožnikom, je pričakovati, da bo vložena nova tožba in da se bo ponovno uveljavljalo neveljavnost, ničnost ali neobstoječnost posameznih sporazumov. Zato je treba odločiti o vseh zahtevkih. Opozarjajo na komentar Zakona o pravdnem postopku, stran 206, 207, 2. knjiga, Lojze Ude in ostali, l. 2006, ki poudarja, da je za spremembo tožbenega zahtevka potrebno šteti, da je prvi zahtevek umaknjen. Komentar navaja: „Za umik tožbe je potrebna toženčeva privolitev. Če je toženec spremembi nasprotoval, je treba šteti, da je nasprotoval (tudi) umiku prvotnega zahtevka. Zato bo prišla ustavitev postopka glede prvotnega zahtevka v poštev samo v primeru, kadar se toženec še ni spustil v obravnavanje glavne stvari po prvotni tožbi“. Ker so se toženci z vložitvijo odgovora na tožbo in z vlogo v nadaljevanju spustili v obravnavanje glavne stvari, je njihovo nasprotovanje spremembi potrebno šteti kot nasprotovanje umiku. Toženci imajo interes, da se meritorno odloči tudi o prvih dveh zahtevkih in zahtevki zavrnejo. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 2. odstavka 188. člena ZPP, ki za umik zahteva privolitev, ki je ni bilo. Toženci so zato pravilno predlagali izdajo dopolnilne sodbe na temelju 325. in 326. člena ZPP, zavrnitev predloga pa je procesno napačna in predstavlja kršitev določb 1. odstavka 185. in 2. odstavka 188. člena ZPP, v zvezi z 8. točko 2. odstavka 339. člena in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče navedenih določb ni uporabilo, oz. jih je uporabilo napačno, pa je to vplivalo na izdajo nezakonitega sklepa. Treba je tudi upoštevati, da so toženci toženi vsak posamezno, da so nujni in enotni sosporniki. Višje sodišče je v sklepu II Cp 4760/2007, z dne 24.10.2007 pri vrednotenju spora opozorilo, da gre za kumulacijo nedenarnih zahtevkov zoper več tožencev, ki upoštevaje okoliščino, da gre za uveljavljanje več zahtevkov zoper različne tožence, temeljijo na različnih dejanskih podlagah in da je podana samo delna istovrstnost dejanske in enakost pravne podlage uveljavljanih zahtevkov. Zahtevka zoper šestega toženca – geodeta z več deli, ne po prvi, ne po drugi, ne po tretji vlogi ni prepoznati. Zapis sestavljalca zapisnika ne daje aktivne in niti pasivne legitimacije za tožbo. Treba bi bilo zavreči tožbo in tožniku naložiti vse stroške. Toženci zato prijavljajo stroške posamično na podlagi štirih stroškovnikov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je tožnik med postopkom tožbo dvakrat spremenil in sicer dne 21.12.2007 ter 14.12.2009, s čimer je spremenil v obeh primerih tožbeni predlog in sicer je za razliko od prvotnega tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal ugotovitev neveljavnosti vseh sporazumov o ureditvi meja, izravnavah in parcelaciji iz leta 2005 pod naročilom 27/2005 k.o. L., v prvem spremenjenem zahtevku terjal ugotovitev ničnost izjav volje, sporazumov o ureditvi meja z dne 4.5.2005, izjav volje, sporazumov o ureditvi meja z dne 13.5.2005, izjav volje, sporazumov o ureditvi meja z dne 14.9.2005, nato pa je zadnjič spremenil tožbo s tem, da je tožil na ugotovitev neobstoja omenjenih sporazumov. Ker so tožene stranke nasprotovale spremembi tožbe in nadalje tudi niso dale soglasja za umik prej postavljenih tožbenih zahtevkov oz. tožb, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 2. odstavka 188. člena ZPP, ki za umik zahteva privolitev, katere pa kot omenjeno ni bilo. S spremembo prvotno postavljenih tožbenih zahtevkov je šlo za spremembo istovetnosti zahtevka zaradi spremembe tožbenega predloga. V takšni procesni situaciji pa je treba govoriti o implicitnem umiku prvotnih tožb. Če je toženec spremembi tožbe nasprotoval, je treba šteti, da je nasprotoval (tudi) umiku prvotnega zahtevka. Zato bo prišla ustavitev postopka glede prvotnega zahtevka v poštev samo v primeru, kadar se toženec še ni spustil v obravnavanje glavne stvari po prvotni tožbi, kar pa ni situacija, ki bi izhajala iz podatkov predmetnega spisa(1). Sporna procesna situacija tako izkazuje, da procesno obstojijo vsi trije tožbeni zahtevki na podlagi tožbe oz. dveh kasnejših sprememb tožbe. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo z dne 20.4.2010 v tej pravdi odločilo le o zadnjem spremenjenem tožbenem zahtevku, ne pa tudi o še procesno obstoječih prvotnih dveh tožbenih zahtevkih. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s cit. 2. odstavkom 188. člena ZPP ter 325. členom ZPP, saj sta omenjeni kršitvi vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep pa razveljaviti.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izdati dopolnilno sodbo in odločiti meritorno še o dosedaj nepresojanih tožbenih zahtevkih.

(1) glej v teoriji: D. Wedam Lukič „Pravdni postopek, zakon s komentarjem“, 2. knjiga (151. – 305. člen), GV Založba in založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 206 do 207.