Jedro

Ker kiropraktik pred začetkom izvajanja terapije od tožnice ni zahteval ustrezne zdravstvene dokumentacije in se ni prepričal o njenem zdravstvenem stanju ter je ni opozoril na možne zaplete in posledice, je opustil dolžno profesionalno skrbnost, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v znesku 711,21 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožnici 14.200,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku in v celoti proti prvotoženi stranki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugotoženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 3.406,68 EUR, tožnici pa povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 1.058,39 EUR oboje z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugotožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi drugotožena stranka navaja, da bi moralo sodišče za ugotovitev odškodninske odgovornosti postaviti izvedenca kiropraktične stroke, saj drugi izvedenci ne morejo odgovoriti na vprašanje, ali obstaja vzročna zveza in ali je prvotožena stranka ravnala tako, kot je treba v skladu s pravili kiropraktične stroke. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem kiropraktikom, vendar je sodišče postavilo izvedenca rehabilitacijske medicine in je s tem kršilo pravila postopka, saj tožena stranka izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, ni predlagala. Nadalje navaja, da sodišče enači izvajanje kiropraktičnih storitev s klasičnimi zdravstvenimi storitvami, čeprav kiropraktika sodi med alternativne zdravstvene metode, ki niso bile zakonsko urejene. Tožnica se je za kiropraktika odločila na podlagi informacij, ki jih je pridobila in se ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Odškodnino zaradi nezaželenega rezultata lahko terja le, če je terapevtu moč očitati, da ni ravnal tako kot je treba. Za kiropraktika pojasnilna dolžnost ni predpisana. Tožničino zdravstveno stanje se v času obiskovanja kiropraktika ni poslabšalo, ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, da prvotožena stranka s svojim ravnanjem ni bila skrbna, ne vzdrži in je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je s strani terapevta postavljena diagnoza pravilna. Napačno je ocenjena izpoved priče Z.. Tožena stranka vztraja pri ugovoru zastaranja, saj je bila tožba vložena 9.9.2004, zdravljenje zaradi sindroma kavde pa je bilo končano junija 2001. Tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena previsoko.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tudi tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnica navaja, da pri zahtevku za materialno škodo ne gre za neposlovno odškodninsko odgovornost, temveč za poslovno odškodninsko odgovornost, saj sta bili stranki v poslovnem razmerju mandatne pogodbe in je sodišče napačno presojalo ugovor zastaranja po čl. 376 ZOR, saj velja 5-letni zastaralni rok. Sodišče napačno ni priznalo stroškov izvedenskega mnenja dr. A., ki ga je tožnica pridobila pred pravdo in bi ga moralo sodišče priznati v okviru stroškov postopka. Tožnica meni, da je tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena prenizko v vseh postavkah in je v celoti utemeljen njen zahtevek.

Tožnica je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo v obsodilnem delu in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu zoper prvotoženca je pravnomočna, saj je tožeča stranka v tem delu ne izpodbija. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so določbe čl. 170 ZOR, ki je veljal v času škodnega dogodka, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba. Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, to pomeni, da se delodajalec razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica zaradi bolečin v ledvenem delu in okončinah odločila za terapijo pri toženi stranki, ki izvaja zdravljenje s kiropraktiko in da je prvotoženec (v nadaljevanju terapevt) izvedel 13 manipulacij, v posledici česar je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in je bil 18.12.2000 potreben operativni poseg, ker je zaradi posegov prvotoženca pri sicer degenerativni medvretenčni ploščici prišlo do njenega počenja in pritiska na živčne korenine oziroma izstopa večjega dela tkiva iz medvretenčne ploščice (sindrom „kavde ekvine“). Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med izvajanjem kiropraktične terapije in poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnice in nevrološkimi izpadi, saj je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za take ugotovitve v izvedenskih mnenjih prof. dr. P. in prof. dr. T. „ki jih tožena stranka ne sprejema in se z njima ne strinja“. Nobenega razloga ni, da sodišče prve stopnje ne bi oprlo svoje odločitve na ti dve mnenji, saj temelje na pravilih stroke in dolgoletnih izkušnjah izvedencev tako da so neutemeljene trditve, da navedena izvedenca nista ustrezna. Res je sodišče, kot trdi pritožba tožene stranke, sprejelo sklep o postavitvi izvedenca kiropraktika, vendar je, ker je ugotovilo, da takih izvedencev ni, po predhodnem soglasju postavilo izvedenca dr. T., specialista fizikalne rehabilitacijske medicine. S tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne kršitve postopka kot neutemeljeno trdi pritožba tožene stranke. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da izvedenec dr. P. ne more presojati iz katerih vzrokov je prišlo pri tožnici do poslabšanja zdravstvenega stanja in v posledici operativnega posega, ko pa je slednji specialist ortoped. Okoliščino, da zdravilstvo v času izvajanja kiropraktike ni bilo zakonsko urejeno še ne pomeni, da ni odškodninske odgovornosti, saj je, kot že omenjeno, pravna podlaga za odgovornost drugotožene stranke čl. 170 ZOR. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvotoženec pred začetkom izvajanja terapije od tožnice ni zahteval ustrezne zdravstvene dokumentacije in se ni prepričal o njenem zdravstvenem stanju in jo opozoril na možne zaplete in posledice, so pravilni zaključki sodišča, da je opustil ustrezno skrbnost. Glede na to, da drugotožena stranka opravlja kiropraktiko kot svojo poklicno dejavnost je terapevt opustil dolžno profesionalno skrbnost in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka v celoti odgovarja za škodo, ki jo je utrpela tožnica in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja za nepremoženjsko škodo, ki ga drugotožena stranka ponavlja v pritožbi, ker da je bilo zdravljenje tožnice končano junija 2001 in da je potekel 3-letni zastaralni rok (čl. 376 ZOR). V primeru uveljavljanja nepremoženjske škode velja 3- letni zastaralni rok, ko je oškodovanec zvedel za storilca in obseg nepremoženjske škode, ki je znan ob zaključku zdravljenja. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnice v zvezi s škodo, ki jo uveljavlja tožnica, zaključeno 8.10.2001 in so neutemeljene pritožbene trditve, da je bilo zdravljenje tožnice končano junija 2001. Neutemeljena je pritožba tožnice v delu, ko trdi, da njen zahtevek za materialno škodo ni zastaran, ker je šlo za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama in velja petletni zastaralni rok. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjevala, temveč je zahtevek opirala na deliktno odgovornost tožene stranke tako, da gre za nedovoljeno novoto, ki jo tožnica uveljavlja šele v pritožbenem postopku (prvi odstavek čl. 337 ZPP). Zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja kot so stroški izdelave izvedenskega mnenja dr. A. z dne 5.2.2002 pred vložitvijo tožbe niso pravno priznana škoda, niti potrebni stroški, saj tožena stranka tega mnenja ni priznavala in ga sodišče ni moglo uporabiti kot dokaz tako, da sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo teh stroškov tožnici.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica operirana 18.12.2000, ko ji je bila odstranjena centralna hernija prostora 24 – L5 in ob upoštevanju bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje in trajanju strahu ter upoštevanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti in težava, ki jih ima tožnica ob upoštevanju tudi degenerativnih sprememb tožnice, kar vse je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri nepremoženjske škode, je sodišče prve stopnje odmerilo nepremoženjsko škodo v skladu s kriteriji iz čl. 200 ZOR tako, da sta pritožbi tožnice, ki se zavzema za višjo odškodnino in pritožba drugotožene stranke, ki meni, da je odškodnina prisojena v previsokem znesku neutemeljeni.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (čl. 353 ZPP).

Tožnica je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke in slednja ji je dolžna povrniti stroške, ki so nastali tožnici in so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in ZST, v ostalem pa vsaka stranka trpi sama stroke pritožbenega postopka glede na to, da sta obe pritožbi neutemeljeni. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 155 in 154 ZPP.