Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik zavajal oziroma zlorabil postopek in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, že na podlagi njegovih izjav ob podaji prošnje za azil. Ker tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi ga sodišče storilo s tem, ker kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave, ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo prvega tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je postopek po tožbi druge tožnice ustavilo, ker je ta umaknila tožbo, s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je obe tožeči stranki oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnji obeh tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni in odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katerih je tožena stranka zavrnila prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji obeh tožečih strank kot očitno neutemeljeni v tako imenovanem pospešenem postopku. Sodišče prve stopnje po vpogledu predmetnih upravnih spisov in izpodbijane odločbe meni, da se je tožena stranka v obravnavanem primeru pri svoji odločitvi oprla na pravilno dejansko in pravno podlago, prav tako pa je po njegovem mnenju pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba, v kateri je tožena stranka navedla relevantne razloge za svojo odločitev, s katerimi se sodišče prve stopnje strinja in jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Na pravilnost odločitve po presoji sodišča prve stopnje ne morejo vplivati neizkazane tožbene navedbe, "da sta tožnika pripadnika določene družbene skupine, ki je zaradi koruptivnosti državnih organov preganjana in ji preti nevarnost, kolikor bi se vrnila v izvorno državo", ki jih tožnika v tožbi niti določno ne opredelita, niti argumentirano ne obrazložita, za pripadnike katere (določno opredeljene) družbene skupine se prištevata in v čem naj bi se vsaj na stopnji verjetnosti izkazovalo zatrjevano preganjanje v primeru njune vrnitve v izvorno državo, niti kdo naj bi bili akterji zatrjevanega preganjanja, prav tako pa tudi ne pojasnita, s čim bi bila utemeljena trditev, da njuna izvorna država ne bi bila pripravljena ali voljna preprečiti zatrjevanega preganjanja, ki naj bi tožnika ogrožalo v primeru njune vrnitve v izvorno državo, saj mora najpomembnejše podatke za vsak posamezen primer ponuditi sam prosilec za azil v smislu 3. odstavka 24. člena ZAzil v zvezi z 14. členom ZUS. Po mnenju sodišča prve stopnje je zmotno stališče tožnikov, da je bila v njunem primeru kršena določba 29. člena ZAzil, ker ju tožena stranka ni dodatno zaslišala v posebnem ugotovitvenem postopku (upoštevajoč, da bi v takem primeru morala odločitev tožene stranke temeljiti na 1. odstavku 34. člena ali 1. odstavku 35. člena ZAzil). Po presoji sodišča prve stopnje je namreč tožena stranka pravilno svojo odločitev oprla na 1. in 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil (da sta zavajala ali zlorabila postopek in da jima v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje) že na podlagi izjav tožnikov ob podaji prošnje za azil (na predpisanem obrazcu po 1. odstavku 63. b člena ZAzil) o načinu njunega odhoda iz izvorne države oziroma večkratnemu vračanju druge tožnice v izvorno državo ter načinu njunega prihoda in prebivanja v Republiki Sloveniji ter okoliščini, da sta tožnika prvič izrazila namen, da zaprosita za azil po tem, ko sta po ilegalnem prihodu v državo in nakupu avtobusnih vozovnic do NG bila prijeta s strani policije na Avtobusni postaji v L., kot je navedla tožena stranka v obrazložitvi predhodno povzete izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje ob tem zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da gre za zavajanje oziroma zlorabljanje postopka in da tožnikoma v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, po mnenju sodišča prve stopnje tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi tožena stranka v rednem azilnem postopku ugotavljala, ali bi tožnikoma bilo treba priznati azil iz humanitarnih razlogov. Na drugačno odločitev sodišča prve stopnje pa ne morejo vplivati niti posplošeni tožbeni ugovori glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz razloga, ker izpodbijana odločba naj ne bi vsebovala vseh elementov, ki bi jih morala vsebovati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar je tudi ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana odločba vsebuje vse elemente, ki jih mora vsebovati vsaka upravna odločba v skladu z določbami 3. odstavka 210. člena in 214. člena ZUP, tako da je možen tudi preizkus izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, da bi morala biti izpodbijana odločb a tožene stranke v celoti prevedena, saj je tožena stranka odločbo v prevodu izdala v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil, po katerem se spisi v postopku vročajo v jeziku, ki ga prosilec za azil razume, razen sklepov in odločb, ki se vročajo v jeziku, v katerem teče postopek. V jezik, ki ga prosilec za azil razume, se prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev zato, da pravica do uporabe jezika in ustavna pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije nista kršeni, če odločba ni v celoti prevedena v jezik, ki ga prosilec za azil razume. Tožnika sta sicer s tožbo predlagala tudi opravo glavne obravnave v smislu rednega azilnega postopka, pri čemer pa nista utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo 2. odstavka 50. člena ZUS (sojenje na seji) po tem, ko je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin za izdajo izpodbijane odločbe popolno in pravilno ugotovljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazili v upravnih spisih. V svoji vlogi za azil je opredelil razloge iz katerih pa ni mogoče razbrati, da bi bila njegova prošnja očitno neutemeljena, ali da bi temeljila na zlorabi postopka zaradi odložitve prisilne odstranitve iz države. Sodišče prve stopnje na te tožbene navedbe ni odgovorilo, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče prve stopnje mu očita, da ni v prošnji za azil uveljavljal preganjanja zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegov tožbeni ugovor o nedovoljeno postavljenem vprašanju, ki mu ga je postavila tožena stranka in se glasi: "Ali ste bili v izvorni državi preganjani zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini?". Ni pravnik, da bi lahko opredelil enega izmed razlogov, ki jih "Ženevska konvencija" določa kot razlog za azil, je pa obrazložil svojo zgodbo, kolikor jo je lahko, saj mu niti tožena stranka niti sodišče nista omogočila, da bi bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da ni opredelil, pripadnik katere družbene skupine, ki naj bi bila v izvorni državi preganjana je, kdo so akterji preganjanja, niti, ali je njegova izvorna država voljna preprečiti preganjanje, za kar ni ponudil nobenih dokazov. Meni, da je ta trditev povsem izmišljena. Predlagal je v tožbi, da ga sodišče prve stopnje zasliši, da se preveri njegova zgodba, da sodišče prve stopnje priskrbi dokazila o stanju v izvorni državi, o navedbah glede zamenjave župana v glavnem mestu M., o tem, kdaj so bile parlamentarne volitve, kdo je bil ekonomski svetovalec pri podpredsedniku parlamenta. Vendar je sodišče prve stopnje vse navedene dokazne predloge brez obrazložitve zavrnilo. Glede ugovora, da izpodbijana sodba ni bila prevedena v celoti, poudarja, da razume ruski jezik in da glede tega ni ugovarjal prevodu. Ugovarjal je, da prevod ni vseboval bistvenih elementov, na katerih temelji izpodbijana sodba. Tudi tega sodišče prve stopnje ni preverilo, ampak je le ugotavljalo, da je s prevodom vse v redu. Ni mu jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prevod vsebuje vse bistvene elemente obrazložitve in se vprašuje, ali sodišče prve stopnje tako dobro razume ruski jezik? Vse navedene bistvene kršitve postopka so po njegovem mnenju razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni torej, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Na tej podlagi je po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, v povezavi z določbo 5. alinee 36. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik zavajal oziroma zlorabil postopek in da mu v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje že na podlagi njegovih izjav ob podaji prošnje za azil dne 4.1.2006 o načinu njegovega odhoda iz izvorne države ter v zvezi z okoliščino, da je tožnik prvič izrazil namen, da zaprosi za azil po tem, ko je po ilegalnem prihodu v državo in nakupu avtobusnih vozovnic do NG bil prijet, skupaj s svojo partnerko oziroma drugo tožnico, s strani policije na Avtobusni postaji v L., kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi s tem odgovorilo na vse tožbene navedbe in je zato izpodbijana sodba utemeljena. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v zadostnem obsegu ugotovila za odločitev o tem primeru bistvena dejstva, na katera je oprla svojo obrazložitev v dejanskem pogledu ter pravilno uporabila navedene določbe ZAzil, ki jih citira v svoji obrazložitvi, ter na podlagi tožnikovih navedb v prošnji za azil z dne 4.1.2006 utemeljeno sklepala, da tožnikova prošnja za azil temelji na namernem zavajanju oziroma da se postopek zlorablja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati niti posplošeni tožbeni ugovori, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz razloga, ker naj izpodbijana odločba ne bi vsebovala vseh elementov, ki bi jih morala vsebovati po ZUP, zaradi česar naj je tudi ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse elemente, ki jih mora vsebovati vsaka upravna odločba, tako da je možen tudi preizkus izpodbijane odločbe (3. odstavek 210. člena in 214. člena ZUP).

Tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene ugovore, s katerimi tožnik ponavlja tožbene ugovore, da bi morala biti izpodbijana odločba tožene stranke v celoti prevedena, saj je tožena stranka odločbo v prevodu izdala v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil to je, da se v jezik, ki ga prosilec razume, prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev, zato, da pravica do uporabe jezika in ustavna pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije nista kršeni, če odločba ni v celoti prevedena v jezik, ki ga prosilec za azil razume.

Tožnik sicer v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, med drugim uveljavlja tudi tožbeni ugovor nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali podatkov, niti razlogov, zakaj meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbeni ugovor v tej smeri po mnenju pritožbenega sodišča ni dopusten, saj je ta ugovor po 5. odstavku 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, kar v obravnavanem primeru ni podano. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi ali na seji, kot terja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, razlikovalo od njegovih izjav v prošnji za azil z dne 4.1.2006. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča le na podlagi prosilčeve prošnje za azil, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu in na podlagi splošno znanih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, saj jih tožnik niti v tožbi, niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne izkazuje in ne ponuja konkretnih dokazov zanje, pa tudi ne izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.