Jedro

Zato pritožbeno sodišče soglaša s zaključki sodišča prve stopnje, da je označevanje zasebnega tožilca z besedo „pedofil,“ ki jo v zapisanem SMS sporočilu večkrat ponovi, objektivno žaljivo in izraža negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene M.L. in zasebnega tožilca M.L. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

III. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 42971/2016 z dne 10. 4. 2018 obdolženo M.L. pod točko I. izreka sodbe spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II. izreka sodbe pa jo je sodišče po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje opravljanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 161. člena KZ-1, kaznivo dejanje očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po prvem odstavku 162. člena KZ-1, kaznivo dejanje obrekovanja po tretjem odstavku 159. člena KZ-1 in kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po tretjem odstavku 160. člena KZ-1. V tem delu je sodišče odločilo, da je zasebni tožilec po drugem odstavku 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom pa ga je v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zoper točko I. izreka napadane sodbe zagovornik obdolženke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da Višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podredno da ji izreče sodni opomin; - zoper točko II. izreka napadane sodbe zasebni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi II. točko izreka napadane sodbe in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Zasebni tožilec je odgovoril na pritožbo zagovornika obdolženke, ki uveljavljenim pritožbenim razlogom nasprotuje, medtem ko obdolženka na pritožbo zasebnega tožilca ni odgovorila.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženke

5. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navajanjem, da dejanje nima elementov kaznivega dejanja, saj je obdolženka izraz „pedofil“ uporabila kot splošen izraz, ki ga uporablja tudi stroka, zasebni tožilec pa je bil zaradi takega kaznivega dejanja tudi obsojen in v zaporu, z zapisom pa zasebnega tožilca tudi ni imela namena žaliti.

6. Takšnim pritožbenim izvajanjem ni slediti, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno dognalo obstoj objektivnega kriterija razžalitve ter v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, saj so uporabljene besede, kot izhajajo iz opisa očitanega kaznivega dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe, tudi objektivno žaljive. Uporaba besede „pedofil“ v takšnem kontekstu (...ker se ne bom pustila zajebavat od pedofila./.../da si pedofil, ki zlorablja lastne otroke je dejstvo./.../) nikakor ni mogoče označiti kot način izražanja, ki ne presega mejo dovoljenega. Zato pritožbeno sodišče soglaša s zaključki sodišča prve stopnje, da je označevanje zasebnega tožilca z besedo „pedofil,“ ki jo v zapisanem SMS sporočilu večkrat ponovi, objektivno žaljivo in izraža negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu. Obdolženka je torej izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja, s takšnim zaključkom pa sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, ampak je dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilno ugotovilo.

7. Neutemeljena je pritožba zagovornika tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

8. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, da je glede na okoliščine primera napačno ocenilo objektivno žaljivost besede „pedofil,“ saj ga z zapisom ni imela namena žaliti, SMS pa je zapisala v stiski in pod vplivom nepravilnih ravnanj do nje s strani zasebnega tožilca, saj jo bi jo rad prikazal kot nekorektno osebo, prav tako pa nobena od prič ni potrdila tega, kar je zatrjeval zasebni tožilec o prizadetosti zaradi SMS sporočila.

9. S povzetimi pritožbenimi navedbami pa zagovornica ne more omajati pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Za storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ni pogoj, da se je oškodovanec počutil razžaljenega, ampak mora ravnanje obdolženke tudi objektivno pomeniti žalitev, podcenjevanje ali kakršnokoli drugo negativno vrednotenje. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena ter medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Sodišče prve stopnje je te okoliščine upoštevalo, saj je v točki 5 izpodbijane sodbe pojasnilo, da sta obdolženka in zasebni tožilec bivša partnerja, ki imata skupne otroke, za katere skrbi zasebni tožilec. Pri tem je tudi opravilo poglobljeno tehtanje med njeno pravico do svobode izražanja ter osebnostne pravice do časti in dobrega imena zasebnega tožilca, ter zaključilo, da je bil njen poseg z zapisanimi očitki vsekakor premočen, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Pritožba tudi ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji, da je bil zasebni tožilec obsojen za spolno kaznivo dejanje, storjenega na škodo njegove mladoletne hčerke, še posebej ob upoštevanju, da je kazen za to dejanje v celoti prestal. Iz same vsebine SMS sporočila izhaja, da obdolženka izraza „pedofil“ ni uporabila kot splošnega oziroma strokovnega izraza, kot to skuša prikazati pritožba, ampak da ima uporabljen izraz „pedofil“ negativni naboj in gre za žaljivo vrednostno oceno, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato so pritožbena izvajanja, ki skušajo prepričati nasprotno, neutemeljena.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, pravilno je ugotovilo tudi njeno krivdo, in sicer direktni naklep, kar je vse v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (točka 7 izpodbijane sodbe).

11. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko graja kazensko sankcijo in se zavzema za izrek sodnega opomina z navajanjem, da so elementi kaznivega dejanja vprašljivi in da gre v danem primeru za maščevanje zasebnega tožilca. S takimi pritožbenimi izvajanji pritožba ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženkine krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolženki je izreklo primerno sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v njej pa ji določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolženki v korist, saj zaključuje, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala nanjo, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Pritožbeno sodišče je obdolženko na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo z njenim plačilom ogroženo njeno vzdrževanje in vzdrževanje njenih mladoletnih otrok, ki jih je dolžna preživljati, saj je obdolženka brezposelna in brez dohodkov, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

K pritožbi zasebnega tožilca

13. Zasebni tožilec, ki se pritožuje zoper oprostilni del izpodbijane sodbe, v uvodu svoje laične pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer navedenih kršitev z ničemer ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne more preizkusiti, ob preizkusu izpodbijane sodbe pa tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP.

14. Iz pritožbenih navedb, da ne drži, da ne obstoji tretja nepristranska priča, ki bi lahko potrdila očitke zasebnega tožilca, saj sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje tretje nepristranske priče, pa je razbrati, da smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar ta kršitev ni podana, saj sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in tako ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga lahko zavrne, če je očitno, da ne more biti uspešen oziroma če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokaz stanja stvari ne spreminja. V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba predlagana dokaza, t.j. zaslišanje priče Z.A., ne bi v ničemer vplivala na presojo (ne)utemeljenosti očitkov po zasebni tožbi, saj je sodišče prve stopnje v točki 18 izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj izvedba tega dokaza ne bi prispevala k drugačnim zaključkom sodišča. Iz večih opravičil Z.A. je namreč razvidno, da je poudarjal, da o mu o tem, kaj sta imela zasebni tožilec in obdolženka, ni ničesar znano. Zasebni tožilec ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko temu dokaznemu predlogu ni ugodilo.

15. S preostalimi pritožbenimi izvajanji pa zasebni tožilec graja pravilnost ugotovljenega dejanska stanja, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča tudi v zvezi s preostalimi dejanji, za katere je obdolženko oprostilo očitkov po zasebni tožbi, dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, ter utemeljeno zaključilo, da ni z gotovostjo dokazano, da je obdolženka storila kazniva dejanja, očitana pod točko II. napadene sodbe, zato jo je sodišče prve stopnje v dvomu ter ob upoštevanju pravila in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) utemeljeno oprostilo preostalih očitkov po zasebni tožbi. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. S temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še na pritožbene navedbe zasebnega tožilca dodaja:

16. Bistvo pritožbenih navedb zasebnega tožilca je v sklicevanju na dopise Z.A., S.A. in A.G., ki so jih ti poslali sodišču, ko so opravičili svojo odsotnost. Navaja, da iz dopisa Z. in S.A. izhaja, da je obdolženka maščevalna, negativno oziroma sovražno nastrojena, iz dopisa A.G. pa izhaja, da je obdolženka res grdo govorila o zasebnem tožilcu in ga obtoževala nepojasnjenih dogodkov, sodišče pa je na podlagi teh dopisov zaključilo, da nihče nič ne ve, kar pa ni res. Navedene osebe, zagotovo vedo, kaj vse je obdolženka govorila o zasebnem tožilcu, saj so sodelovali z obdolženko, ko je ta storila kaznivo dejanje ponarejanje listin, razumljivo pa je, da ne vedo nič povedati, saj iz vabil sodišča ne izhajajo konkretna vprašanja, ki bi se jim postavila na glavni obravnavi.

17. S takimi pritožbenimi izvajanji zasebni tožilec ne more uspeti. Predlog za zaslišanje S.A. in A.G. je zasebni tožilec umaknil sam, in sicer je predlog za zaslišanje S.A. umaknil na glavni obravnavi dne 3. 10. 2107 (list. št. 38), istega dne pa je po elektronski pošti umaknil tudi predlog za zaslišanje A.G. (list. št. 39), medtem ko pa je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje priče Z.A., kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Ker navedenih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo bodisi, ker jih je zasebni tožilec sam umaknil kot irelevantne (in jih sodišče ni drugače ocenilo in izvedlo po uradni dolžnosti) bodisi jih je kot take ocenilo sodišče prve stopnje, pa zasebni tožilec ne more uspeti z zatrjevanjem, da njihove pavšalne izjave o obdolženki potrjujejo očitke iz zasebne tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 14 do 21 izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo, iz katerih razlogov posamezna dejanja, kot se očitajo obdolženki, niso dokazana, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

18. Zasebni tožilec tudi ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji, da iz spisa IV P 55/2017 Okrožnega sodišča v Murski Soboti izhajajo dokazi, iz katerih je zaslediti zaničevalen odnos obdolženke do zasebnega tožilca, podkrepljen z različnimi grožnjami, izsiljevanjem, predvsem pa fizičnim in psihičnim nasiljem nad hčerkama. Zasebni tožilec v pritožbi uveljavlja nov dokaz, vendar pa sme pritožnik po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP navajati nova dejstva in nove dokaze, če hkrati navede razloge, zakaj jih ni navedel že prej, česar pa zasebni tožilec s svoji pritožbi ne pojasni. Sicer pa nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ga povzete pritožbene navedbe ne omajejo.

19. Neutemeljena je pritožba zasebnega tožilca tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Zasebni tožilec smiselno navaja, da je sodišče pri izračunu kilometrine za pričo K.M. nepravilno upoštevalo, da je razdalja od Šentjurja do Gornje Radgone 452,50 kilometrov, prav tako pa zavrača strošek pooblaščenca obdolženke, nepravilno pa je ravnalo, ko je obdolženko oprostilo plačila stroškov postopka.

20. S takšnimi pritožbenimi izvajanji pritožnik ne more uspeti, saj sta odločbi o stroških kazenskega postopka, ko je obdolženko v zvezi z oprostilnim delom oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in ko je sodišče v zvezi z oprostilnim delom sodbe zasebnemu tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, zakoniti. Po prvem odstavku 95. člena ZKP izreče sodišče v sodbi obdolžencu, ki je spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, nadalje pa je v drugem odstavku istega člena določeno, da če je obdolženec obdolžen več kaznivih dejanj, se ga ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Vendar pa lahko sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP odloči, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da bi bilo zaradi plačila tega dela stroškov kazenskega postopka ogroženo preživljanje obdolženke, saj je nezaposlena, brez dohodkov in premoženja. Zasebni tožilec pa svojih pritožbenih navedb, da ima obdolženka zadostna denarna sredstva in da je kot preživnino svoji mladoletni hčerki S.L. v mesecu maju nakazala znesek 1.780,50 EUR, ni z ničemer izkazal, zaradi česar jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljena.

21. Prav tako je sodišče prve stopnje v zvezi z oprostilnim delom izpodbijane sodbe pravilno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka zasebnemu tožilcu iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP. Drugi odstavek 96. člena ZKP namreč določa, da mora te stroške v primeru oprostilne sodbe povrniti zasebni tožilec, kar pomeni, da je tudi ta odločba o stroških kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom izpodbijane sodbe zakonita in pravilna, saj zasebni tožilec ni izkazal okoliščin, da bi ga bilo potrebno oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da zasebni tožilec skrbi za dva mladoletna otroka, pa tudi sama po sebi ne daje podlage za zaključek, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka njegovo preživljanje in preživljanje otrok ogroženo, zato so ta pritožbena izvajanja neutemeljena. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je prvostopno sodišče o stroških kazenskega postopka odločilo samo po temelju, ne pa tudi po višini, zaradi česar so pritožbene navedbe v smeri preveč priznanih stroškov preuranjena, saj bodo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, zoper katerega bo zasebni tožilec imel pravico do pritožbe, v kateri bo lahko izpodbijal njihovo višino, sodna taksa pa mu bo odmerjena s plačilnim nalogom, zoper katerega bo lahko vložil ugovor ali pa predlagal oprostitev plačila sodne takse.

22. Iz vseh navedenih razlogov, in ker zagovornik in zasebni tožilec v pritožbah niti v preostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni in oprostilni izrek, je pritožbeno sodišče odločilo o njunih pritožbah tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Prav tako pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP, zato je njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (391. člena ZKP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, ki jih je dolžan plačati zasebni tožilec temelji na določbi drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica dejstva, da zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, višina sodne takse pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.