Jedro

Pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, torej tudi za telesne bolečine, sodišče prizna v okviru stopnje bolečin in nevšečnosti ter njihovega trajanja. Pri tem upošteva vse okoliščine na strani oškodovanca in namen odškodnine, ki je v denarni satisfakciji za prestano trpljenje (člen 200. ZOR). Dodatno pa je treba pri tem upoštevati tudi korektiv približno enakega obravnavanja podobnih primerov (ob dolžni individualizaciji vsakega posebej).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 139.001,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 140.000,00 SIT je zavrnilo.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je bil nadaljnji tožbeni zahtevek v znesku 140.000,00 SIT neutemeljeno zavrnjen. Pri tem se revizija sklicuje na medicinsko ekspertizo dr. Gregorja Vraniča, po kateri je celotno bolečinsko obdobje, ki ga je tožnik prestal, prikazano v strnjeni obliki treh tednov. Premalo je upoštevano, da je tožnik utrpel sorazmerno globoke trakaste odrgnine in veliko podplutbo na levem stegnu. Približno mesec dni po poškodbi je lahko spal le na trebuhu, kar je bilo neprijetno. Zato bi mu bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 220.000,00 SIT. Sodna praksa, ki znižuje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni ustrezna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, torej tudi za telesne bolečine, sodišče prizna v okviru stopnje bolečin in nevšečnosti ter njihovega trajanja. Pri tem upošteva vse okoliščine na strani oškodovanca in namen odškodnine, ki je v denarni satisfakciji za prestano trpljenje (člen 200. ZOR). Dodatno pa je treba pri tem upoštevati tudi korektiv približno enakega obravnavanja podobnih primerov (ob dolžni individualizaciji vsakega posebej). Navedena pravila so kljub drugačnim revizijskim stališčem v postopku na nižjih sodiščih bila upoštevana. Izvedensko mnenje ne dopušča pravne presoje, po kateri bi bilo mogoče opredeliti tožnikove telesne bolečine v kategorijo škod, ki terjajo posebno obravnavo. Hudih telesnih bolečin namreč tožnik ni prestajal, saj so po dveh dneh zmerne bolečine prešle v blago obliko, trajajočo približno tri tedne. Težave pri spanju na hrbtu so pri tem upoštevane in so pri višini odškodnine tudi prišle do izraza. Sicer pa je dosojena odškodnina, v razmerju z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih, realna. Do izraza pa mora priti tudi razmerje med odškodninami za škode, ki jih je mogoče uvrstiti v kategorijo blažjih in med srednjimi ter katastrofalnimi škodami. Zato dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 80.000,00 SIT ni mogoče zviševati.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77 do 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).