Jedro

Čeprav je v naročilnici določen datum dobave september 1994, ne gre za sklenitev fiksne pogodbe, saj ni nikjer v naročilnici določeno, da je izpolnitev obveznosti v tem roku bistvena sestavina pogodbe, prav tako ni določeno, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku, to pa ne izhaja niti iz narave posla.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 13.123,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr.št. I 267/97 z dne 8.5.1997 ostane v celoti v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 27.016,00 SIT, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. Navaja, da so določila, ki opredeljujejo splošne prodajne in plačilne pogoje, za toženo stranko neugodna oziroma prestroga, kar ni v skladu z določili Zakona o obligacijskih razmerjih. Določila 8. in 9. točke splošnih pogojev so za toženo stranko nična, saj nasprotujejo namenu sklenjene pogodbe. Iz naročilnice - računa št. 7977 z dne 14.4.1994 izhaja, da je bila knjiga naročena v prednaročilu, tožeča stranka pa je izrecno zapisala plačilo po povzetju - do septembra 1994, kar pomeni istočasno tudi izročitev. Ker tožeča stranka do septembra 1994 knjige ni izročila toženi stranki, je prišlo do razdrtja navedene pogodbe po samem zakonu. Gre torej za sklenitev fiksne pogodbe, v skladu s členom 125 ZOR. Sodišče ni presojalo navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 23.2.1998, kjer tožeča stranka konkretizira pojem plačila in izročitve knjige. Tožena stranka nikakor ni dolžna tožeči stranki plačati knjige predhodno, pred izročitvijo, kot si to razlaga tožeča stranka po svoji 8. točki naročilnice. Dogovor med strankama je bil po povzetju, torej gre za dogovorjeno vzajemnost obeh izpolnitev, izročitev in plačilo sočasno, v dogovorjenem oziroma določenem roku, ki izhaja iz navedene naročilnice. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne in odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da iz naročilnice - računa z dne 14.4.1994 izhaja, da je tožena stranka tega dne naročila pri tožeči stranki knjigo Moj zdravnik narava za ceno 9.800,00 SIT, da je bila knjiga naročena v prednaročilu, plačana pa naj bi bila po povzetju do septembra 1994. Čeprav je v naročilnici določen datum september 1994 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za sklenitev fiksne pogodbe, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

4. odstavek 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89; ZOR) določa, da gre za t.im. fiksno pogodbo v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne ob izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina. V naročilnici ni nikjer določeno, da je izpolnitev obveznosti v določenem roku (september 1994) bistvena sestavina pogodbe, prav tako ni določeno, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku. Prav tako pa tudi iz narave posla ne izhaja, da bi bila izpolnitev pogodbe v določenem roku njena bistvena sestavina. Ker torej ne gre za fiksen posel, pogodba ni bila razdrta po samem zakonu,kot to zatrjuje pritožnik.

Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka, če bi hotela veljavno odstopiti od pogodbe, svoj odstop sporočiti tožeči stranki s priporočenim pismom v roku 3 dni po podpisu naročilnice. Ker tega ni storila pravočasno, je še naprej zavezana k izpolnitvi svoje obveznosti. Določilo 9. točke splošnih prodajnih in plačilnih pogojev, ki določa možnost odstopa od pogodbe v roku 3 dni, prav tako pa tudi ostala določila splošnih pogojev, pa po oceni pritožbengea sodšča niso nična, kot to zatrjuje pritožnik, saj ne nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe niti ne dobrim poslovnim običajem, prav tako pa tudi niso nepravična ali pretirano stroga nasproti toženi stranki (143. člen ZOR).

Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka knjigo toženi stranki poslala 3.11.1994. Tožena stranka je šele takrat zavrnila sprejem knjige, češ, da podobno že ima. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v naročilnici označeno, da gre za prednaročilo, bi torej načeloma svojo obveznost morala prva izpolniti tožena stranka (takšna rešitev nedvomno izhaja tudi iz določila 8. točke splošnih pogojev - za katero pa pritožnik trdi, da je nično - kjer je določeno, da bo tožeča stranka naročniku dobavila naročene knjige najkasneje v roku treh tednov od dneva, ko bo naročnik - kupec naročene knjige v celoti plačal). Določilo v naročilnici, o plačilu kupnine šele po povzetju, je šteti kot ugodnost, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki, ker pa tožena stranka z zavrnitvijo sprejema knjige te ugodnosti ni izkoristila, je sedaj nedvomno zavezana, da ona prva izpolni svojo obveznost in plača kupnino.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora glede na odločbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92; ZPP) pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške in tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Ta odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa v skladu z Odvetniško tarifo tožeči stranki ni priznalo stroškov za sestanek s stranko (100 točk), ker je to opravilo že zajeto v sestavi odgovora na pritožbo.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.