Jedro

Glede nedenarnega zahtevka tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta in si tako ni zagotovil pravice do revizije.

Izrek

Revizija zoper izpodbijano sodbo se v delu, ki se nanaša na drugi podredni (nedenarni) zahtevek, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 755,97 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi trdil, da je s prodajno pogodbo, ki jo je zanj kot prodajalca sklenil pooblaščenec, 22.8.1995 toženki prodal pritličen objekt na delu parcel št. 3256/2 in 3257/2 k.o. ... za 7.800.000 SIT, z aneksom k prodajni pogodbi pa ji je 7.9.1995 na enak način prodal še preostali del parcele št. 3257/2 in parcelo št. 3169 iste k.o. za nadaljnjih 1.400.000 SIT ter da mu toženka kupnine ni plačala. Zato je primarno zahteval plačilo 9.200.000 SIT kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po sklenitvi prodajne pogodbe oziroma aneksa dalje. Za primer, če obrestnemu zahtevku ne bi bilo ugodeno, je zahteval s prvim podrednim zahtevkom 22.305.155 SIT odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ker ni mogel uporabljati denarja (kupnine). Naknadno je z drugim podrednim zahtevkom uveljavljal še ugotovitev, da prodajna pogodba in aneks nista nastala kot pravno veljavni listini, na podlagi katerih je toženka pridobila lastninska upravičenja na parcelah št. 3169, 3256/2 in 3257/2 k.o. ... in si vknjižila lastništvo v zemljiški knjigi ter odredbo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu, naj vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje parcel št. 3169, 3256/2 in 3257/2 na ime tožnika. Ta zahtevek je utemeljeval s trditvami o neveljavnosti pooblastila, na podlagi katerega je pooblaščenec Bojan Drevenšek sklenil v njegovem imenu prodajno pogodbo z aneksom s toženko.

Sodišče prve stopnje je vse tri tožbene zahtevke zavrnilo, drugostopenjsko pa je takšno sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo primarnemu ali podrednemu zahtevku. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in obrazloženo predlagala revizijskemu sodišču, naj jo zavrne, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je zoper toženko uveljavljal tri na različni dejanski in pravni podlagi temelječe premoženjskopravne zahtevke: dva denarna (za plačilo kupnine in za plačilo odškodnine) in enega nedenarnega (za ugotovitev neveljavnosti prodajne pogodbe in aneksa in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).

V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4179,926 EUR oziroma 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov; če imajo zahtevki različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (41. člen ZPP).

V konkretnem primeru vrednost vsakega od denarnih zahtevkov opredeljuje z njim uveljavljana terjatev, ki v obeh primerih presega zgoraj naveden revizijski prag. Pač pa tak zaključek ni mogoč glede nedenarnega (drugega podrednega) zahtevka. Tožnik namreč glede njega ni navedel vrednosti spornega predmeta in si ni zagotovil pravice do revizije. Ta je zato v delu, ki se nanaša na nedenarni zahtevek, nedovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka odločila za nakup zgoraj navedenih nepremičnin, ki so v naravi predstavljale nedograjeno pritlično hišo z garažo, dvoriščem in vrtom, pa prodajne pogodbe ni mogla skleniti, ker je bil objekt zgrajen "na črno" na kmetijskem zemljišču, ki ga sama kot nekmet ni mogla pridobiti v last do spremembe namembnosti in legalizacije gradnje. Kot kupca je zato v pogodbo, sklenjeno leta 1992, zapisala tožnika, svojega brata, ki je bil kmet in je lahko imel v lasti kmetijska zemljišča, a je bilo za sedaj sporne nepremičnine vedno znano, da so dejansko toženkina last in je ona z njimi tudi samostojno gospodarila. Da bi se uskladilo zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, je tožnik pooblastil B. D., naj te nepremičnine proda in sicer izključno toženki, pooblastilo pa je leta 1995 overil pri notarju. Pooblaščenec je nato s toženko sklenil prodajno pogodbo in aneks, na podlagi katerih se je v letu 1996 vknjižila kot lastnica. V pogodbi in v aneksu navedena kupnina tožniku ni bila plačana, ker je nepremičnine v letu 1992 dejansko kupila in prodajalcu v celoti plačala toženka, tožnik pa ni uspel dokazati svoje trditve, da so bile nepremičnine kupljene zanj in da je toženka kupnino plačala zato, da bi mu (tožniku) poplačala dolg iz leta 1962. Te dejanske ugotovitve je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne, revizijsko pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nanje vezano. Zato so neupoštevne vse tiste trditve, ki v reviziji prevladujejo in ki pomenijo njihovo grajo, jih vsebinsko dopolnjujejo ali jih poskušajo obiti (na primer, da je toženka s plačilom kupnine prejšnjemu lastniku v letu 1992 plačala svoj dolg do tožnika, da je bil pravi kupec tožnik in ne toženka, da kupnina po prodajni pogodbi in aneksu iz leta 1995 ni bila plačana in je to iz navedenih listin jasno razvidno). Nekatere so neupoštevne še iz nadaljnjega razloga: nanašajo se na odločitev o zatrjevani neveljavnosti pogodbe in aneksa, glede katere je revizija nedovoljena (na primer da ob podpisu pooblastila za prodajo ni vedel, kaj podpisuje in da bi lahko pogodbo sklenil tudi sam osebno, če bi bila - a ni bila - taka njegova volja).

Ker je bilo ugotovljeno, da toženka tožniku po prodajni pogodbi in aneksu iz leta 1995 ne dolguje kupnine in mu je ni dolgovala kdaj v preteklosti, ker sploh ni nastala takšna obveznost toženke do tožnika, to pa hkrati pomeni, da ga na v tožbi zatrjevan način (z neplačilom kupnine in s preprečitvijo razpolaganja z njo) ni oškodovala (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2), v nadaljevanju ZOR), je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno povsem pravilna in sicer tako glede primarnega kot tudi glede prvega podrednega zahtevka.

Zato in ker tožnik ni pojasnil, s katerim ravnanjem ali opustitvijo naj bi nižji sodišči kršili procesne predpise, na bistveno kršitev le-teh pa ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V revizijskem postopku so stroški nastali obema pravdnima strankama, po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) pa je do njihove povrnitve, v mejah, določenih z Odvetniško tarifo (1350 točk za zastopanje pri sestavi odgovora na revizijo z 2% povečanjem iz naslova materialnih stroškov in z nadaljnjim 20% povečanjem iz naslova davka na dodano vrednost vse ob upoštevanju vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko), upravičena le toženka.

.Op. št. (1): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami. Op. št. (2): Uradni list SFRJ 29/78.