Jedro

Ustanovitev nujne poti ne vpliva na izračun uporabnine za obdobje, za katero je bila uporabnina tudi priznana. Prav tako ustanovljena nujna pot ne vpliva na nedenarno obveznost, ki je bila tožencema naložena, saj bosta toženca ustanovitev nujne poti lahko uveljavljala šele v ugovoru v morebitni izvršbi. Gre za vprašanje časovnih mej pravnomočnosti, ki določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, kar pomeni stanje do katerega trenutka sodišče lahko upošteva, ko odloča v zadevi. Časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je zadnji trenutek, v katerem stranki še lahko navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi. Zato je logično, da dejstev, ki se zgodijo kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. Sodišče lahko torej pri sojenju upošteva le tisto, kar je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep v izpodbijanih II., III., IV. in VII. točki potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na odstranitev mejnega znamenja, ustavilo pravdni postopek, na to pa je razsodilo, da se tožencema nalaga, (II.) da nemudoma opustita vsakršno rabo nepremičnine parc. št. 11, k. o. X, zlasti hojo in vožnjo, v bodoče pa jima je prepovedalo takšna in podobna vznemirjanja; (III.) odstranita z južnega dela parc. št. 11, k. o. X, asfalt do meje s št. 10, k. o. X na zahodnem delu parcele do meje na vzhodu s parc. št. 50/12 in vzpostavita prejšnje stanje utrjene gramozne poti na parc. št. 11, k. o. X; (IV) da nerazdelno plačata tožniku 544,82 EUR ter uporabnino za zadnjih 15 dni v novembru 2014 (23,98 EUR) in za mesece od decembra 2014 do januarja 2018 po 47,96 EUR mesečno, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je: (V.) v celoti tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za mesece od maja 2010 do oktobra 2014 in delno za mesece od novembra 2014 do januarja 2018; (VI.) tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nemudoma opustiti vsakršno rabo nepremičnine parc. št. 10, k. o. X, zlasti hojo in vožnjo ter gradbene posege v njo ter da opustita gradbene posege v parc. št. 11, k. o. X. Na koncu je (VII.) tožencema naložilo, da sta dolžna povrniti tožniku pravdne stroške 4.564,73 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. točko odločbe, ki predstavlja sklep, ni pritožbe. Toženca pa s pravočasno pritožbo izpodbijata sodbo in sicer II., III., IV. in VII. točko. Pritožbo je vložil posebej prvotoženec, nato pa še oba toženca skupaj.

VSEBINA PRITOŽBE PRVOTOŽENCA:

3. Prvotoženec v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v izpodbijanem delu, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Navaja, da bi moralo sodišče izhajati iz nespornih ugotovitev: trenutka pridobitve lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1999 in aneksa iz leta 2002, s katerim je prodajalec potrdil kupcema pravico do cestnega dostopa do nepremičnine; predhodno obstoječ objekt na parc. št.12 s priključki in neoviranim dostopom ter gradbenim dovoljenjem z dne 9. 4. 1994. Če je sodišče menilo, da je izostala konkretizacija trajanja in izvrševanja dobroverne posesti uporabe in dostopa preko nekdaj parc. št. 11, sedaj 10 in 11, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati toženca na dopolnitev dejanskih navedb. Prodajalec A. A. je neovirano dostopal preko tožnikovih parc. št. 10 in 11 in kljub izostalem zaslišanju A. A. je treba glede na izpovedbe vseh strank o sestanku v marcu 1999 sklepati na obstoj neoviranega dostopa preko navedenih tožnikovih parcel. Če ne bi imel objekt dostopa, v letu 1993 ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje. Prav tako si ni mogoče predstavljati, da bi toženca kupila nepremičnino, če ta ne bi imela urejenega dostopa. Pritožba poudarja, da sta glede na pridobljeno gradbeno dovoljenje toženca dostop preko parc. št. 49/10 in 49/11 priposestvovala najmanj v letu 2013, saj se sporna pot že vse od leta 1993 uporablja na enak način. Takšnega načina tožencema tudi nihče ni preprečeval. Pritožba v zvezi s tem opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni demantiralo obstoja soglasja tožnika k gradbenemu dovoljenju, ni pa pojasnilo, zakaj tega ne upošteva pri zatrjevanju obstoja in izvrševanja služnosti toženih strank. Toženca sta bila prepričana o urejenem dostopu in neovirani celotni uporabi njune nepremičnine. Sodišče pri presoji dobre vere tožencev ni upoštevalo dejanske predhodne kategorizacije nepremičnine parc. št. 4 z lastnostjo javne poti na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Dol pri Ljubljani (Ur. list RS 75/1998 z dne 19. 11. 1988). Ta kategorizacija je za toženca predstavljala pogoj za brezskrben nakup, h kateremu sicer ne bi pristopila.

Ne drži, da v času nakupa nepremičnine parc. št. 12 ni obstajala potreba po služnosti v zatrjevanem obsegu. Položaj te nepremičnine je namreč ustvarjal potrebo v obsegu zatrjevanega dostopanja na nepremičnino parc. št. 12 preko parc. št. 10 in 11. Na to kaže tudi naknadna parcelacija nekdanje parc. št. 49/4 v dve novi parc. št. 10 in 11, ki sta v naravi samostojni dovozni poti.

Ne glede na te navedbe pa toženca prerekata tudi način in utemeljenost izračunane uporabnine za uporabo parc. št. 11. Upoštevati je treba dobrovernost tožencev – ta izhaja iz prodajne pogodbe in aneksa k njej, kjer je kupnina za nepremičnino vključevala tudi neoviran dostop. Toženca sta uporabljala sporno nepremičnino kot dobroverna lastniška posestnika, celo večala sta njeno vrednost. To se še posebej nanaša na postavljen podporni zid in namestitev robnikov, kar ustvarja objektivno obstoječa potreba zaradi različnih nivojev zemljišča (parc. št. 12 in 11), kjer mora tožnik kot lastnik preprečiti izhajajočo nevarnost naplavin meteornih voda in erozije.

Toženca sta zatrjevala tudi samopomoč, saj imata po zakonu pravico do odstranitve nevarnosti, ki izhaja s parc. št. 11, pri tem pa je bil tožnik z njunimi deli neupravičeno obogaten. Zato je izračun izvedenca B. B. napačen.

Sodišče ni upoštevalo ostalih služnostnih upravičencev nepremičnine parc. št. 12, katerih zaveza k skupnemu vzdrževanju in preprečevanju škode na sosednih zemljiščih in povzročanju škode tretjim osebam izhaja ravno iz njihovega položaja služnostnih upravičencev, katerih položaj pa se je z aktivno udeležbo tožencev izboljšal. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da delitev bremena ni smiselna, takšno stališče pa je tudi nepreverljivo.

Sodišče prve stopnje je z ugotavljanjem domnevnega dogovora in položaja prekarija presojalo in ugotavljalo dejansko stanje izven trditvene podlage strank. Kot postopkovno kršitev je po mnenju tožencev treba šteti tudi vsebinsko neuporabljeno izvedensko mnenje izvedenca C. C. Sodišče kljub zatrjevanju in hkratnem povzetku navedenega izvedeniškega mnenja glede obstoja lastnosti kategorizirane javne poti tega ni upoštevalo pri zatrjevanem obstoju dobre vere tožencev in se do tega v obrazložitvi ni opredelilo.

Nadalje pritožba opozarja, da sodišče na eni strani ugotovi obstoj pravice tožencev na nepremičnini parc. št. 49/10, kjer se posredno tožencema ravno zaradi lastnosti kategorizirane javne poti omogoča neomejena uporaba skladno z namenom nepremičnine, vendar hkrati sodišče takšnega načina zatrjevane uporabe ne prizna tožencema za nepremičnino parc. št. 11. Končno pritožba opozori, da izvedenec ne more odločati o delitvi bremena in enakovredne obremenitve vseh služnostnih upravičencev, saj za tak namen tudi ni bil postavljen. V tem delu je izvedenec prekoračil svoja pooblastila – sodba namreč ne more temeljiti na pravni presoji izvedenca, ampak na pravni presoji sodišča. VSEBINA PRITOŽBE OBEH TOŽENCEV:

4. Pritožba opozarja, da je bilo glede parc. št. 10 ugotovljeno v nepravdnem postopku N 384/2017, da je akt o kategorizaciji podzakonski predpis, ki je v nasprotju z Ustavo RS, ker občina ni izvedla razlastitvenega postopka. Ker je ta podzakonski akt neustaven bi sodišče moralo uporabiti pravilo exceptio illegalis. Če se bo tudi ta postopek razvil v tej smeri, potem je glede na obrazložitev sodišča prve stopnje v tem postopku ugovor priposestvovanja s strani tožencev utemeljen, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da ugovor izpolnjuje vse ostale pogoje za dobroverno priposestvovanje služnosti. Če je takšna ugotovitev pravilna, je iz enakih razlogov utemeljen tudi enak ugovor na drugih delih parc. št. 11. V času tega pravdnega postopka je sodišče prve stopnje pravnomočno ugodilo v postopku N 384/2017 zahtevku za nujno pot na spornem trikotniku, ki leži na parc. št. 11. Pravnomočnost je nastopila 17. 11. 2020 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1686/2020. Glede tega trikotnika sta toženca torej upravičena do uporabe, zato od tega datuma dalje tožnik nima več utemeljenega negatornega zahtevka. Ravnanje tožencev v smislu izvajanja sodne odločbe N 384/2017 ne more biti več protipravno, zato je treba po prepričanju tožencev pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljaviti.

Glede dela parcele, ki ga toženca potrebujeta za uvoz v garažo (na skici B44 je ta del označen z vijolično barvo), pritožba navaja, da so izpolnjeni tako pogoji za 10-letno kot za 20-letno priposestvovanje. V zvezi s tem zatrjuje, da je tožnik pritožnikoma dovolil časovno neomejeno uporabo spornega dela parc. št. 11. Na to kaže dejstvo, da so imeli pred nakupom nepremičnine pravdne stranke in A. A. sestanek, na katerem so se dogovorili o dostopu. Življenjsko logično je, da toženca nepremičnine nikoli ne bi kupila brez urejenega dostopa. Življenjsko logično urejen dostop pomeni pot po tožnikovi parc. št. 10 od stika z javno potjo na začetku do parc. št. 11 in potem delno po parc. št. 11 za potrebe dostopa do hiše in dovoza v garažo. Po mnenju pritožbe je življenjsko nelogično razlikovanje glede dobre vere za dostop po parc. št. 10 in glede dostopa po parc. 11. Po prepričanju tožencev je življenjsko povsem neverjetno, da bi se toženca ob nakupu nepremičnine dogovorila glede parc. št. 11 za drugačen režim dostopa kot za parc. št. 10. Nobenega smisla ni v tem, da sodišče dostop do garaže tretira drugače kot dostop do hiše. Toženca hiše ne bi kupila, če ne bi verjela v pravico dostopa do garaže. Po mnenju pritožnikov je sodišče pravilno ugotovilo, da je bistvo dogovora med pravdnima strankama glede uporabe parc. št. 11, da sta se stranki vzajemno dogovorili, da tožnik za vožnjo do parc. št. 11 zgoraj delno uporabi parc. št. 12 (last tožencev), toženca pa za dostop do garaže in dvorišča ter kurilnice za hišo uporabljata del parc. št. 11. Toženca menita, da to življenjsko gledano ni bilo dogovorjeno le do preklica, ampak za vedno. Življenjsko gledano je logično, da če za vedno kupiš stvar, boš to storil le, če za vedno pridobiš tudi pravico dostopa do svoje stvari. Na drugi strani je bil pogodbeni namen tožnika, da pridobi pravico dostopa do svoje parc. št. 11 s parc. št. 10, saj je bil stik med obema parcelama (11 in 10) takrat »zaškarpan« in brez večjih gradbenih del tožnik na svojo parc. št. 11 ni mogel dostopati. Po prepričanju tožencev tak dogovor ni preohlapen in nedoločen. Življenjsko je, da se v normalnem življenju zelo pogosto takšni jasni dogovori dogovorijo ustno in se izvršujejo celo priposestvovalno dobo. Napačna je zato presoja, da gre zgolj za prekarij. Sodišče bi moralo v okviru odprtega sojenja pravdni stranki opozoriti na svoje videnje zadeve, pa tega ni storilo. Če gre za različno razumevanje pravdnih strank o tem, kaj sta se dogovorili, je treba uporabiti 82. člen OZ in poiskati skupen namen pogodbenikov. Ob zaslišanju sodišče prve stopnje ni iskalo tega namena, stranke pa tudi ne, saj niso vedele, da bi lahko bila sporna kvaliteta oz. vsebina dogovora o sicer nesporno dovoljeni uporabi parc. št. 11. V času nakupa nepremičnine sta imeli sedanji parc. št. 10 in 11 enotno številko 4, na njej pa je bila kategorizirana javna cesta. Toženec je kot prava neuka stranka verjel, da zaradi kategorizacije ne potrebuje služnosti.

Nadalje tudi ta pritožba ponavlja trditve glede gradbenega dovoljenja, pridobljenega v letu 1993. Toženca sta v dobri veri verjela, da je bilo izdano na podlagi rešenega vprašanja dostopa. Sicer pa pritožba še dodaja, da je bila hiša, glede katere je sporen dostop, zgrajena v letu 1993. Takrat je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki predstavlja legalizacijo že zgrajene stavbe. Od izgradnje hiše dalje in še pred njenim dokončanjem je A. A. (brat tožnika in pravni prednik tožencev) dostopal do svoje garaže, za kar je potreboval del parc. št. 11 na enak način, kot sedaj toženca. Tožnik je svojemu bratu dovoljeval uporabo celotne parc. št. 11, kar je bil tudi razlog za nakup nepremičnine s strani tožencev.

Toženca nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi, prepričana sta v svoj pritožbeni uspeh, zato bo treba stroške na novo odmeriti. Prav tako pa menita, da pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo uspeha pravdnih strank. Menita, da bi glede na dosežen uspeh morala biti odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, saj je delež uspeha približno polovičen, nikakor pa je 2/3 v korist tožnika in 1/3 v korist tožencev.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbi in predlaga, da ju pritožbeno sodišče zavrne, pritožnikoma pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ker se navedbe obeh pritožb v pretežnem delu ponavljajo, pritožbeno sodišče naenkrat odgovarja na navedbe obeh pritožb. 8. Ključno v zadevi je vprašanje priposestvovanja služnosti. Sodišče prve stopnje je za parc. št. 10, k. o. X, ugotovilo, da sta toženca dostop po cesti preko te parcele priposestvovala, medtem ko pa za sporne dele parc. št. 11, k. o. X, tega ni ugotovilo.

9. Toženca sta svojo nepremičnino parc. št. 12, k. o. X, kupila v letu 1999. Glede aneksa k tej pogodbi iz leta 2002 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da 4. člen tega aneksa govori o cestnem dostopu, cesta pa je tedaj potekala po tistem delu zemljišča parc. št. 4, ki ima sedaj parc. št. 10, ne pa po delu, ki ima parc. št. 11. Tak dogovor je bil tudi razlog, ki je po presoji sodišča prve stopnje zadoščal za dobroverno priposestvovanje služnosti hoje in vožnje po parc. št. 10, ki je (in je bila tudi v letu 1999) v naravi cesta. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom v celoti soglaša. 10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je menilo, da manjka konkretizacija trajanja in izvrševanja dobroverne posesti uporabe in dostopa preko parc. št. 10 in 11 v okviru materialno procesnega vodstva toženca pozvati na dopolnitev dejanskih navedb, je treba pojasniti, da sta bila toženca k dopolnitvi teh navedb pozvana. Že sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve zapisalo, da sta bila na naroku 24. 5. 2018 izrecno opozorjena , da so trditve glede priposestvovalne dobe pravnega prednika nekonkretizirane,1 poleg tega pa je tudi tožnik v svojih vlogah večkrat opozoril na pomanjkljivost teh trditev.2 Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi opustilo materialno procesno vodstvo. Pritožbeno sklepanje, da v letu 1993 ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje, če objekt ne bi imel dostopa, ni pravilno. Kot je že bilo pojasnjeno, je za dostop zadoščal del nekdanje parc. št. 4, ki sedaj nosi parc. št. 10 in preko katerega poteka tudi dovozna cesta do hiše tožencev na parc. št. 12. To pa seveda pomeni, da je hiša dostop imela. V zvezi s trditvami, da se je sporna pot (tudi preko parc. št. 11) priposestvovala najmanj v letu 2013, saj naj bi se od pridobitve gradbenega dovoljenja v letu 1993 ves čas uporabljala na enak način, h gradbenemu dovoljenju pa je dal soglasje tudi tožnik, je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ugotovilo, da ni jasno v katerem obdobju od leta 1993 do 1999 naj bi pravni prednik tožencev A. A. začel izvrševati zatrjevano služnost, prav tako tudi ne, kdaj po pridobitvi gradbenega dovoljenja je začel z gradnjo hiše. Pritožbene navedbe o uporabi poti od leta 1993 in izgradnji hiše v letu 1993 predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženca takšne navedbe nista podala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa nista pojasnila, zakaj jih do konca postopka na prvi stopnji ne bi mogla podati. V zvezi s soglasjem tožnika k gradbenem dovoljenju pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izjava tožnika na prilogi B27 ne potrjuje ničesar drugega, kot le, da tožnik h gradnji na parc. št. 13 nima nobenih pripomb. Takšno soglasje pa samo po sebi ne vključuje uporabe vseh možnih poti, razen če katere od teh ni izrecno navedena in v prilogi B27 ni omenjena nobena pot. 11. Toženca trdita, da ne bi kupila nepremičnine brez urejenega dostopa. Da njuna nepremičnina dostop vsekakor ima (preko parc. št. 10), je bilo že pojasnjeno. Tudi ne drži, da toženca nimata dostopa do garaže – imata ga preko svojega zemljišča, res pa je da na ta način lahko v garažo parkirata samo eno vozilo, vendar to ne pomeni, da dovoza do garaže nimata.

12. Logičen je nadalje zaključek o tem, da sta se pravdni stranki v letu 1999 dogovarjali o kasnejšem nakupu dela parc. št. 4, ki ima danes parc. št. 11, a da se glede tega niso dogovorile. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi, da v času nakupa hiše zaradi stanja dvorišča zatrjevana služnost preko parc. št. 11 tožencema ni bila potrebna. To izhaja iz 23. točke obrazložitve, kjer je ugotovljeno, da je na podlagi primerjave fotografij v času nakupa s kasnejšimi fotografijami razvidno, da dva stebra, ki sta jih na svojo parcelo postavila toženca, nedvomno zožujeta prostor za vožnjo. Pritožbene trditve, da je bila ob nakupu hiše služnost po (sedanji) parc. št. 11 potrebna, zato niso utemeljene. Tudi naknadna parcelacija nekdanje parc. št. 4 sama po sebi ne kaže, da bi bila po (sedanji) parc. št. 11 potrebna služnost zaradi dostopa tožencev.

13. Pritožba nadalje zatrjuje pravico tožencev do samopomoči, ko naj bi odstranila posledice slabo narejene kanalizacije in odvodnjavanja parc. št. 10 in 11. Sodišče prve stopnje je (ob angažiranju izvedenca gradbene stroke) v zvezi s tem ugotovilo, da bi bilo problem odvodnjavanja mogoče rešiti tudi z ukrepi na zemljišču tožencev, brez posegov na parcelo tožnika. Ker toženca v okviru dovoljenega pravnega varstva od tožnika ne bi mogla uspešno uveljaviti izvedbe točno določenega ukrepa (npr. postavitve zidu in asfaltiranja na tožnikovi parceli), ker ne gre za edini način odprave težav z odvodnjavanjem, pač pa bi morala izbiro ukrepa, ki pomeni rešitev problema, primarno prepustiti tožniku, se v tej pravdi ne moreta uspešno braniti, da njun poseg ni protipraven. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 14. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da bi bilo treba nadomestilo za uporabo sporne parcele razdeliti tudi med vse tiste, ki imajo na parc. št. 11 vpisano služnost (ta je vpisana v korist 13 parcel), je že sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo (s pomočjo izvedenca gradbene stroke), da se pot po parc. št. 11 ne uporablja za dostop do teh parcel, čeprav je v njihovo korist vpisana služnost. Sam vpis služnosti v zemljiški knjigi seveda še ne pomeni dejanske uporabe služnosti. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da plačilo uporabnine v celoti odpade na toženca. Pri tem pa ne gre za pravno presojo izvedenca, ampak za presojo sodišča. Izvedenec je zgolj dejansko ugotovil, da se kljub v zemljiško knjigo vpisani služnosti parc. št. 11 ne uporablja za dostop do 13 parcel. 15. Sodišče prve stopnje ni odločalo preko zahtevka, ko je v 27. točki obrazložitve omenilo prekarij, saj je zgolj ugotovilo, da dogovor, kot ga je v svoji izpovedbi opisal tožnik (torej dogovor »malo ti po mojem, malo jaz po tvojem«), ne more biti podlaga za dobroverno priposestvovanje služnosti na parc. št. 11. Pojasnilo je, da bi moralo iz dovoljenja tožnika, če naj bi predstavljalo podlago za dobroverno priposestvovanje služnosti, biti jasno, da gre za dovoljenje za trajno uporabo za hojo in vožnjo, in jasen točen obseg, sicer gre za prekarij. Po presoji pritožbenega sodišča to ne pomeni odločanja preko trditvene podlage.

16. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do lastnosti kategorizirane javne poti, saj je pojasnilo, da poteka cesta po sedanji parc. št. 10 (in je potekala tudi v letu 1999), da pa cesta ne poteka po sedanji parc. št. 49/11, kjer je bila in je še vedno zgolj pot. Tako je sodišče prve stopnje jasno razmejilo uporabo obeh parcel. Tudi namen obeh strank v zvezi z dogovorom o uporabi poti je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Kot je namreč večkrat poudarilo, je bil namen, da imata toženca dostop do njune nepremičnine, za kar pa zadošča cesta po parc. št. 10. S tem je odgovorjeno tudi na trditve o vsebinsko neuporabljenem izvedeniškem mnenju izvedenca C. C., glede katerega pritožba izpostavlja zlasti ugotovitve v zvezi z lastnostjo kategorizirane javne poti. Ob tem je treba poudariti še, da gre za izvedeniško mnenje, ki ni bilo izdelano v tej pravdni zadevi, ampak za nepravdno zadevo N 384/2017. 17. Sklep v nepravdni zadevi N 384/2017 (ki ga omenja v 28. in 29. točki obrazložitve sodišče prve stopnje in na katerega se sklicuje tudi pritožba), je v vmesnem času s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1686/2020, z dne 17. 11. 2020 že postal pravnomočen. S tem sklepom je bila ustanovljena nujna pot na parc. št. 11 in sicer gre za trikotnik, površine 1 m2, vendar ta ustanovitev nujne poti ne velja za nazaj, torej za čas, ki ga obravnava sodišče v tej pravdni zadevi, ampak le za naprej, saj (kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje) do konca glavne obravnave v tej zadevi oblikovalni učinek navedenega sklepa o nujni poti še ni nastopil. Zato ustanovitev nujne poti ne vpliva na izračun uporabnine za obdobje, za katero je bila uporabnina tudi priznana. Prav tako ustanovljena nujna pot ne vpliva na nedenarno obveznost, ki je bila tožencema naložena s III. točko izpodbijane sodbe, saj bosta toženca ustanovitev nujne poti lahko uveljavljala šele v ugovoru v morebitni izvršbi. Gre za vprašanje časovnih mej pravnomočnosti, ki določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, kar pomeni stanje do katerega trenutka sodišče lahko upošteva, ko odloča v zadevi. Časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je zadnji trenutek, v katerem stranki še lahko navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi. Zato je logično, da dejstev, ki se zgodijo kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema.3 Sodišče lahko torej pri sojenju upošteva le tisto, kar je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.4 Pritožba tako nima prav, ko meni, da bo že zaradi pravnomočnega sklepa o ustanovitvi nujne poti treba razveljaviti izpodbijano sodbo.

18. Še o vprašanju dobrovernosti, ki je sodišče po mnenju pritožbe ni upoštevalo pri odmeri uporabnine. O dobrovernosti sta toženca sicer podala določene trditve, ampak zgolj v povezavi z zatrjevanim priposestvovanjem, ki pa ga sodišče prve stopnje za pot po parc. št. 11 ni ugotovilo. Glede na to pravilno ni upoštevalo dobrovernosti v zvezi z odmerjeno uporabnino za uporabo delov parc. št. 11, o čemer je več pojasnjeno že v prejšnjih točkah te obrazložitve.

19. Končno je pravilna tudi stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje je uspeh med strankama razdelilo: 2/3 uspeh tožnika in 1/3 uspeh toženca, kar je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno. Glede na naravo tožbenega zahtevka namreč ni mogoče uspeha ugotavljati matematično, ampak je treba pri tem presoditi vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). To pa pomeni na eni strani upoštevanje uspeha s posameznimi vtoževanimi zahtevki, kot tudi na drugi strani upoštevanje višine stroškov, ki jih je imela vsaka stranka v postopku, zlasti tudi stroškov, ki jih sta jih imeli stranki z vnaprejšnjo založitvijo predujma za različne izvedence. Upoštevaje vse okoliščine zadeve, je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna razdelitev, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, posledično pa so tudi pravilno odmerjeni pravdni stroški.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

21. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa sama pa trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP). Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 List. št. 128. 2 Npr. v VI. točki vloge z dne 1. 6. 2017. 3 A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 319. členu, 3. knjiga, str. 168, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009. 4 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 337. členu, 3. knjiga, str. 228, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009.