Jedro

Toženci niso dolžniki glavničnega zneska in zato tudi niso dolžni tožeči stranki plačati znesek zamudnih obresti, ki nastanejo z glavno terjatvijo kot objektivna posledica zamude s plačilom glavnega zneska.

Po določbi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga čim upnik vloži tožbo pred sodiščem. To pa pomeni, da tudi če pomanjkljivo sestavljena tožba terja njeno popravo, to ne odloži pretrganja zastaranja na kasnejši trenutek, ko tožeča stranka v skladu s pozivom sodišča tožbo popravi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi pod I izreka: pod točko 1. v celoti, pod točko 2 pa, kolikor se nanaša odločitev na toženca M.V., nadalje pod II, III in pod V izreka sodbe (v zavrnilnem delu) in se v teh delih vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi v nerazveljavljenem in izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi osmotožene stranke zoper odločitev o stroških postopka pod V izreka (v ugodilnem delu) se ugodi in se v tem delu prvostopna odločitev razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem mora toženec M.V. plačati tožnici na račun kupnine prejete od GG Novo mesto znesek 775.744,50 SIT, nadalje je zavrnilo tožbeni zahetevk po katerem morajo prvo do osmo toženci plačati tožnici zamudne obresti od navedenega zneska od 28.5.1998 dalje. Zavrglo pa je tožbeni zahtevek, po katerem mora toženec M.V. plačati tožnici kupnino oziroma denarno vrednost na parceli 256/1 k.o. G. vas na podlagi odločbe Zavoda za gozdove Slovenije OE Novo mesto št. 322-07-01.40-1037/99, z dne 7.9.1999 posekan les - 5 kom smrek v bruto izmeri 12,32 m3, 14 kom hrastov v bruto izmeri 14.09 m3, 1 kom bukve v izmeri 3,08 m3 in 18 kom robinij v bruto izmeri 23,87 m3 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1999 dalje. O stroških je odločilo tako, da mora tožeča stranka prvo do sedmo tožencem plačati pravdne stroške v znesku 691.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila, toženi stranki Republiki Sloveniji pravdne stroške v znesku 242.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila, toženec M.V. pa je dolžan tožnici plačati njene pravdne stroške v znesku 486.828,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper točke I, II, III in IV izreka, v točki V izreka pa le za presežek zneska pravdnih stroškov nad zneskom 486.828,00 SIT. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da naj bi bila zahtevka pod točkama I in II izreka sodbe neopredeljena in oziroma nesklepčna ni pravilna. Tožnica je namreč v celoti zadostila določilu 1. odstavka 180. člena ZPP. Tožbena zahtevka sta povsem določna, sklepčna in izvršljiva z vsemi pravnimi posledicami. Zaradi dokazovanja višine oziroma natančne denarne vrednosti tožbenega zahtevka je tožnica sodišču predlagala izvedbo dokazov, ki bi tožnici, če bi jih sodišče izvedlo, omogočili postavljene zahtevke le še dodatno specificirati z navedbo ustreznega denarnega zneska. Pri obeh zahtevkih gre za zahtevka zaradi povrnitve škode, ki jo je utrpela tožnica kot lastnica parcele, pred katero sta se sečnji, predvsem druga in iz njiju izvirajoči dohodki, skrivali. Pri odločitvi o stroških, po kateri je tožnica prvo do sedmotožencem dolžna plačati znesek 691.370,00 SIT pa ni upoštevano, da je bila tožena stranka povsem neaktivna z izjemo odgovora na tožbo in pripravljalnega spisa z dne 13.6.2000. Pasivno udeležbo pooblaščenca iz Ljubljane bi tudi lahko nadomestil substitut s sedežem pisarne v Novem mestu. Pravdanje je teklo le med tožnico in osmotožencem. Odločitev o priznanju stroškov Republiki Sloveniji pa je v nasprotju z določilom 162. člena ZPP, ki določa, da državni organ nima pravice do povračila nagrade. Ker je devetotoženo stranko zastopal zunanji oddelek Državnega pravobranilstva v Novem mestu stroški v zvezi s prihodom na sodišče niso nastali, plačila sodnih taks pa je devetotožena stranka oproščena. Glede odločitve o stroških osmotoženca pa je odločitev nepravilna v tistem delu, v katerem sodišče tožnici ne priznava in tožencu v plačilo ne nalaga še preostanka tožničinih pravdnih stroškov v znesku nad 486.828,00 SIT. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni oz. razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu sodniku in s stroškovno posledico.

Toženec M.V. se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka pod V izreka sodbe. Meni, da ni pravilna odločitev, da bi moral nositi vse stroške postopka do izdaje delne sodbe na podlagi pripoznave. Stroške bi delno morali nositi tudi prvo do sedmo toženci, ki so le delno priznali utemeljenost tožbenega zahtevka in so se sklicevali na dobrovernost. Tudi toženec jim je sledil in se je skliceval na dobrovernost. O spornosti zadeve so bili toženci obveščeni vendar o tem pritožnika niso obvestili. Če bi toženec to vedel, pogodbe ne bi sklenil. Ostali toženci pa niso bili v dobri veri. Sporna prodajna pogodba ni bila razveljavljena iz razlogov na strani pritožnika, temveč ker je po ugotovitvah sodišča šlo za prodajo nepremičnin s strani oseb, ki niso bile dejanski lastnik prodane nepremičnine. Tega pa pritožnik ni vedel ob sklepanju pogodbe, saj se je upravičeno zanesel na podatke zemljiške knjige. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe z dne 13.12.2001 navedlo, da pritožniku verjame, da je bil ob zapisu kupoprodajne pogodbe v dobri veri. Ničnostni razlog torej ni nastal na strani osmega toženca. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa v odločbi o pravdnih stroških pod V. izreka spremeni tako, da v tem delu sodbe odmerjene stroške v znesku 486.828,00 SIT z obrestmi naloži v plačilo tudi ostalim tožencem do ene polovice, podrejeno pa odloči, da morajo vsi toženci te stroške plačati nerazdelno in še odloči, da morajo ostale pravdne stranke nerazdelno povrniti osmemu tožencu stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba osmo tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke Ni utemeljena pritožba kolikor izpodbija tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od glavnice 775.744,50 SIT zoper prvo do sedmo tožence. Ta del sodbe tožeča stranka le formalno izpodbija, ne da bi navedla vsebinske razloge. Zato sodišče druge stopnje na podlagi uradnega materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe pritrjuje pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča o akcesornosti zamudnih obresti v razmerju do glavnice. Prvo do sedmotoženci niso dolžniki glavničnega zneska zato tudi niso dolžni tožeči stranki plačati znesek zamudnih obresti, ki nastanejo z glavno terjatvijo kot objektivna posledica zamude s plačilom glavnega zneska in v konkretnem primeru predstavljajo sankcijo za zamudo zaradi neplačanega glavničnega zneska zgolj v breme osmotoženca prisojene odškodnine (v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno določilo 374. člena OZ).

Prav tako je pravilna odločitev o prisoji stroškov devetotoženi stranki. Pravico do nagrade državnemu pravobranilcu, ki zastopa Republiko Slovenijo, daje specialna določba 1. odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, po kateri se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Državno pravobranilstvo, ki je zastopalo devetotoženo stranko, pa ni priglasilo potnih stroškov ali kakšnih drugih stroškov v zvezi s samim prihodom na sodišče, prav tako pa tudi ne sodnih taks in so zato pritožbene trditve v nasprotni smeri v nasprotju s podatki spisa in sodbe sodišča prve stopnje, ki teh stroškov ni priznalo, ker niso bili prijavljeni.

Sodišče prve stopnje je ob povedanem v navedenih delih pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da v teh izpodbijanih delih sodbe tudi ni zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP).

Zato je ob povedanem zavrnilo pritožbo v teh delih in potrdilo v teh delih (točka 2 pod I kolikor se nanaša na prvo do sedmotožence in točka IV izreka) sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor izpodbija zavrnilni del sodbe pod 1. in 2. točko (kolikor se v tem delu nanaša na odločitev zoper osmotoženca) pod I izreka sodbe. Glede zahtevka za znesek 775.744,50 SIT z zamudnimi obrestmi od

3.11.1997 sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno šteje začetek teka zastaralnega roka šele od poprave tožbe dalje. Po določbi 388. člena ZOR, se namreč zastaranje pretrga čim upnik vloži tožbo pred sodiščem. To pa pomeni, da tudi če pomanjkljivo sestavljena tožba terja njeno popravo, to ne odloži pretrganje zastaranja na kasnejši trenutek, ko tožeča stranka v skladu s pozivom sodišča tožbo popravi. Vsak pravdni postopek se upoštevaje določbo 179. člena ZPP namreč prične z vložitvijo tožbe, ne glede ali ta zadošča procesnim zahtevam v smislu 105. člena ZPP (razumljivost in določnost oziroma navedba predpisanih sestavin). V konkretnem primeru je bila tožba v tem delu vložena v letu 1999 in upoštevaje v letu 1997 nastalo terjatev triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR še ni potekel. Torej četudi je tožeča stranka navedla denarni znesek v tožbi šele dne 18.3.2004, potem, ko je šele pridobila potrebne podatke za opredelitev višine zahtevka, ta trenutek ob povedanem ni pomemben za nastanek pretrganja zastaranja tega zahtevka in le ta ni zastaran. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava - konkretno cit. določbe 388. člena ZOR je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot zastaran in se zato razumljivo tudi ni ukvarjalo z okoliščinami v zvezi s samo podlago in višino tega zahtevka. Zato pa je ostalo v tem delu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo sodišče tudi v tem delu pritožbi ugoditi ter razveljaviti ta del izpodbijane sodbe ter zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati odločilne dejanske okoliščine v zvezi s spornim temeljem in višino zahtevka.

Nepravilna je tudi zavrnilna odločitev pod II izreka sodbe.

V tem delu je tožeča stranka opredelila zahtevek le opisno, ne da bi navedla višino odškodnine, ki jo zahteva. Ta tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrglo, pri čemer pa poprej ni izvedlo postopka poprave tožbe v tem delu v skladu z določbo 108. člena ZPP (kot pa je sicer pravilno ravnalo v zvezi s prej omenjenim tožbenim zahtevkom). V skladu z določbo 4. odstavka cit. člena pa lahko sodišče tožbo zavrže le, če tožeča stranka ne upošteva njegovega predhodnega poziva k popravi oziroma dopolnitvi. Posledično je zato sodišče prve stopnje zahtevek (pravilno - tožbo) nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zavrglo, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je s takšnim ravnanjem neupravičeno odvzelo tožeči stranki možnost meritornega obravnavanja tega zahtevka pred sodiščem. Zato je moralo pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugoditi ter razveljaviti ta del izpodbijane sodbe ter zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej izvesti predpisani postopek iz 108. člena ZPP.

Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev pod V izreka sodbe. Pravilna odločitev o stroških prvostopnega postopka bo mogoča šele, ko bo znan nov skupen uspeh tožeče stranke glede vseh njenih zahtevkov. Potrebno pa je bilo razveljaviti tudi izpodbijano stroškovno odločitev pod III izreka, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo plačilo stroškov v višini 651.828 SIT prvo do sedmotožene stranke. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo prvo do sedmotoženim strankam vse stroške postopka, čeprav je njihov uspeh le delen. Ugodeno je bilo namreč tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe, ki ga je tožeča stranka uperila tudi proti tem toženim strankam. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialnopravno določbo 1. in 2. odstavka člena 154. člena ZPP, ki kot osnovno načelo predvideva odločanje o stroških glede na uspeh vsake od pravdnih strank. Posledično so zato izostale v razlogih prvostopne sodbe dejanske ugotovitev o stroških tožeče stranke v zvezi z zahtevkom, s katerim je uspela v tem delu tudi glede prvo do sedmotožene stranke in o tem kakšen delež stroškov gre pripisati navedenim toženim strankam v zvezi s tem delom zahtevka (člen 355 ZPP).

K pritožbi osmotožene stranke Osmotoženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pod točko V izreka sodbe nepravilno le njemu naložilo v plačilo vse stroške tožeče stranke v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe, s katerim je tožeča stranka uspela do sedaj v tej pravdi. Kot že zgoraj omenjeno, je bil ta zahtevek uperjen tudi zoper prvo do sedmotoženo stranko in sicer kot nujne sospornike (pogodbene stranke pogodbe).

To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji uspeha oziroma neuspeha in posledične obremenjenosti pravdnih strank s stroški nasprotne stranke uporabiti prvenstveno določbo 3. odstavka 161. člena ZPP, ki ureja odločanje o stroških postopka, če gre za sospornike, in v delu, kolikor so pravdni stroški tožeče stranke nastali v zvezi s tem zahtevkom, naložiti stroške v solidarno plačilo vsem navedenim toženim strankam. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo tako tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede stroškov posameznih pravdnih strank v tem delu, kar je terjalo ugoditev toženčevi pritožbi, ter razveljavitev tudi te stroškovne odločitve in vrnitev zadeve tudi v tem delu v novo odločanje (člen 355 ZPP).

Sodišče druge stopnje pa ni našlo razlogov za vrnitev zadeve v odločanje drugemu sodniku in zato tovrstnemu pritožnikovemu predlogu ni ugodilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 154. člena ZPP.