Jedro

Ni nobenega razumnega razloga, da bi se dolžnikov položaj moral varovati bolj, kot položaj (zavarovanega) upnika. Razlaga, za katero se zavzema pritožnik, bi namreč pomenila, da upniki, katerih terjatve so zavarovane, v nobenem primeru ne bi smeli predlagati stečajnega postopka, pač pa bi se vedno morali poslužiti izvršilnega postopka, pa čeprav se ta izkaže kot neuspešen in neučinkovit (kot v konkretnem primeru). Ne gre za vprašanje, kateri od postopkov (stečajni ali izvršilni) je nujen za dosego cilja, pač pa za vprašanje, kateri od postopkov je učinkovitejši; torej v katerem postopku lahko upnik bolje in učinkoviteje doseže uresničitev svojega interesa, to pa je poplačilo svoje terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, imenovalo upravitelja ter ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, preko katere upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlagal je zavrženje predloga oziroma prekinitev postopka zaradi ustavne presoje določil ZFFPPP, po katerih je legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka tudi zavarovani upnik. Podrejeno je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj se opredeli do pritožnikovih ustavnopravnih argumentov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je bistveno sporno materialnopravno vprašanje, ali lahko začetek postopka osebnega stečaja predlaga tudi upnik, ki ima svojo terjatev do dolžnika zavarovano, v konkretnem primeru z nepremičninami dolžnika na temelju notarskega zapisa / sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Ni sporno, da je pritožnik (hipotekarni zastavitelj) hkrati tudi dolžnik zavarovane terjatve, in sicer po kreditni pogodbi št. 5170112-0395-1481/30, vendar pritožnik meni, da predloga za začetek stečajnega postopka (postopka osebnega stečaja) ne more vložiti upnik, ki ima terjatev zavarovano, pač pa je legitimiran le upnik, ki ima navadno terjatev do dolžnika.

5. Višje sodišče s pritožbenimi navedbami ne soglaša iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja obrazložitve.

6. Osnovni namen postopka osebnega stečaja je poplačilo upnikov (prim. 382. člen ZFPPIPP). Namen postopka osebnega stečaja je torej enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo: postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP), zato se po splošnem pravilu (prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP) za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila o stečajnem postopku nad pravno osebo, urejena v oddelkih 5.1 do 5.10 zakona. Ne drži pritožbena navedba, da je postopek osebnega stečaja namenjen izključno varovanju pravic in interesov navadnih upnikov (ne pa tudi upnikov, katerih terjatve so zavarovane bodisi z ločitveno bodisi z izločitveno pravico), saj kaj takega iz zakona ne izhaja; stečajni postopek (nad fizično ali pravno osebo) se namreč vodi zaradi uresničitve upnikovih interesov, da dosežejo poplačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deleži kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega upnika v enakem položaju. Zaradi uresničitve tega interesa se v stečajnem postopku unovči vse premoženje stečajnega dolžnika in iz denarnega dobroimetja, doseženega z unovčenjem plačajo terjatve upnikov (prim. dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, str. 165 - 166). Ločitvena pravica (v konkretnem primeru zastavna pravica; prim. prvi odstavek 128. člena SPZ) ne pomeni, da ločitveni upnik ne more predlagati začetka postopka osebnega stečaja, pač pa, da bo upnikova terjatev poplačana iz določenega premoženja pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

7. Pritožnik pravilno navaja, da je vsebina zahteve po pravnem varstvu, ki se jo zasleduje z vložitvijo predloga za stečaj, enakopravno obravnavanje upnikov (v smislu, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju), vendar pa je razumnost in sorazmernost predloga za začetek postopka osebnega stečaja potrebno obravnavati tudi z vidika upnikov, da pridejo do poplačila terjatev. Upniki imajo namreč ustavno pravno varovano pravico do premoženja (zasebne lastnine), torej do poplačila svojih terjatev, zaradi česar jim ni mogoče omejiti pravice do sodnega varstva na tak način, kot to predlaga pritožnik. Ob izrecni odsotnosti zakonskih določb, ki bi upnika z zavarovano terjatvijo izključevala iz kroga aktivno legitimiranih za predlaganje začetka stečajnega postopka, bi drugačna odločitev pomenila kršitev pravice do sodnega varstva.

8. Aktivno legitimacijo za začetek stečajnega postopka določa ZFPPIPP v 231. členu, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja. Po določbi 3. točke navedenega člena, je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže v tej točki navedene materialno pravne pogoje. Zakon kot predlagatelja ne izključuje upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico, zato ni pravne podlage, da bi se takemu upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Ali je upniku mogoče omejiti pravico do sodnega varstva v postopku osebnega stečaja, je potrebno razlagati tudi skozi pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v sporu in to, da je sodno varstvo učinkovito, takšno, da lahko stranka učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi.

9. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je identičen – poplačilo upnikove terjatve. Toda zgolj ta ugotovitev ne zadošča za zaključek, da upnikov položaj v stečajnem postopku ne bo ugodnejši. ZFPPIPP določa drugačen način prodaje nepremičnin (unovčenja stečajne mase; pododdelek 5.8.2. ZFPPIPP), kot je to v izvršilnem postopku (členi 178. in nadaljnji), zato upniku ni mogoče odvzeti pravice do pravnega varstva v okviru stečajnega postopka (prim. VSL sklep Cst 287/2013) oziroma mu odreči pravno varstvo z utemeljitvijo, da ima možnost zoper dolžnika voditi izvršilni postopek. Četudi bi upnik lahko dosegel poplačilo v drugem postopku (kar se je v konkretnem primeru izkazalo kot neučinkovito), lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku.

10. Ob zgoraj navedenem se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da stečajni postopek v premoženjsko in osebnostno sfero dolžnika posega bistveno bolj intenzivno kot izvršilni postopek. Četudi sta poslovna in razpolagalna sposobnost dolžnika v stečajnem postopku omejeni, vse terjatve štejejo za zapadle, imenuje se stečajni upravitelj, ... pa to ne more biti razlog, da se upniku omeji varovanje ustavne pravice do zasebne lastnine (torej do poplačila terjatev) z omejitvijo pravice do sodnega varstva. Prav tako ni nobenega razumnega razloga, da bi se dolžnikov položaj moral varovati bolj, kot položaj (zavarovanega) upnika. Razlaga, za katero se zavzema pritožnik, bi namreč pomenila, da upniki, katerih terjatve so zavarovane, v nobenem primeru ne bi smeli predlagati stečajnega postopka, pač pa bi se vedno morali poslužiti izvršilnega postopka, pa čeprav se ta izkaže kot neuspešen in neučinkovit (kot v konkretnem primeru). Ne gre za vprašanje, kateri od postopkov (stečajni ali izvršilni) je nujen za dosego cilja, pač pa za vprašanje, kateri od postopkov je učinkovitejši; torej v katerem postopku lahko upnik bolje in učinkoviteje doseže uresničitev svojega interesa, to pa je poplačilo svoje terjatve.

11. Višje sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da je v sodnem postopku mogoče zahtevati varstvo svojih pravic in interesov, ne pa tudi s stališčem, da se lahko vloži predlog za stečaj tudi zaradi varstva tujih pravic in interesov. V zvezi s tem vprašanjem je stališče zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 37/2014, in sicer da hipotekarni upnik ni upravičen predlagati stečajnega postopka nad zastaviteljem, če ta hkrati ni dolžnik zavarovane terjatve. Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre.

12. Višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da neuspešna unovčitev premoženja v izvršilnem postopku ne pomeni priznanja aktivne legitimacije zavarovanemu upniku, kot to zmotno navaja pritožnik, ko iz konteksta celotne obrazložitve iztrganim posameznim stavkom ustvarja navidezno nasprotje, ki ga v resnici ni. Zaradi tega se višje sodišče do posameznih pritožbenih navedb, ki sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo s prej navedenim argumentom, v tem delu ne opredeljuje.

13. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.