Jedro

Sodišče dediče napoti na pravdo takoj, ko je med njimi spor, ali se neko premoženje všteva v dedni delež določenega dediča, pri čemer je irelevantno, od koga direktno naj bi ta dedič to premoženje prejel. V obravnavani zadevi je dedinja A. B. lastnica spornih nepremičnin, za katere dediča A. P. in A. C. trdita, da jih je prejela kot darilo od zapustnika, čemur ona oporeka. Torej je med njimi sporno, ali se te nepremičnine vštevajo v njen dedni delež, posledično čemur jih je potrebno napotiti na pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v VII. točki izreka spremeni tako, da se dediča A. P. in A. C. P. napoti na pravdo, da s tožbo proti dedinji A. B. uveljavljata zahtevek, da se v njen dedni delež kot darilo vštejeta nepremičnini parc. št. 433 in 434, obe k.o. X – do ½ (ena polovica vile X).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka ta zapuščinski postopek prekinilo, pod II. točko izreka je napotilo na pravdo dediča A. P. zoper dediča A. C. P. z zahtevkom, da se v njegov dedni delež všteje kot darilo nepremičnini parc. št. 433 in 434 k.o. X do ½, pod III. točko izreka je dediča A. P. napotilo na pravdo zoper dediča A. C. P. in A. B. z zahtevkom, da ima do zapustnika terjatev iz naslova preživljanja, pod IV. točko izreka je dediča A. C. P. in A. B. napotilo na pravdo zoper dediča A. P. z zahtevkom, da se v njegov dedni delež vštejejo darila – tam naštete premičnine, pod V. točko izreka je dedinjo A. B. napotilo na pravdo zoper dediča A. P. in A. C. P. z zahtevkom, da se v njun dedni delež vračunajo izdatki, ki jih je zapustnik imel z njunim nadaljnjim šolanjem na fakulteti, pod VI. točko izreka je dedičem, napotenim na pravdo, naložilo vložitev tožbe v roku 30 dni, pod VII. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek A. P. in A. C. P. zoper dedinjo A. B., da se v njen dedni delež kot darilo vštejeta nepremičnini parc. št. 433 in 434 k.o. X do ½, pod VIII. točko izreka pa je odločilo, da v kolikor dediči, napoteni na pravdo, tožb v danem roku ne vložijo, bo sodišče nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo njihove navedbe.

2. Zoper sklep se je v roku pritožil dedič A. P., ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni skladno njegovim pritožbenim navedbam. Navaja, da je sodišče prve stopnje v VII. točki izreka neutemeljeno zavrnilo zahtevo za napotitev na pravdo, da se v dedni delež dedinje A. B. kot darilo vštejeta nepremičnini parc. št. 433 in 434 k.o. X do ½, ker naj bi A. B. ta solastniški delež kupila od brata A. in ga ni prejela od zapustnika. Pri tem vprašanju sodišče ignorira dokument (oporoko), ki ga je zapustnik sam sestavil dne 20. 5. 1975 ter njegovo oporoko z dne 21. 11. 1951. Iz obeh namreč nedvoumno izhaja, da sta A. B. in A. P. od zapustnika prejela podarjeno vsak ½ predmetne nepremičnine. Vse morebitne kupoprodajne pogodbe v tej zvezi so bile fiktivne. Nadalje je sodišče tudi neutemeljeno odločilo, da podarjenega pohištva, ki ga je prejel A. C. P., ne bo upoštevalo pri višini njegovega dednega deleža, ker je takšna odločitev neutemeljena in v nasprotju z dogovorom o vračunavanju daril. 3. Dedinja A .B. v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na neupoštevne pritožbene novote.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V drugi polovici 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje nedvoumno in pravilno pojasni, da med dediči ni sporno, da je A. C. P. od zapustnika kot darilo prejel pohištvo, posledično čemur po tem vprašanju dedičev ni bilo potrebno napotiti na pravdo. Zmotno je torej pritožnikovo prepričanje, da sodišče tega darila ne bi vštelo v dedni delež dediča A. C. P., ker bo to storilo samo v zapuščinskem postopku, ko bo ugotavljalo dedne deleže posameznega dediča, saj je dejstvo prejema tega darila med dediči nesporno.

6. Utemeljeno pa pritožba oporeka zavrnitvi zahtevka vštevanja daril dedinji A. B. v njen dedni delež, navedenih v VII. točki izpodbijanega sklepa, ker A. B. po podatkih zemljiške knjige teh nepremičnin ne bi prejela direktno od zapustnika, ampak od sodediča A. C. P. na podlagi z njim sklenjenih darilne in kupne pogodbe. Po izrecni določbi 3. točke drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) namreč sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo tudi, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunavanje v dedni delež. Torej sodišče dediče napoti na pravdo takoj, ko je med njimi spor, ali se neko premoženje všteva v dedni delež določenega dediča, pri čemer je irelevantno, od koga direktno naj bi ta dedič to premoženje prejel. V obravnavani zadevi je dedinja A. B. lastnica spornih nepremičnin, za katere dediča A. P. in A. C. trdita, da jih je prejela kot darilo od zapustnika, čemur ona oporeka. Torej je med njimi sporno, ali se te nepremičnine vštevajo v njen dedni delež, posledično čemur jih je potrebno napotiti na pravdo in to skladno prvemu odstavku 213. člena ZD dediča A. P. in A. C. P., ker je njuno pravico šteti za manj vrednost. 7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi dediča A. P. ugodilo, v kolikor je ta utemeljena, in temu ustrezno spremenilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom ZD), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).