Jedro

Če je pogodba o prenovitvi razveljavljena, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala. Posledice ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe so smiselno enake tistim, ki jih ureja 352. člen ZOR pri prenovitvi.

Z ugotovitvijo ničnosti Ureditvene pogodbe je obveznost iz SAS oživela. To je „obveznost vrniti vrednost združenih sredstev“. Temelj vtoževane terjatve je zato pogodbeni in razmerje, kot je opredeljeno v SAS, je posojilno razmerje.

Povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe.

Nastanek terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja. To pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka.

Pravilo iz 361. člena ZOR je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago.

Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti.

Ker med prvo tožnico in toženo stranko ni prišlo do sporazumne ureditve razmerij, tožeča stranka lahko s tožbo zahteva od tožene stranke vračilo vrednosti vloženih sredstev v toženo stranko, tako kot je zahtevala, saj plačilo denarnega zneska predstavlja enega izmed možnih načinov izpolnitve obveznosti tožene stranke po SAS, še zlasti, ker so imela vložena sredstva pravno naravo posojila. Tožba na sklenitev pogodbe, ki bi urejala pogoje, način in roke vračanja združenih sredstev po SAS, v danem primeru za prvo tožnico zato ni edini možen način uveljavitve sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici 13.073.301,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje do plačila, zavrne, - v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da se le-ta odslej glasi: “Prva tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 6.715,15 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.”

II. V preostalem delu II. točke izreka sodbe, po kateri je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici 2.136.137,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje do plačila, se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Prva tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 4.352,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: (I.) da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati Z., d. o. o., znesek 16.512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, v roku 8 dni.“ (II.) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati G., znesek 15.209.439,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2007 do plačila, (III.) da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati G., znesek 1.303.418,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni.“ ter (IV.) da je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni prvo tožeči stranki stroške tega postopka v višini 12.494,12 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

2. Zoper II. in IV. točko izreka citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek prve tožnice zavrne in ji naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo tožene stranke je prva tožnica odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O sporu

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva vrnitev denarnih vlaganj v pravnega prednika tožene stranke. Trdi, da sta pravni prednici pravdnih strank (prve tožnice in toženke) dne 17. 7. 1986 sklenili Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in razporejanja skupnega dohodka (v nadaljevanju SAS), da je na podlagi SAS prva tožnica v družbeno podjetje P. p. o. vložila svoja sredstva, da je po poteku desetletnega roka oziroma ob prenehanju SAS dne 17. 7. 1996 pravna prednica prve tožnice vložena sredstva v višini 5.722.553,00 DEM(1) (takratna tolarska protivrednost 511.903.985,60 SIT) zahtevala nazaj in da plačila (še vedno) ni dobila. Zato poleg glavnice (sedaj 2.136.137,48 EUR) zahteva še zakonske zamudne obresti (od navedenega zneska glavnice) od 18. 7. 1996 do 31. 5. 2007, v izračunanem znesku 14.376.720,30 EUR, od dneva vložitve tožbe (1. 6. 2007) dalje pa še zakonske zamudne obresti od kapitaliziranega zneska glavnice in obresti, to je od zneska 16.512.857,78 EUR.

6. Tožena stranka kot osrednji ugovor proti plačilu vtoževane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja (ker tožeča stranka sama trdi, da je njena terjatev v plačilo zapadla že dne 18. 7. 1996 in ker z vložitvijo nasprotne tožbe v zadevi VII Pg 365/97 zastaranje ni bilo pretrgano). Temu je sodišče prve stopnje v prvotni sodbi z dne 18. 4. 2012 sledilo. Pritožbeno sodišče je - nasprotno - pritrdilo stališču tožeče stranke, da v obravnavani zadevi zastaranje pred 7. 11. 2006 ni moglo začeti teči (VSL sodba in sklep I Cpg 1041/2012 z dne 20. 11. 2013). Tudi v ponovljenem postopku je tožena stranka pri ugovoru zastaranja vztrajala. Z izpodbijano sodbo ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Oprlo se je na stališče pritožbenega sodišča. Pritožnica – tokrat tožena stranka – sodišču prve stopnje očita, da je materialno pravo, ki ureja zastaranje terjatev, zmotno uporabilo. Prav tako, da je dejstva, ki so relevantna za presojo navedenega ugovora, zmotno ugotovilo.

7. Problematika v zvezi z zastaranjem je nujno povezana s temeljem vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče se je zato uvodoma ukvarjalo s tem.

O temelju zahtevka

8. Med pravdnima strankama je nesporno, da je Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in razporejanja skupnega dohodka prenehal veljati dne 17. 7. 1996. Nesporno je tudi, da so sredstva pravne prednice prve tožnice bila vložena v pravnega prednika tožene stranke in da niso bila vložena nepovratno(2). Nenazadnje sta prva tožnica in toženka (oziroma njuni pravni prednici) po prenehanju veljavnosti SAS in skladno z določilom njegovega 30. člena(3) dne 5. 10. 1996 pristopili k urejanju medsebojnih odnosov ter v ta namen sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem (v nadaljevanju Ureditvena pogodba), s katero je pravna prednica toženke pravni prednici prve tožnice priznala denarno terjatev v višini 4.346.263,00 DEM in se jo zavezala poravnati v roku 30 dni po podpisu te pogodbe.

9. Pravna prednica prve tožnice je svojo terjatev iz Ureditvene pogodbe s Pogodbo o prenosu sredstev še istega dne odplačno prenesla na drugo tožnico obravnavanega gospodarskega spora. Druga tožnica je nato dne 18. 11. 1996 s toženko sklenila pogodbo, s katero je P. d. o. o. na Z. d. o. o. kot nadomestno izpolnitev za terjatev, ki jo je pridobila od prve tožnice, prenesla del poslovne stavbe v L. Zakaj je za to pogodbo (o nadomestni izpolnitvi) glede vprašanj, ki v 308. členu Zakona o obligacijskih razmerjih(4) (v nadaljevanju ZOR, ki se v danem primeru uporablja v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ) niso urejena, potrebno uporabiti določbe, ki veljajo za pogodbo o novaciji, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi I Cpg 1041/2012 z dne 20. 11. 2013. 10. Dne 7. 11. 2006 je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi, ki je tekla pod opr. št. VII Pg 365/97,(5) ugotovilo, da je Pogodba o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem z dne 5. 10. 1996 nična (I Cpg 381/2005). Ker je navedena ugotovitev predstavljala odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi VIII Pg 452/97, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila zaradi ugotovitve ničnosti Pogodbe o nadomestni izpolnitvi(6), pa je to sodišče šele dne 14. 1. 2010 razsodilo, da je nična tudi pogodba z dne 18. 11. 1996. Takšno odločitev prvostopenjskega sodišča je dne 24. 6. 2010 pritožbeno sodišče potrdilo (I Cpg 615/2010), s čimer je navedena odločitev postala pravnomočna.

11. Če je pogodba o prenovitvi razveljavljena, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala(7). V obravnavanem primeru pa je skladno s povzetim potekom dogodkov prejšnja obveznost - tj. obveznost toženke po Ureditveni pogodbi - „prenehala“, še preden je bila za nično spoznana Pogodba o nadomestni izpolnitvi. Dne 7. 11. 2006 je pritožbeno sodišče v zadevi VII Pg 365/97 spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in ugotovilo (kot že povedano), da je pogodba, ki sta jo dne 5. 10. 1996 sklenili P. p. o. in D., nična. Tega dne se je torej vzpostavilo stanje, kakršno je bilo v trenutku pred sklenitvijo Ureditvene pogodbe (ko je prva tožnica ureditev razmerij lahko zahtevala na podlagi samega SAS). Posledice ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe so po oceni pritožbenega sodišča smiselno enake tistim, ki jih ureja 352. člen ZOR pri prenovitvi.

12. Z ugotovitvijo ničnosti Ureditvene pogodbe je obveznost iz SAS torej oživela. Po presoji pritožbenega sodišča je to „obveznost vrniti vrednost združenih sredstev“. Pritrditi je zato pritožnici, da je temelj vtoževane terjatve pogodbeni in da je razmerje, kot je opredeljeno v SAS, posojilno razmerje (in da to izhaja tudi iz dopisa z dne 29. 7. 1996, v katerem je jasno izražena zahteva tožeče stranke po vrnitvi vloženih sredstev). Ni pa ji mogoče pritrditi, da je zastaranje zahtevka za izpolnitev te obveznosti začelo teči že 29. 7. 1996. 13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodna praksa in pravna teorija nista podrobneje ukvarjali z vprašanjem, kdaj nastane zahtevek in kdaj začne teči zastaranje po prvi pogodbi (SAS), če je druga pogodba, s katero sta stranki uredili medsebojna razmerja iz prve pogodbe (ali če je v drugi pogodbi dogovorjena nadomestna izpolnitev ali če druga pogodba predstavlja pogodbo o novaciji) spoznana za nično. Gre za specifično situacijo, ki se po stališču pritožbenega sodišča (glede vprašanja zastaranja) še najbolj približa primerom kondikcijskih terjatev zaradi ničnosti pogodbe.

14. V odločitvah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 in II Ips 226/2014 z dne 31. 3. 2016 je poudarjeno, da ni pravilno stališče, da povračilni zahtevki nastanejo šele z ugotovitvijo, da je pravni posel ničen. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je nična pogodba absolutno neveljavna od začetka, ničnost učinkuje sama po sebi (ipso iure), brez kakršnegakoli akta. Nična pogodba ne povzroči pravnih posledic: medsebojne pravice in obveznosti strank, ki so predmet nične pogodbe, ne nastanejo. Izpolnitev, ki je opravljena na podlagi nične pogodbe, je brez (veljavnega) pravnega temelja. Povračilna obveznost zato nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe(8).

15. Prav tako je v teh odločitvah poudarjeno, da je nastanek terjatve nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, da pa to še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka. Po določbi 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezni primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. Pravna teorija zagovarja stališče, da je treba pravilo razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga razlaga pravil o zastaranju namreč lahko ob neupoštevanju konkretnih okoliščin primera pomeni nesorazmerno omejitev pravice tožnika do dostopa do sodišča. Na načelni ravni so zato lahko pravno pomembne različne okoliščine. O kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe tako npr. ni mogoče govoriti, če tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti za ničnost pogodbe - kar je predpogoj, da se zavé svojih pravic iz naslova ničnosti - in posledično ni mogel vložiti tovrstne kondikcijske tožbe. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti.

O nastanku vtoževane terjatve

16. V obravnavanem primeru o povračilni obveznosti tožene stranke na podlagi nične Ureditvene pogodbe oziroma povračilnem zahtevku tožeče stranke brez dvoma ne moremo govoriti - na podlagi te pogodbe tožeča stranka nesporno ni izpolnila ničesar. Nična Ureditvena pogodba ni ustvarila nobenih z njo predvidenih (hotenih) posledic. Stanje je (pravzaprav ves čas) ostalo takšno, kakršno je bilo pred sklenitvijo Ureditvene pogodbe dne 5. 10. 1996 in po prenehanju SAS. Takšno stanje pa je po presoji pritožbenega sodišča (ki je predhodno že pojasnilo, da je materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da SAS z dne 17. 7. 1986 po svoji pravni naravi nima lastnosti posojilne pogodbe, zmoten) utemeljevalo izpolnitveni zahtevek prve tožnice oziroma obveznost toženke vrniti denarna vlaganja v njenega pravnega prednika. To pomeni, da je v obravnavanem razmerju terjatev prve tožnice nastala najkasneje dne 29. 7. 1996, ko je z dopisom jasno izrazila zahtevo po vrnitvi vloženih sredstev.

O zastaranju

17. Drugo vprašanje pa je, kdaj je začel teči rok za zastaranje omenjene terjatve. In v zvezi s tem se pritožbeno sodišče z argumentacijo pritožnice ne strinja. Četudi je njenim pritožbenim stališčem o temelju zahtevka in trenutku nastanka zahtevka potrebno pritrditi, pritožbeno sodišče njene trditve, da je terjatev zapadla najkasneje dne 29. 7. 1996 (16. točka pritožbe), ne sprejema.

18. Kadarkoli se sodišče sreča z zastaranjem, mora pri njegovi razlagi in uporabi izhajati iz konteksta in namena zastaranja, kar pomeni upoštevati, oceniti in presoditi učinke zastaranja na pravico do dostopa do sodišča ter v tej zvezi ovrednotiti pomen vseh okoliščin primera (med drugim naravo in pomen pravice, zoper katero je uperjeno zastaranje), upoštevati namen, smisel in cilj zastaranja ter na koncu tehtati obe ustavni komponenti zastaranja.(9) Institut zastaranja namreč vsebuje dvojen in med seboj izključujoč se ustavni procesni naboj. Po eni strani omejuje pravico do dostopa do sodišča, po drugi strani pa služi, kot poudarja SEU „temeljnemu načelu pravne varnosti“ ali, kot pravi ESČP „dokončnosti ustaljenih razmerij med strankama“.(10)

19. In upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru presodilo, da zastaranje terjatve še ni nastopilo. Razloge za takšen sklep podaja v nadaljevanju.

20. Nesporno med pravdnima strankama je, da je obveznost, da po izteku roka SAS določita pogoje, način in roke vračanja vrednosti združenih sredstev, pravnima prednikoma prve tožnice in toženke nalagal že sam samoupravni sporazum. Obveznost podjetij, v katera so druge pravne osebe po Zakonu o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76, 57/83, 85/87 in 40/89) združile, vložile ali prenesle sredstva z obveznostjo vračanja sredstev ali udeležbo na dobičku, da uredijo ta razmerja s pogodbo pred preoblikovanjem po ZLPP, pa je po uveljavitvi dne 5. 12. 1992 določal tudi Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij(11) (v nadaljevanju ZLPP), in sicer v prvem odstavku 47. člena.

21. Prav tako je med pravdnima strankama nesporno, da sta se o povrnitvi teh vlaganj oziroma načinu povrnitve vlaganj dogovarjali že tekom veljavnosti SAS, po poteku 10 letnega roka veljavnosti SAS pa po pozivu pravne prednice prve tožnice dne 5. 10. 1996, kot že povedano, sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem, s katero je pravna prednica toženke pravni prednici prve tožnice priznala denarno terjatev v višini 4.346.263,00 DEM in se jo zavezala poravnati v roku 30 dni po podpisu te pogodbe (pri čemer je potrebno imeti v mislih, da je bila terjatev še istega dne odplačno prenešena na drugo tožnico, ki pa je nato s toženo stranko sklenila pogodbo o nadomestni izpolnitvi). Glede na to, da je bila omenjena pogodba nična, pa je med pravdnima strankama sporno, kdaj je začelo teči zastaranje terjatve po SAS.

22. Če se v zvezi tem vprašanjem opremo na predhodno predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v (primerljivih) primerih (sicer) kondikcijskih zahtevkov, ugotovimo, da je za njegovo rešitev bistveno, kdaj se je prva tožnica mogla in morala zavedati, da mora povrnitev vlaganj zahtevati neposredno po SAS.

23. Odločitev o tem trenutku terja upoštevanje vseh okoliščin primera. Tako sicer res ni spregledati, da je tožbo na ugotovitev ničnosti Ureditvene pogodbe P. d. o. o. (tožena stranka predmetnega postopka) vložila že dne 23. 11. 1997.(12) A po presoji pritožbenega sodišča ni nepomembno, ne glede na posledice ugotovitev ničnosti zgoraj navedenih pogodb, da: - je s Pogodbo o prenosu sredstev prva tožnica že dne 5. 10. 1996 terjatev iz Ureditvene pogodbe odplačno prenesla na drugo tožnico obravnavanega gospodarskega spora (ki je nato dne 18. 11. 1996 s toženko sklenila pogodbo o nadomestni izpolnitvi za terjatev, ki jo je pridobila od prve tožnice); - da torej v času vložitve omenjene ničnostne tožbe, denarna terjatev v višini 4.346.263,00 DEM, ki ji jo je toženka priznala z Ureditveno pogodbo in se jo zavezala poravnati v roku 30 dni po podpisu te pogodbe, glede na sklenjeno Pogodbo o prenosu sredstev(13) ni bila več njena oziroma z njo ni več razpolagala; - da je bila v postopku VII Pg 365/97 prva tožnica v situaciji, ko se je branila zoper zahtevek na ugotovitev ničnosti Ureditvene pogodbe; - da je zato v postopku VII Pg 365/97 vložila nasprotno tožbo, v kateri je predlagala, naj sodišče ugotovi, da ima terjatev do nasprotno tožene, tj. P. d. o. o., iz naslova SAS; - da je šele Višje sodišče v Ljubljani z odločbo I Cpg 381/2005 z dne 7. 11. 2006, s katero je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča ugotovilo, da je nična Ureditvena pogodba z dne 5. 10. 1996 (prva tožnica je odločitev Višjega sodišča izpodbijala pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in vložila tudi ustavno pritožbo); - da ni zatrjevano, da je prva tožnica že v trenutku sklenitve Ureditvene pogodbe vedela za dejstva, ki utemeljujejo ničnost te pogodbe in - da niti ni trditev o tem, da bi si tožena stranka sporna razmerja prizadevala urediti zunaj pravde VII Pg 365/99.(14)

24. Vse navedeno kaže, da je bila prva tožnica do pravnomočne ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe upravičeno negotova: 1. kaj bo predstavljalo temelj terjatve na povrnitev vlaganj in 2. kdo bo njen koristnik. Zato od nje ni bilo mogoče pričakovati oziroma zahtevati, da bi morala dajatveno tožbo na vračilo vloženih sredstev po SAS vložiti že pred tem.(15) Terjatev po SAS do 7. 11. 2006 glede na okoliščine konkretnega primera po prepričanju pritožbenega sodišča zato ni zapadla. Pritožbena trditev, da je prva tožnica z vložitvijo nasprotne (ugotovitvene) tožbe v zadevi VII Pg 365/99 izkoristila svoj pravovarstveni zahtevek po SAS, pa je povsem neutemeljena.

25. Dne 7. 11. 2006 se je prva tožnica torej že mogla in morala zavedati, da temelja za vračilo združenih sredstev v Ureditveni pogodbi ni, da so zaradi ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe nične tudi vse nadaljnje pogodbe, ki so bile sklenjene v zvezi s terjatvijo iz nične Ureditvene pogodbe in da mora zahtevati povrnitev vlaganj v pravnega prednika tožene stranke neposredno po SAS (s spremembami). Takrat se je namreč dokončno izjalovilo pričakovanje, da bo kot temelj za vračilo združenih sredstev po SAS obstala Ureditvena pogodba (oziroma iz nje izvirajoče pogodbe). Zmotna je zato trditev pritožnice, da je zaradi tega, ker ugotovitev ničnosti pogodbe učinkuje ex tunc, zastaranje vtoževane terjatve začelo teči že prej. Pred 7. 11. 2006 je terjatev nedvomno nastala, ni pa tudi zapadla. Navedbe tožene stranke iz 11. točke njene pritožbe so zato neutemeljene. Triletni rok(16) za zastaranje terjatve, zahtevane s tožbo v predmetnem postopku, je začel teči 7. 11. 2006. Ob vložitvi tožbe dne 1. 6. 2007 terjatev zato še ni bila zastarana.

26. Tožbe v obravnavani zadevi (ki je pretrgala zastaranje) pa ni vložila zgolj G. – sedaj u restrukturiranju. Na strani tožeče stranke je nastopila skupaj z Z. d. o. o. Trdila je, da je že 5. 10. 1996 s pogodbo odplačno prenesla svojo terjatev na drugo tožnico, ki pa zaradi vloženih tožb tega zneska ni dobila izplačanega in da sta zato tožnici dne 18. 5. 2006 sklenili še Pogodbo o ureditvi in realizaciji prevzetih pravic in obveznosti.(17) Tožbeni zahtevek je tožeča stranka oblikovala na način, da je zahtevala, da so tožene stranke(18) dolžne nerazdelno plačati drugi tožnici znesek 16.512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

27. Kasneje - v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2011 - pa je tožeča stranka pojasnila, da sicer vztraja pri svojem prvotno postavljenem zahtevku iz tožbe, da pa iz razloga, ker tožena stranka ne priznava prenosa terjatve iz prve na drugo tožnico, temu dodaja še podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 16.512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

28. S sklepom (in sodbo VII Pg 1285/2007 z dne 18. 4. 2012) je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 185. člena ZPP. Pritožbeno ta odločitev ni bila predmet preizkusa.

29. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje - kot že citirano - primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Podrejenemu je delno ugodilo. Pritožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Trdi, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno tožbo v delu, ki se nanaša na prvo tožnico, zavreči. To pa še pred tem, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavljala v korist prve tožnice. Po njenem mnenju pogoji za objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov zato niso bili izpolnjeni in takšne pomanjkljivosti ni bilo mogoče sanirati z dovolitvijo spremembe tožbe. Tožeča stranka, ki ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v pravdi, ne more biti upravičena do uveljavljanja meritornih tožbenih zahtevkov.

30. Pritožbeno sodišče se na načelni ravni z opisanim stališčem pritožnice strinja. Prva tožnica aktivne legitimacije za vložitev tožbe dne 1. 6. 2007 ni imela. Ob zatrjevanju, da sta tožnici dne 18. 5. 2006 sklenili Pogodbo o ureditvi in realizaciji prevzetih pravic in obveznosti, na podlagi katere je do izplačila upravičena druga tožnica, svojega materialnopravnega upravičenja do vtoževane terjatve namreč ni izkazala. Če bi sodišče prve stopnje takrat odločalo, bi glede na zatrjevane okoliščine tožbeni zahtevek v razmerju do prve tožnice torej nedvomno moralo zavrniti. Tega pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno storiti glede na stanje v trenutku odločanja po izpodbijani sodbi (ki bo pojasnjeno v nadaljevanju in je pravno odločilno tudi za presojo pritožbenega sodišča). Pomanjkanja stvarne legitimacije v nasprotju z zatrjevanji pritožnice sicer ni odpravila sprememba tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom (in sodbo) VII Pg 1285/2007 dne 18. 4. 2012. V obravnavanem primeru o spremembi tožbe po 184. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni mogoče govoriti, niti ne o subjektivni spremembi tožbe na aktivni strani, saj sta ves čas postopka na strani tožeče stranke nastopali obe tožnici(19). Zato tudi za vprašanje zastaranja tožbenega zahtevka ni odločilno, da je tožeča stranka zahtevala izpolnitev denarne terjatve v korist prvo tožnice šele 27. 10. 2011. 31. Z vlogo z dne 14. 9. 2012 je tožeča stranka sodišče prve stopnje obvestila, da so z odločitvijo, ki se nahaja v prilogi, prenehale veljati vse pogodbe o prenosu terjatve iz G. na Z. d. o. o. in da zato prva tožnica samostojno razpolaga s terjatvijo, ki je predmet tožbenega zahtevka (v tej pravdi). Dne 2. 7. 2013 je omenjeno prilogo s prevodom tudi predložila, dne 6. 11. 2013 pa sodišču prve stopnje sporočila še, da je bil zoper drugo tožnico dne 30. 8. 2012 začet stečajni postopek, da je bil z odločitvijo o prenehanju pogodb (o prenosu terjatev) seznanjen stečajni upravitelj in da do tega dne te odločitve ni izpodbijal. 32. Da je Pogodbo o ureditvi in realizaciji prevzetih pravic in obveznosti z dne 18. 5. 2006 najprej odpovedala druga tožnica z dopisom z dne 21. 8. 2012 in da jo je nato skupaj z ostalimi pogodbami odpovedala še prva tožnica s sklepom izvršnega odbora dne 5. 9. 2012, je tožeča stranka poudarila tudi v vlogi z dne 18. 11. 2014(20). Prav tako je na naroku za glavno obravnavo 17. 3. 2015 izpostavila, da je glede na to vlogo jasno, da zahteva tudi plačilo vseh pravdnih stroškov. Druga tožnica se je (na tem naroku) z navedenim v celoti strinjala. To je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sodbe.

33. Pritožbene trditve, da prva tožnica (v trenutku sojenja, iz katerega je izšla izpodbijana odločitev) ni izpolnjevala pogojev za udeležbo v zadevni pravdi, so po presoji pritožbenega sodišča torej neutemeljene. Med prvo in drugo tožnico je namreč obstajalo soglasje o razvezi pogodbe o prenosu terjatve z dne 18. 5. 2006. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga tožnica (v času odločanja) ne izkazuje več upravičenosti do zahtevka ter tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev drugi tožnici, utemeljeno zavrnilo. Druga tožnica zoper izpodbijano odločitev tudi ni vložila pritožbe.

34. Pritožbene navedbe tožene stranke v 23. točki pritožbe so tako neutemeljene. To pa ob ugotovitvah, da terjatev na podlagi SAS obstoji in da ni zastarana, pomeni, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno upravičenost do zahtevka utemeljeno priznalo prvi tožnici.

35. Pritožnica med drugim trdi, da je tožeča stranka napačno oblikovala sodno varstvo. Trdi, da je imela v skladu s pravno podlago (SAS), na kateri je temeljil prehod premoženja in ki tudi nikoli pozneje ni odpadla, zoper toženo stranko možnost uveljavljati zahtevo za sklenitev pogodbe, ki bi urejala višino združenih sredstev, ki jih je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki, če se pravdni stranki o elementih vračila ne bi strinjali. Tožena stranka bi tako bila, po stališču pritožnice, dolžna plačati vrednost združenih sredstev le na podlagi oblikovalne sodbe, ki bi določala pogoje, način in roke vračanja združenih sredstev po SAS.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se združevalca sredstev v 30. členu SAS dogovorila, da bosta pogoje, način in roke vračanja združenih sredstev sporazumno določila, ko bodo v skladu s SAS izpolnjeni pogoji za vračilo združenih sredstev. Tudi ZLPP (prvi odstavek 47. člena) je združevalcem sredstev nalagal, da morajo razmerja, ki so nastala z združevanjem, vlaganjem ali prenosom sredstev z obveznostjo vračanja le-teh ali udeležbe na dobičku, urediti s pogodbo pred preoblikovanjem po ZLPP. Prvo tožnica in tožena stranka sta ta razmerja sicer uredili, z Ureditveno pogodbo, za katero pa je bilo ugotovljeno, da je nična. Ker je bilo lastninsko preoblikovanje tožene stranke zaključeno, prvi tožnici tudi ni bilo več mogoče priznati solastništva v toženi stranki, v sorazmernem deležu njenega vložka (prim. tretji odstavek 47. člena ZLPP). Čeprav je bil namen ZLPP v tem, da se združevalna razmerja spremenijo v sporazumsko korporacijska razmerja, zakon ni izključil možnosti, da se ta razmerja uredijo na drugačen način. ZLPP namreč za situacije iz prvega odstavka 47. člena izrecne opredelitve, na kakšen način morajo podjetja urediti združevalna razmerja, ni imel, tako kot jo je imel za primere iz drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZLPP(21). Ker med prvo tožnico in toženo stranko ni prišlo do sporazumne ureditve razmerij, tožeča stranka lahko s tožbo zahteva od tožene stranke vračilo vrednosti vloženih sredstev v toženo stranko, tako kot je zahtevala, saj plačilo denarnega zneska predstavlja enega izmed možnih načinov izpolnitve obveznosti tožene stranke po SAS, še zlasti, ker so imela vložena sredstva pravno naravo posojila. Tožba na sklenitev pogodbe, ki bi urejala pogoje, način in roke vračanja združenih sredstev po SAS (ki je sicer dajatvena in ne oblikovalna tožba(22), kot to zmotno meni pritožnik), v danem primeru za prvo tožnico zato ni edini možen način uveljavitve sodnega varstva.

O višini tožbenega zahtevka

36. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z višino predmetnega zahtevka oprlo na Protokol z dne 22. in 23. 12. 1995. Sprejelo je namreč trditve tožeče stranke, da je iz tega protokola razviden znesek, ki predstavlja protivrednost vloženih sredstev po SAS oziroma da sta s tem protokolom stranki nazadnje določili vrednost vložka pravne prednice prve tožnice (vsi ostali dogovori, ki izhajajo iz Protokola z dne 4. 10. 1996, so bili namreč sprejeti v povezavi z nično Ureditveno pogodbo, zaradi česar jih tožeča stranka ni upoštevala in je zato upoštevala zadnji med strankama usklajeni znesek v višini 5.722.553,00 DEM – tako v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2011). Pri tem je ugotovilo, da sta se prva tožnica in tožena stranka tako dogovorili pred 14. 3. 1996, ko je družbeni pravobranilec zoper toženo stranko vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 50. člena ZLPP, ter zaključilo, da določitev vrednosti vloženih sredstev v Protokolu razgovorov z dne 22. in 23. 12. 1995 še ni pomenila razpolaganja, pač pa le ovrednotenje prispevkov k izvedeni investiciji.

37. Pritožnica trdi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo pravno korist prve tožnice, saj jo je oprlo na protokol, ki nima pravne veljave. Pravni prednik tožene stranke je namreč v času lastninskega preoblikovanja razpolagal s premoženjem, ki presega 100.000 ECU (cca 200.000,00 DEM) oziroma 10 % družbenega kapitala podjetja, zaradi česar domnevna obogatitev po mnenju pritožnice ne more imeti opore v ničnem razpolaganju. Sklicuje se na sodbo I Cpg 381/2005 z dne 7. 11. 2006 (v kateri je Višje sodišče v Ljubljani presodilo, da lahko „podjetje samo s predhodnim soglasjem agencije prodaja, vlaga ali kakorkoli razpolaga s sredstvi večje vrednosti, če to presega okvir rednega poslovanja podjetja“) in trdi, da denarna terjatev nima veljavne pravne podlage.

38. Pritožbeno sodišče se s tovrstnimi očitki ne strinja. V zvezi z navedenim najprej ugotavlja, da pritožbene navedbe o neveljavnosti Protokola razgovorov z dne 22. in 23. 12. 1995 predstavljalo nedovoljene pritožbene novote. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka trditvene podlage o tem, zakaj (tudi) Protokol iz leta 1995 šteje za neveljavnega, ni podala. Trdila je le, da Protokolu z dne 4. 10. 1996 ni mogoče pripisati pravne veljavnosti (kar pa je pred tem trdila že sama tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2011 na list. št. 106), ne pa tudi, da smiselno enako velja za Protokol razgovorov z dne 22. in 23. 12. 1995. 39. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tega tožena stranka v tem pritožbenem postopku ni storila. Z zatrjevanji v smislu, da je že Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cpg 381/2005 z dne 7. 11. 2006 pojasnilo, da gre za nično razpolaganje, zato ne more uspeti. Še posebej, ker se pritožbeno sodišče v omenjeni zadevi ni ukvarjalo z veljavnostjo protokolov, ki sta jih sklepali pravdni stranki.

40. Z navedbami iz pritožbe, da je Protokol z dne 22. in 23. 12. 1995 ničen oziroma s pritožbenim podajanjem razlogov, zakaj je ničen (ker tudi „ovrednotenje prispevkov k izvedeni investiciji“ predstavlja pravni posel, ki pomeni nedopustno razpolaganje s sredstvi večje vrednosti, kar naj bi potrjevalo tudi izvedensko poročilo, ki je bilo izdelano v zadevi VII Pg 365/97), pa tožena stranka tudi sicer ne more uspeti. Pravne podlage vtoževane terjatve ne predstavlja Protokol, temveč samoupravni sporazum, ki ima pravno naravo posojilne pogodbe(23). In to je tožeča stranka trdila tudi sama - da je za izročena denarna sredstva po SAS veljala obveznost vračila. Hkrati pa še, da sta pogodbenika s protokolom sporazumno ugotovila višino teh sredstev. Na Protokol z dne 22. in 23. 12. 1995 se je tako sklicevala zgolj v zvezi z višino svojega tožbenega zahtevka in nikjer v svojih pripravljalnih vlogah ni uveljavljala trditve, da ta predstavlja podlago njenega zahtevka.

41. Tudi tožena stranka se - kot pojasnjeno v 21. točki te obrazložitve - Protokolu iz leta 1995 ni upirala v smislu neveljavnega temelja. Trdila je, (1) da ne drži, da višino terjatve, ki naj bi jo bila dolžna plačati po določilih SAS, izkazuje Protokol z dne 22. 12. in 23. 12. 1995 oziroma (2) da predmet omenjenega Protokola ni bilo vračilo denarnih sredstev po SAS (saj sta stranki s tem protokolom določili vrednost lastniškega kapitala prve tožnice v toženi stranki in se zavezali sprejeti ukrepe, ki so potrebni za realizacijo protokola, torej udeležbo prve tožnice v lastniškem kapitalu tožene stranke). Smiselno je torej uveljavljala, da Protokol z dne 22. in 23. 12. 1995 ni primeren dokaz. Iz njega namreč ne izhaja izrecno, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati sredstva, ki jih je prva tožnica vložila na podlagi SAS (tako v četrti pripravljalni vlogi na list. št. 121). Pri tem pa sami višini oziroma ugotovljeni vrednosti lastniškega kapitala ni nasprotovala. Ker je bilo vrednotenje opravljeno „za druge namene“ in ne za plačilo po SAS, je tožena stranka menila, da Protokola iz leta 1995 ni mogoče uporabiti kot dokaz o višini tožbenega zahtevka.

42. Sodišče prve stopnje, ki navedenega ni upoštevalo, je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno. Pravilno je povzelo, 1. da sta v Protokolu z dne 22. in 23. 12. 1995, ki sta ga pravni prednici prve tožnice in tožene stranke zapisali še pred potekom roka veljavnosti SAS, s preračunom zemljišča, gradbenih objektov, opreme, ocenjenih zalog in ostalih obratnih sredstev ter z upoštevanjem ustanovnega vložka določili višino vloženih sredstev prve tožnice (v znesku 5.722.553,00 DEM z upoštevanjem menjalnega tečaja 1 DEM = 90,00 SIT) in 2. da ta smiselno (res) izraža zahtevo prve tožnice, da se njena vložena sredstva upoštevajo kot lastniški kapital. In ker med strankama ni sporno, da preoblikovanje tožene stranke, na podlagi katerega bi bila prvi tožnici priznana zahtevana udeležba v lastniškem kapitalu tožene stranke, ni bilo izvedeno, v tem pravdnem postopku tudi ni našlo utemeljenega razloga, da vrednosti te udeležbe tožnici ne bi priznalo kot denarne terjatve. Navsezadnje sta stranki v omenjenem Protokolu najprej sporazumno ocenili vrednost vloženih sredstev v denarju. Tudi po prenehanju SAS sta sami presodili, da bi bilo namesto udeležbe na lastniškem kapitalu prvi tožnici mogoče prisoditi denarno terjatev in v ta namen sklenili Ureditveno pogodbo (ki pa je bila kasneje sicer spoznana za nično). Pritožbene trditve v smeri, da Protokol iz leta 1995 ne more izkazovati višine vtoževane terjatve (19., 20. točka pritožbe), so skladno z obrazloženim neutemeljene.

43. ZLPP je v 44. členu določal, da so z dnem uveljavitve tega zakona prepovedane vse statusne spremembe, ki predstavljajo kakršnokoli spremembo v strukturi osnovnega kapitala podjetja, dokler se podjetje ne preoblikuje v skladu s tem zakonom. Prav tako je določal, da dokler se podjetje ne preoblikuje v skladu s tem zakonom, lahko samo s predhodnim soglasjem Agencije prodaja, vlaga ali kakorkoli razpolaga s sredstvi večje vrednosti(24), če to presega okvir rednega poslovanja podjetja.

44. Tožena stranka je sama navajala, da sta se stranki s Protokolom (šele) zavezali sprejeti ukrepe, ki so potrebni za realizacijo Protokola, torej udeležbo prve tožnice v lastniškem kapitalu tožene stranke. O kakršnem koli razpolaganju s sredstvi večje vrednosti po presoji pritožbenega sodišča že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Protokol je bil le izhodišče za sprejem ukrepov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do prepovedanega razpolaganja (če Agencija ne bi dala soglasja) oziroma statusne spremembe. Nedvomno pa je iz njega mogoče ugotoviti vrednost udeležbe prve tožnice pri vlaganjih v pravno prednico tožene stranke. V njem je namreč ta izrecno izražena tudi v denarju. Sklep prvostopenjskega sodišča, da ne gre za razpolaganje, temveč le za ovrednotenje sredstev k izvedeni investiciji, je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilen.

45. Drugih trditev, s katerimi bi konkretneje ugovarjala višini tožbenega zahtevka, pa tožena ni podala oziroma jih je podala prepozno. Niti ni trdila, da je v Protokolu navedena vrednost združenih sredstev nepravilno ugotovljena, in zakaj. Zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje glede na spor o višini tožbenega zahtevka moralo imenovati izvedenca ekonomske stroke. Izgubo, ki bi vplivala na višino oziroma vrednost združenih sredstev, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti prvi tožnici, pa tožena stranka omenja šele v pritožbi.

46. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da so ugovorne navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 17. 3. 2015 (točka 23 - da iz knjigovodskih evidenc ni bilo mogoče ugotoviti vloženih sredstev, da iz poslovnih knjig od leta 1986 ni bilo mogoče ugotoviti obsega vtoževanega vložka, da je tožeča stranka plačila prejemala že v času veljavnosti SAS - in sicer se je dobiček prelival preko transfernih cen združevalcem iz K. ter da so preko tega združevalci že dobili poplačano celotno višino vplačanih združenih sredstev) prepozne in kot takšne neupoštevne. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni konkretno izpodbijala višine tožbenega zahtevka(25), je tako pravilna.

Ob povedanem se izkaže, da je Protokol z dne 22. in 23. 12. 1995 primeren dokaz o višini tožbenega zahtevka.

O obrestih

47. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od 18. 7. 1996 (tj. prvi dan po dnevu, ko je potekla veljavnost SAS).

48. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (prvi in drugi odstavek 324. člena ZOR).

49. V obravnavanem primeru je tožena stranka, glede na to, da je bila Ureditvena pogodba, s katero sta prva tožnica in tožena stranka določili način in roke izpolnitve obveznosti po SAS, spoznana za nično 7. 11. 2016, v zamudo prišla šele z vložitvijo predmetne tožbe. Šele takrat jo je tožeča stranka po ugotovitvi ničnosti Ureditvene pogodbe prvič pozvala, da ji poravna obveznost, ki izhaja neposredno iz SAS. Odločitev sodišča prve stopnje, da prvi tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti (v kapitaliziranem znesku) tudi za čas od 18. 7. 1996 do vložitve tožbe, ter od tega dne dalje procesne obresti od zneska kapitaliziranih obresti, je po stališču pritožbenega sodišča zato zmotna.

Odločitev

50. Pritožbeno sodišče je vsled vsega obrazloženega pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tej točki spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za znesek 13.073.301,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje do plačila zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbo zoper preostali del II. točke izreka (tj. del, v katerem je toženi stranki naloženo, da prvi tožnici plača znesek 2.136.137,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje do plačila) pa je zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje v tem obsegu v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

51. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

52. Po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe se je uspeh pravdnih strank spremenil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je od vtoževanih 16.512.857,78 EUR uspela zgolj z 2.136.137,48 EUR, tj. z 12,94 %. Ni uspela s primarnim, je pa s podrednim tožbenim zahtevkom. Tožena stranka je uspela s 87,06 %. Pritožbeno sodišče je zato (torej zaradi prilagoditve drugačnemu uspehu pravdnih strank) izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločitvi o pravdnih stroških (v IV. točki izreka).

Stroški prve tožnice

53. Pritožbeno sodišče je stroške prve tožnice skladno z Odvetniško tarifo, veljavne v času vložitve tožbe(26), Zakonom o sodnih taksah in specificiranim stroškovnikom (list. št. 293) odmerilo v znesku 13.429,60 EUR. Pri tem ji je priznalo odvetniške stroške: za tožbo z dne 1. 6. 2007 v vrednosti 3000 točk (tar. št. 18), za pripravljalno vlogo z dne 4. 9. 2007 v vrednosti 2250 točk (druga točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 21. 9. 2007 v vrednosti 1500 točk, za pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2011 v vrednosti 1500 točk (tretja točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 25. 10. 2011 v vrednosti 1500 točk, za vloge z dne 14. 9. 2012, 6. 11. 2013 in 2. 7. 2013 v vrednosti po 50 točk (četrta točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2014 v vrednosti 1500 točk (tretja točka tar. št. 19), za prvi narok za glavno obravnavo z dne 11. 10. 2011 v vrednosti 3000 točk (prva točka tar. št. 20), za narok dne 22. 11. 2011 v vrednosti 1500 točk (druga točka tar. št. 20), za narok dne 17. 3. 2015 v vrednosti 1500 točk (druga točka tar. št. 20) ter za pritožbo z dne 28. 5. 2012 v vrednosti 3750 točk (prva točka tar. št. 21). Skupno število točk tako znaša 21.150. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,459 tako znesek odvetniških stroškov prve tožnice znaša 9.707,85 EUR. Tega je pritožbeno sodišče povečalo za 22 % DDV (torej na 11.843,60 EUR) in k dobljenemu znesku prištelo še takso za tožbo v znesku 1.586,00 EUR. Skupaj priznani stroški prve tožnice tako znašajo 13.429,60 EUR. Glede na 12,94 % uspeh pa 1.737,80 EUR.

54. Prvi tožnici pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov, povezanih s postopkom za izdajo začasne odredbe. O njih je bilo že pravnomočno odločeno. Za stroške preostalih (pripravljalnih) vlog pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da za pravdo niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tako prvi tožnici tudi ni priznalo stroškov pripravljalne vloge z dne 12.7.2007, saj je v njej odgovarjala le na navedbe prvotnih drugo in tretje tožencev. Stroški prevoda Odluke z dne 5. 9. 2012 pa niso izkazani.

Stroški druge tožnice

55. Na naroku za glavno obravnavo dne 17. 3. 2015 je prva tožnica navedla, da je glede na zadnjo pripravljalno vlogo (v kateri je vztrajala pri že podanem tožbenem zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati znesek 16.512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; list. št. 282) jasno, da zahteva tudi plačilo vseh pravdnih stroškov. Druga tožnica se je z navedbami prve tožnice strinjala. Pritožbeno sodišče je zato stroške na strani tožeče stranke odmerilo zgolj prvi tožnici.

Stroški tožene stranke

56. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo odvetniške stroške: za odgovor na tožbo z dne 30. 8. 2007 v vrednosti 3000 točk (prva točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2008 v vrednosti 2250 točk (druga točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 7. 10. 2011 v vrednosti 1500 točk (tretja točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 26. 10. 2011 v vrednosti 1500 točk (tretja točka tar. št. 19), za pripravljalno vlogo z dne 17.3.2015 v vrednosti 1500 točk, za poročilo stranki v vrednosti 20 točk, za prvi narok za glavno obravnavo z dne 11. 10. 2011 v vrednosti 3000 točk (prva točka tar. št. 20), za narok dne 22. 11. 2011 v vrednosti 1500 točk (druga točka tar. št. 20), za narok dne 17. 3. 2015 v vrednosti 1500 točk (druga točka tar. št. 20) ter za materialne izdatke v vrednosti 2 % od 1000 točk in 1 % od presežka (tj. dodatnih 152,70 točk), skupno torej 15.922,70 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,459 tako znesek odvetniških stroškov tožene stranke znaša 7.308,52 EUR. Tega je pritožbeno povečalo za 22 % DDV (torej na 8.916,39 EUR) in k dobljenemu znesku prištelo še takso za odgovor na tožbo v znesku 793,00 EUR. Skupaj priznani stroški tožene stranke tako znašajo 9.709,39 EUR. Glede na 87,06 % uspeh pa 8.452,95 EUR. Za stroške preostalih (pripravljalnih) vlog je pritožbeno sodišče ocenilo, da za pravdo niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). O stroških, povezanih s postopkom za izdajo začasne odredbe, pa je bilo že pravnomočno odločeno.

57. Po medsebojnem pobotanju mora torej prva tožnica toženi stranki povrniti 6.715,15 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006). Tako se tudi glasi spremenjena IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški

58. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala II. točko izreka sodbe, s katero ji je bilo naloženo plačilo v znesku 15.209.439,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2007 do plačila. Pritožnica je z uveljavljano pritožbo dosegla zavrnitev zahtevka za 13.073.301,65 EUR. To pomeni, da je bil njen pritožbeni uspeh 85,96 %.

59. Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 5.410,52 EUR. Pri tem ji je priznalo 3750 točk za sestavo pritožbe ter 47,5 točk za materialne stroške (2 % od 1000 točk in 1 % od 2750 točk). Tako dobljenih 1.743,05 EUR je povečalo še za 22 % DDV. Njeni odvetniški stroški tako znašajo 2.126,52 EUR. Tem je pritožbeno sodišče dodalo še strošek sodne takse za pritožbo v znesku 3.284,00 EUR, kar znese skupaj 5.410,50 EUR.

60. Stroške odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 2.126,52 EUR. Pri tem je prvi tožnici priznalo 3750 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter 47,5 točk za materialne stroške (2 % od 1000 točk in 1 % od 2750 točk). Tako dobljenih 1.743,05 EUR je povečalo še za 22 % DDV, kar znese 2.126,52 EUR.

61. Glede na uspeh tožene stranke ji tako gre 4.650,87 EUR pritožbenih stroškov, prvi tožnici pa 298,56 EUR pritožbenih stroškov. Po medsebojnem pobotu to pomeni, da je prva tožnica dolžna toženi povrniti 4.352,31 EUR stroškov pritožbenega postopka. To pa v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Takšen znesek vloženih sredstev sta združevalca sredstev ugotovila zaradi izvajanja lastninskega preoblikovanja tožene stranke (ki se je izvajalo v RS) in sicer s Protokolom z dne 22. in 23. 12. 1995. Op. št. (2): Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo to določeno v 29. členu SAS in da jasno izražena zahteva po vrnitvi izhaja tudi iz dopisa z dne 29. 7. 1996 (A 23, 12. točka obrazložitve).

Op. št. (3): Katerega v obravnavani pritožbi povzema tudi sama pritožnica, in sicer da je določal, da pogoje, način in roke vračanja vrednosti združenih sredstev udeleženci sporazuma določijo v trenutku, ko so v skladu s SAS izpolnjeni pogoji za vračilo združenih sredstev.

Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP, 87/02 – SPZ in 82/15 – odl. US.

Op. št. (5): In v kateri je kot tožena stranka nastopala tukajšnja prva tožnica, P. d. o. o. pa kot tožnica ter zahtevala ugotovitev ničnosti Ureditvene pogodbe.

Op. št. (6): Tožbo je tudi v tem primeru vložila P. d.o.o., a zoper drugo tožnico tukajšnjega spora.

Op. št. (7): 352. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Op. št. (8): Na kar pravilno opozarja tudi pritožba - 10. točka.

Op. št. (9): J. Zobec: Procesni vidiki zastaranja; Vir: Pravni letopis, 2015, str. 141. Op. št. (10): Prav tam.

Op. št. (11): Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 43/93 - skl. US, 32/94 - odl. US, 43/95 - odl. US, 1/96, 30/98 - ZZLPPO, 72/98 - odl. US in 31/00 - ZP-L. Op. št. (12): Kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (13): V kolikor ne upoštevamo učinkov ničnosti Ureditvene pogodbe na Pogodbo o prenosu sredstev na drugo tožnico.

Op. št. (14): Kar jo je med drugim zavezovala določba prvega odstavka 47. člena ZLPP.

Op. št. (15): Kljub temu, da bi eventualno nasprotno dajatveno tožbo v zadevi VII Pg 365/97 lahko vložila – (prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, 2006, str. 177); z ugotovitveno tožbo je bila neuspešna; čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, pritožbeno sodišče zgolj omenja stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v zadevi II Ips 172/2016, po katerem je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko spodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o relevantnih dejstvih in tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka.

Op. št. (16): Prim. 374. člen ZOR Op. št. (17): Njene trditve v povezavi s to Pogodbo kažejo, da je šlo za odstop po 417. členu OZ. V kolikor bi šlo za odstop v izterjavo, aktivna legitimacija prve tožnice v posledici ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe sploh ne bi bila vprašljiva.

Op. št. (18): Tožbo je namreč vložila zoper tri toženke, a je bilo kasneje pravnomočno odločeno, da druga in tretja toženka v predmetnem sporu nista pasivno legitimirani.

Op. št. (19): Prim. Vladimir Balažic, Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke – pravne osebe, Pravosodni bilten 2/2004, str. 212. Op. št. (20): V tej vlogi je vztrajala pri že podanem tožbenem zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev prvi tožnici.

Op. št. (21): Tako dr. Marijan Kocbek, Pravna praksa 11/94, str. 12. Op. št. (22): Tako Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005/2006, str. 126. Op. št. (23): Kot je že bilo predhodno pojasnjeno.

Op. št. (24): Šteje se, da so sredstva večje vrednosti, če ena ali več manjših transakcij v obračunskem letu presega tolarsko protivrednost 100.000 ECU ali 10 % knjižne vrednosti družbenega kapitala podjetja (tretji odstavek 44. člena ZLPP).

Op. št. (25): Prvostopenjsko sodišče govori o višini dosežene koristi, ker je svojo odločitev oprlo na določbe 210. člena ZOR, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Op. št. (26): Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 31/00, 39/00, 49/00 - popr., 49/00, 57/00 - popr., 78/01 in 67/03.