Jedro

Po določbah 95. člena ZDavP se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je po opravljenem ponovnem inšpekcijskem pregledu obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od izplačil udeležbe v dobičku v letih 1999, 2000 in 2002 z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odločil, da se tožeči stranki vrnejo preveč plačane zamudne obresti zaradi previsoko obračunane glavnice v znesku 54 666,21 EUR ter zamudne obresti od nepravočasno obračunanih in plačanih davkov od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost, obračunane od prvega dne zamude do izvršljivosti davčne odločbe v skupnem znesku 395 897,22 EUR, vse na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP) oziroma na podlagi te določbe v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, kot to sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vračilo zamudnih obresti, ugotavlja da omenjena odločitev Ustavnega sodišča ne daje podlage za vračilo zamudnih obresti oziroma ne določa načina njihovega vračila, temveč le korigira določbo ZDavP glede (začetka) njihovega teka. Zato omenjena odločba ne daje odgovora na to, ali tožeči stranki pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti. Pač pa iz odločbe Ustavnega sodišča nesporno izhaja, na katere zadeve se nanaša ter s tem tudi, da se v zvezi z odločanjem v teh zadevah (v zadevah iz 406. člena ZDavP-1) uporabijo določbe ZDavP, konkretno določbe 95. člena o vračilu davka. Po določbah 95. člena ZDavP, ki jih citira, pa tudi po presoji pritožbenega organa ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti, kot to uveljavlja tožeča stranka. Meni namreč, da je citirane določbe razumeti tako, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice, ne pa tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti ter da je zato odločitev prve stopnje pravilna.

Tožeča stranka se s takšno določitvijo ne strinja in predlaga, da se izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na vračilo zamudnih obresti odpravi ter da stroške postopka v celoti nosi tožena stranka. Ne strinja se z višino zamudnih obresti, saj meni, da je upravičena tudi do zamudnih obresti na zamudne obresti, obračunanih od dneva plačila do vračila, zato v tej zvezi opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava in pravil postopka. Glede tožbenih razlogov vztraja pri pritožbi, v kateri navaja, da o tem, kateri predpis je treba v konkretnem primeru uporabiti (95. člen ZDavP), ni spora. Sporna je razlaga te določbe. V tej zvezi pa se tožeča stranka ne strinja z razlago druge stopnje in tudi ne s sodbo Upravnega sodišča, na katero se sklicuje organ druge stopnje. Meni namreč, da pojem davek iz citiranega člena vključuje tudi obresti, ter da se zato ob njihovem vračanju obračunajo, tako kot od zneska glavnice, zamudne obresti. To po mnenju tožeče stranke izhaja iz besedila citiranega člena, vključno z naslovom poglavja (Vračilo davka), do enakega zaključka pa je mogoče priti tudi ob upoštevanju teorije davčnega prava, pravne narave davčnih obveznosti nasploh in še posebej ob upoštevanju pravne narave instituta zamudnih obresti, ki izhaja iz pravil civilnega prava. Zahtevo za plačilo zamudnih obresti na zamudne obresti tožeča stranka utemeljuje tudi z odločbami Ustavnega sodišča, zlasti z že navedeno, v kateri se odloča o vračanju nezakonito pobranih sredstev iz naslova zamudnih obresti ter v tej zvezi poudarja, da davčni organ, brez pravnega temelja, upravlja z denarnimi sredstvi tožeče stranke že od dneva njihovega plačila s strani tožeče stranke. Poleg tega se tožeča stranka sklicuje tudi na prakso davčnih organov pri obračunavanju neplačanega davka davčnim zavezancem, ko zamudne obresti prištejejo h glavnici za obračun zamudnih obresti za naslednje obdobje. Pri tem kot podlago navajajo 100. člen ZDavP, ta pa določa, da se zamudne obresti plačajo od davkov, ki jih zavezanec oziroma izplačevalec dohodkov ni plačal v predpisanem roku. To pomeni, da davčni organi tudi zamudnim obrestim priznajo status davka. To pa obenem pomeni, da bi moral davčni organ tudi v situaciji, kakršna je obravnavana priznati zamudnim obrestim status davka in le-te vrniti tožeči stranki na enak način oziroma pod enakimi pogoji. Davčni organ torej, glede na vse povedano, pri razlagi četrtega odstavka 95. člena ZDavP neutemeljeno sledi jezikovni razlagi in s tem krši namen ZDavP, pa tudi temeljnih pravnih načel in ne upošteva institutov civilnega prava, s svojo prakso pa postavlja davčne zavezance v manj ugoden položaj, kot ga zagotavlja sam sebi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče sodi, da je odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zadevi gre za vračilo davka in s tem za javnofinančno obveznost, ki je na strani države. Za takšne vrste obveznosti pa, ne glede na zavezanca, velja, da morajo biti vnaprej znane in določene ter da se lahko uvajajo samo z zakonom. Za konkreten primer to pomeni, da mora biti obrestovanje zamudnih obresti, ki se vračajo, določeno v ZDavP, ki je tudi po presoji sodišča, glede na to, da gre pri odločanju o vračilu davka za nadaljevanje že začetega (inšpekcijskega) postopka, relevantna pravna podlaga za odločitev. Relevantne so torej določbe 95. člena ZDavP, na katere se pravilno sklicuje že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Po teh določbah se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. Ker torej pojem davek, ko gre za vračanje, po ZDavP ne vključuje tudi obresti, posledično po davčnih in s tem po javnofinančnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti, kot to pravilno ugotavljata tožena stranka in pred tem že prvostopni organ v svojih odločbah. Enako stališče je to sodišče zavzelo pri vseh svojih dosedanjih odločitvah, ki se nanašajo na isto vprašanje, tudi v zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka. V tej zadevi je še posebej ocenilo ureditev v ZDavP kot celoto ter pri tem poudarilo, da uporaba pojma davek v zakonu ni dosledna, tako da v okviru različnih zakonskih določb izraža različno vsebino ter da je zato pojem davek utemeljeno razlagati v okviru relevantne zakonske kategorije, konkretno v okviru določb o vračanju in s tem v okviru 95. člena ZDavP, na način, kot je razloženo zgoraj. Kasnejša ureditev v ZDavP-1 in ZDavP-2 glede obrestovanja obresti je izrecna in s tem bistveno drugačna od ureditve v ZDavP. Bistveno drugačna so tudi izhodišča nove zakonske ureditve, kar vse le potrjuje gornjo razlago kot pravilno ter kot tako skladno z zakonom in z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, se na opisano ureditev ne nanaša. O povračilu škode na podlagi določb Obligacijskega zakonika in s tem o popravi posledic prikrajšanja po pravilih civilnega prava pa se v upravnem (davčnem) postopku ne odloča. V čem naj bi bila bistveno prekršena pravila postopka, tožeča stranka ne pove. Sodišče samo pa nepravilnosti pri postopanju v zadevi tudi ni ugotovilo.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporno dejansko podlago je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.