Jedro

Za poškodbo pridržanega v intervencijskem policijskem vozilu, nastalo zaradi (načina) vožnje, je podana objektivna odgovornost imetnika vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženki naložilo, da mu plača 900 EUR odškodnine, v presežku (za 6600) EUR pa je njegov zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da mora tožnik toženki glede na (ne)uspeh v pravdi povrniti 419,27 EUR stroškov, njeni intervenientki pa 40,61 EUR, v roku 15 dni, sicer pa še z obrestmi. Gre za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi ravnanja policistov ob njegovem pridržanju zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

2. Proti sodbi sta pritožbo vložila tako tožnik kot toženka.

3. Tožnik nominalno uveljavlja vse pritožbene razloge in meni, da je dosojena odškodnina prenizka, saj bi po njegovem sodišče moralo ugotoviti tudi to, da so policisti posegli v njegovo pravico do svobode. Vztraja pri tem, da je dokazal, kako je takoj zahteval odvetnika in zdravniško pomoč, pa mu je bilo oboje odtegnjeno; zdravniško pomoč je dobil šele po dolgem čakanju. Logično se mu zdi, da so policisti izpovedali drugače, saj ni pričakovati, da bi priznali lastno napačno ravnanje, zdravnik pa mu je zatrdil, da se bo dogodka na sodišču spomnil. Policijski zaznamki so po njegovem enostranski dokazi, že takoj je odklonil podpis zapisnika, ker se z njim ni strinjal, to pa dokazuje njegove trditve. Ponavlja, da bi ga morali k zdravniku zaradi poškodbe glave, ki ima lahko hude posledice, po 55. čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih odpeljati takoj, torej nemudoma, ne pa šele po daljšem čakanju. Ker so policisti kršili pravila pridržanja, zlasti ker mu niso dovolili poklicati odvetnika, je bil odvzem prostosti po njegovem nezakonit. Nasprotni dokazni oceni pritožnik nasprotuje, posebej pa še očitna neobrazloženost dejstva (njegove trditve), da je že iz samega sklepa o pridržanju razvidna njegova napoved, da bo tožil policiste. Pritožnik je še prepričan, da je dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti glede na to, da je šlo za poškodbo glave, prenizka, upravičen pa bi bil tudi za odškodnino za strah, saj je ta trajal kar tri tedne. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

4. Toženka pa meni, da je prisojena odškodnina previsoka, saj tožnik ni utrpel nobene hujše poškodbe. Navaja, da udarnina glave ni pustila nikakršnih posledic, zato meni, da je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti ali pa vsaj odškodnino krepko znižati. Tudi toženka opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5. Odgovora na pritožbo nobena od strank ni podala.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, glede na podane trditve pa je tudi odločilna dejstva prav spoznalo v zadostnem obsegu.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tale pravno odločilna dejstva: - tožnika so 8. 11. 2008 okoli 12. ure policisti PP P. (postopek je vodil policist M. V.) ustavili kot voznika osebnega avtomobila in z njim opravili preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku; - ta je pokazal nedovoljeno vrednost alkohola (0,8 mg/l), tožnik pa je zapisnik o tem podpisal; - tožnika so zato odvedli v pridržanje do iztreznitve - po približno 10 – 15 minutah je bil tožnik z intervencijskim vozilom odpeljan na Policijsko postajo; - med vožnjo, ki je trajala približno 15 minut, se je zaradi sunkovitega zaviranja z glavo udaril v kovinsko rešetko, saj v intervencijskem vozilu ni možnosti, da bi bil pripet z varnostnim pasom; - ob 13.00 je bila tožniku vročena odločba o pridržanju, ob 13.48 pa je bil pregledan v urgentni kirurški ambulanti, pred tem pa v službi za nujno medicinsko pomoč ZD P.; - tožnik je utrpel udarnino in oteklino glave, trpel je lažje bolečine skupno tri tedne in nekatere nevšečnosti (bil na nekaj zdravniških pregledih, jemal je protibolečinska sredstva, začasno je bil oviran pri aktivnostih), strah ob dogodku in za izid zdravljenja je bil zmerne intenzitete.

9. Tem dejstvom tožnik v pritožbi konkretno niti ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa jih, kolikor jih izpodbija implicite (češ, da ga niso odpeljali k zdravniku pravočasno) šteje za zanesljivo ugotovljene, saj večinoma temeljijo na uradnih listinah oz. drugih primernih dokazih, ki jih za nasprotno ni bilo.

10. Na podlagi povzetega je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tezo, da je bila tožniku neupravičeno okrnjena ustavna pravica do svobode. Osebna svoboda sodi med najpomembnejše človekove pravice, zato je vsak neupravičen poseg vanjo protipraven. Ustava zapoveduje, da se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odst. 19. čl. URS), v primeru neupravičenega odvzema prostosti pa ima oseba med drugim pravico do povrnitve škode (30. čl. URS). Prostost je torej mogoče odvzeti samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Da bi se poseg v človekovo svobodo lahko opredelil kot dopusten in zakonit, morajo biti izpolnjenih vsebinski pogoji za pridržanje, ki jih določa zakon, poseg pa mora biti tudi izveden po postopku, ki ga vnaprej določa zakon. Tudi neupoštevanje postopkovnih/formalnih pravil v postopku pridržanja torej predstavlja protiustaven poseg v človekovo osebno svobodo.(1)

11. Tožnik ni dokazal, da bi bil neupravičeno pridržan, niti da bi bil kršen zakonsko predpisan postopek pridržanja. Glede na težo in urgentnost poškodbe je bila zdravniška pomoč tožniku nudena ob pravem času, ustrezno definiciji 55. čl. Pravilnika o policijskih pooblastilih „takoj“. (2) Takoj je namreč relativen pojem. Iz časovnice, povzete zgoraj pod točko 8, izhaja, da je že specialistično pomoč tožnik prejel po približno eni uri po poškodbi, prvo pa še/že prej. Izkazalo se je, da je šlo zgolj za udarnino, ki je minila brez posledic in brez terapije. Res je bila udarnina na glavi, vendar pa tožnik ni ne krvavel ne izgubil zavesti ne kazal kakšnih drugih alarmantnih znakov, glede na mehanizem nastanka poškodbe (da se je udaril v intervencijskem vozilu) pa se tudi ni moglo sklepati na kaj posebej hudega. Poškodovan je bil med prevozom v pridržanje, od tam pa je bil očitno zelo hitro odpeljan k zdravniku, zato na tej podlagi ni mogoč zaključek kar o nezakonitem pridržanju.

12. Glede očitka o odtegnitvi pravice do odvetnika pa takole: V 1. odst. 46. čl. je Pravilnik o policijskih pooblastilih določal: „Pridržana oseba ima ves čas odvzema prostosti pravico do molka, do zagovornika, obveščanja bližnjih in do obveščanja diplomatsko-konzularnega predstavništva. Osebe pri uveljavljanju teh pravic v ničemer ne zavezuje njena morebitna predhodna odločitev, da se jim odpoveduje, niti čas, ko je bila o njih obveščena.“ Pritožbeno sodišče se zaveda težavnega dokaznega položaja tožnika, saj kršitev predpisanega ravnanja tožnik praktično dokazuje le z besedo proti besedi, in to proti besedi policista, ki naj bi mu pravico kratil. Vendar glede na vse okoliščine primera sprejema kot prepričljivo oceno prvostopenjskega sodišča, da kršitve pravice do zagovornika ni bilo. Treba je vendarle imeti pred očmi, da je bil tožnik pod vplivom alkohola, kar samo na sebi nekoliko jemlje verodostojnost temu, kar on trdi, da se je dogajalo med njegovim pridržanjem. Nadalje pa se ni potrdila njegova graja, da je podvomil v rezultat preizkusa alkoholiziranosti in zato zahteval odvzem krvi. Če bi to namreč držalo, bi to zlahka zahteval prav pri zdravniku, kamor je bil pripeljan, pa o tem po tem očitno ni bilo več govora. Tudi svojce bi lahko (vsaj od zdravnika) obvestil oz. zahteval, da jih obvestijo, pa tudi o tem ni govora. Trditev, da mu je zdravnik zagotovil, da se bo njegovega primera na sodišču spomnil, pa se ga ni, je sicer lahko verjetna, vendar je dokazno kljub temu povsem neuporabna. Zaznamek njegove izjave v sklepu o pridržanju, da „jih bo tožil“, in dejstvo, da tožnik sklepa ni podpisal, ne dokazuje njegove nosilne trditve in tudi ne gre za odločilno dejstvo, zato pomanjkanje izrecnega razloga o tem delu dokaza ne pomeni implicite očitane kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta del zahtevka tožnika je bil torej neutemeljen.

13. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zaradi utrpele udarnine med vožnjo v policijskem vozila (za kar so podani vsi elementi toženkine odškodninske obveznosti, glede na nastanek poškodbe v vozilu zaradi vožnje celo njena objektivna odgovornost) pa je sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo pravičen znesek odškodnine. Pri tem je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. V celoti se prilega predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika, torej stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih; tožnikova poškodba se po Fischerjevem sistemu uvršča med zelo lahke (I. skupina), zanjo pa je dobil približno eno neto povprečno plačo na zaposlenega v RS. Višja odškodnina za tožnikovo poškodbo ne bi bila upravičena, nižja pa tudi ne.

14. Pravilna je tudi posebej izpodbijana zavrnitev odškodnine za pretrpljeni strah. Razlogom, ki jih je za to navedlo že sodišče prve stopnje (da ni bil ne tako intenziven, da bi porušil tožnikovo dušeno ravnovesje, ne posebej dolgotrajen), pritožbeno sodišče nima česa dodati.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; oba pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške za neuspešno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 436/1996 z dne 25. 3. 1998

(2) Dikcija v času škodnega dogodka veljavnega pravilnika: /1/ Bolni ali poškodovani osebi, za katero je očitno, da potrebuje zdravniško pomoč, ali osebi, ki kaže znake zastrupitve z alkoholom ali drugo snovjo, mora policist takoj zagotoviti nujno medicinsko pomoč v skladu s predpisi, ki urejajo nujno medicinsko pomoč. /2/ Kadar pridržana oseba sama zahteva zdravniško pomoč, ji policist to omogoči v prostoru za pridržanje ali pa poskrbi za prevoz v najbližjo javno zdravstveno ustanovo.